Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

IV. JAHO na Makalu (6.)

Železar (1973) - Janko Ažman: 17. oktobra sva se začela pripravljati za zadnji naskok, kajti domenili smo se, da gremo še zadnjič v goro in se ne vrnemo, dokler ne osvojimo vrha.

Pred odhodom smo se še enkrat pomenili, Aleš pa nama je pripravil dobro kosilo. Odšla sva proti enki, z nama pa bi morala še dva Šerpa, vendar so tako vneto kartali, da sta prosila Aleša, če gresta lahko naslednji dan direktno do dvojke. Aleš jima je dovolil.
Cel dan se je visoko z gore slišalo močno bučanje vetra, hujše kot prejšnji dan. Nižje veter ni tako močno pihal tako, da sva kar hitro prišla do enke, kjer naju je sprejel Dok. Bron in Den sta odšla na dvojko, Šrauf in Marjon pa sta se pritoževala nad vetrom in mrazom. Celo noč je tudi na enki pasje pihalo tako, da se zjutraj nismo preveč zgodaj spravili iz šotora. Po kosilu, ki nam ga je pripravil Dok, sva jo počasi mahnila proti dvojki. Na dvojki sva dobila Janeza, ki se je s Šerpo vrnil iz trojke. V taboru sva našla še Brona in Dena, ki sta se morala vrniti z grebena nad dvojko, ker je preveč pihalo. Proti večeru sta prišla še dva Šerpa, ki sta bila določena, da gresta z nama. Pripravili smo jima hrano, da bosta naslednji dan sposobna za pot. Iz doline smo zvedeli, da je prišla pošta, ki smo jo tako težko čakali, vendar jo midva ne bova dobila, dokler se ne vrneva.

Zjutraj sva navezala vsak po enega Šerpa in počasi smo odrinili brez prtljage, ker smo hoteli pobrati robo iz depoja pod trojko. Šerpa sta šla zelo počasi. Pihal je tako močan veter, da te je celega prestavil. Pod taborom tri smo srečali Marjona, ki se je vračal zaradi ozeblih prstov. Povedal je, da sta s Šraufom napela še 250 m vrvi od tam, naprej, kjer sva midva zadnjič nehala. Res veliko delo v takem vremenu. Ko smo prišli na trojko je stal samo še zgornji šotor, spodnjega je veter uničil. Vsi štirje smo se stlačili v majhni šotor in takoj pričeli s kuhanjem. Prostora je bilo komaj toliko, da si se lahko obrnil. Noč smo precej slabo prespali in zjutraj navsezgodaj spravili v pogon kuhalnik. Kmalu nato je prišel iz četvorke Šrauf in povedal, da je zgoraj kot v peklu. Ni se dolgo zadrževal, nadaljeval je proti dvojki. Z Maticem sva pripravila prtljago za naprej, vendar pa Šerpa nista hotela niti iz šotora. Pomagale niso ne prošnje ne obljube, ker sta se tako bala. Izgovarjala sta se, da ju boli glava. in da se sploh ne počutita dobro. Brez da bi kaj vprašala ali rekla, sta se odpravila nazaj proti dvojki. Javila sva se Alešu in povedala kako je, zato nama je svetoval, da ta dan počakava še na trojki, potem pa sama z najpotrebnejšim odrineva proti četvorki. Povedal je, da vreme ne kaže, da bi se spremenilo, to se pravi, da veter ne bo prenehal. Isti dan sta Marjon in Bron z Dokom sestopila proti bazi, kjer bo Dok skušal za silo pozdraviti Marjonove prste. Cic je s Šerpami prišel do dvojke, kjer pa so se mu uprli, da bi šli naprej in so se sami vrnili v dolino, čeprav jim je Aleš obljubil lepo nagrado, kdor bo prišel na zgornji tabor. Z Maticem sva ostali del dneva počivala in se pripravljala za naslednji dan.

S tabora tri sva odšla 21. oktobra, ko je bil že v soncu. Imela sva zelo težke nahrbtnike tako, da sva še bolj lovila sapo. Na četvorko sva prišla še kar zgodaj. Matic je po krajšem počitku odnesel dve kisik bombi še kake 100 metrov naprej, sam pa sem kar se je dalo popravil šotor in se lotil kuhanja. Zvečer je Aleš obljubil, da bo z Cicom in Denom poizkusil spraviti še nekaj kisika na petico, ki jo bova naslednji dan postavila. Zaspala sva v upanju, da bo veter drugi dan ponehal, vendar je drugo jutro, ko sva zlezla iz šotora, še prav tako pihalo. V nahrbtnike sva si naložila poleg šotora še robo za opremo tabora pet. Navzlic težkim nahrbtnikom naju je veter premetaval, vsa sreča, da sva bila privezana. Vzpela sva se na višino 7900 m in tam skopala snežni plato ravno toliko velik, da sva lahko postavila šotor in pod plahto prebila še eno od zelo vetrovnih noči.
Poleg slabega prostora za nočitev pa sva pozabila v taboru štiri še posodo za kuhanje in juhe. Zato sva odrezala dno prazni bombici za butan, in v tej veliki posodi kuhala čaj in čokolino. Ta dan sta še Aleš in Den odpravila proti trojki, ker sta bila edina še pri močeh, drugi so bili od napora izčrpani ali bolni. Še ves drugi dan sva z Maticem urejala šotor, tako da je vsaj za silo trdno stal vendar ga je veter kaj kmalu zrahljal, da je celo noč plahutal in naju tolkel po glavi.

24. oktobra, sva se okrog 10. ure odplavila naprej po lažjem terenu, držala sva se nekoliko desno od snežišča. Snežišča proti vrhu stene niso preveč strma, zato sva kar dobro napredovala! Po zelo dolgem snežišču sva vstopila v nekoliko strmejši del skal. Po skalah je šlo zelo počasi. Ko sva se ustavila, je bilo med nama in grebenom samo še snežišče, vendar sva se pred nočjo morala vrniti do petke. Ta dan je do šotora prišel še Aleš, vendar samo toliko, da je prinesel dve bombi kisika in še en šotor. Den je svojo robo pustil nižje in se obrnil.
Popoldne je veter začel nekoliko pojenjavati in je pihal samo še v sunkih, nebo pa se je začelo jasniti. Ker sem čutil, da imam precej ozeblin na rokah in nogah, sva se odločila, da se drugi dan spustim do četvorke in če bo še vreme, pošljem gor Aleša, ki je verjetno še dol. Ponoči sva prvič uporabljala kisik in to pol litra na minuto, zato sva kar dobro spala. Zjutraj sem se spustil do četvorke in ker ni bilo nikogar še do trojke. Bil sem tako izčrpan, da sem komaj prepenjal karabinar, ko sem se spuščal ob vrvi.
Na trojki tudi nisem nikogar našel, zato nisem vedel, kaj naj storim, ali naj nadaljujem proti dolini ali naj se vrnem v petko, to pa bi mi vzelo gotovo spet dva dni. Odločil sem se za dolino in takoj tudi naprej sestopal. Nekje med dvojko in trojko me je ujela noč, baterija pa je bila tako izrabljena, da si z njo nisem mogel kaj več pomagati. Do tabora, dve sem se komaj privlekel, tam pa so me sprejeli Aleš, Šrauf, Den in Cic. Aleš je menil, da je že čas, da sem zapustil goro in se spraševal, kaj le še dela gor Matic, prvič zaradi vremena in tudi čas nam je že potekel. Med pogovorom mi je Šrauf pripravil odlično večerjo, res mojstrsko. Bil sem tako utrujen, da tudi spati nisem mogel.

Janko Ažman
Železar, 3. avgust 1973

   Železar

 

 03.08.1973

Jlib.si

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45900

Novosti