Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

IV. JAHO na Makalu (5.)

Železar (1973) - Janko Ažman: Kot vsak dan, tako smo tudi ta dan imeli ob 12. uri zvezo z bazo, se pravi z Zoranom.

Povedal je, da se Bron dobro počuti in bo prišel kmalu do nas. Poleg tega pa pričakuje še nosače s svežo hrano iz doline.
Za Alešem so na dvojko prišli še doktor, Cic in osem Šerp. Poleg ostalega so prinesli kuhano jakovo meso, riž in čampo. Čampa je nacionalna jed, podobna našim žgancem. Malo za tem sta se vrnila tudi Šrauf in Marjon. Nekaj časa sta počivala, potem pa smo se z doktorjem in Janezom vrnili proti enki.
Komaj smo zlezli v šotore tabora 1, že je zabrnel kuhalnik, ko pa smo se še dodobra napili, nas je zmanjkalo.

Petega oktobra smo po dolgem času spet dobro spali, zaslužili pa smo dan počitka. Že precej zgodaj so z dvojke odšli Aleš, Den, Cic in Matic s Šerpami. Zelo koristno bi bilo, če bi vso robo, kar so jo vzeli s seboj, odnesli do trojke, potem bi v enem naskoku postavili četvorko in napeli še nekaj vrvi naprej. Potem bi se vrnila v bazo na počitek.
Zjutraj jim je kar dobro šlo, ko pa so prišli do prvih skal, se je ustavilo. Pomikali so se zelo počasi in komaj vidno napredovali. Obrnili so se kakih sto metrov pod trojko, zato, da so se do noči lahko vrnili do dvojke. Vso robo so napol zakopali v led in zavarovali z vrvmi. Ta čas mi počivamo na enki in vseskozi jemo in se pogovarjamo različne stvari. Šrauf je ob tej priliki izjavil, da bo nehal kleti, Kunstelj pa se je ustrašil, češ, kaj bo potem pisal v dnevnik. Iz baze smo izvedeli, da se Bron ne počuti nevem kako dobro, tako, da bo še ostal v bazi.
Povedali so tudi, da je spodaj kar prijetno toplo, višje gori pa je bučal močan veter. Noč smo slabo prespali, zjutraj pa nas je pozdravilo spet slabo vreme.
Snežilo je kar precej časa, zato so Šerpe takoj zapustili dvojko in so bili malo pred poldnevom že pri nas. Niso se dolgo obotavljali, ampak so jo ubrali naprej, z njimi pa je odšel tudi Dok. Ker je snežilo še ves dan, vso noč in še naslednji dan, se nismo ganili iz šotorov, kar nas je po malem jezilo. Šrauf še vedno kolne in se jezi čez vreme, seveda pa mu mi pri tem pomagamo.

Sedmega oktobra je med vetrom še rahlo snežilo. Iz dvojke so se vrnili Aleš, Den in Cic. Matic je ostal na dvojki, kjer je počakal na Šraufa, Marjona in Kunstlja, ki so odšli takoj po prihodu trojice z dvojke. Medtem je imel dosti dela s snegom, ker je veter neprenehoma s snegom zasipal šotor. Vreme se je zelo počasi popravljalo, kako pa je izgledalo za naslednje dni, pa nas je vsak dan trikrat obveščal Zoran.
Ponoči so Aleša bolele oči, ker je najbrž, čeprav v megli, hodil brez očal, tako, da smo se pozno v noč pogovarjali o vrhu. Do jutra se je vreme tako popravilo, da smo lahko Šraufa in Marjona videli sredi raza. Pomikala sta se zelo počasi, kajti veter in sneg sta zamedla vse stopinje in sta le počasi napredovala po zelo strmem, skoraj navpičnem snegu, opremljenim z vrvmi. Okrog poldneva sta prišla do prvih skal, zato je bilo napredovanje še počasnejše in težavnejše. Ravno v tem času je Zoran poslal dve Šerpi proti dolini, naproti nosačem, ki so te dni morali prinesti svežo hrano, to je krompir, riž in morda še kako sadje, ki pa smo ga bili res že potrebni.
Z dvojke sta se javila Matic in Janez. Še vedno morata odkopavati šotore, ker veter noče in noče prenehati. Aleša so še vedno bolele oči, zato je odšel proti dolini.
Pozno popoldne sta Šrauf in Marjon prišla do tabora tri, kjer sta našla pravo razdejanje. Šotor je plahutal na par vrveh in precej truda je bilo treba, preden sta ga toliko uredila, da sta se lahko spravila spat. Oba sta se zelo slabo počutila in v noge ju je močno grabil krč. Dok jima je po radiu povedal, da je to od pomanjkanja soli in jima je svetoval, kaj naj jesta. Ponoči je pihal močan veter in nam je nanesel kar precej snega v šotore. Veter tudi naslednji dan ni ponehal, vendar ne moremo čakati, ker smo že tako s časom na tesno. Z Denom sva rinila proti dvojki med številnimi ledenimi razpokami in odlomi. Na dvojki sva zamenjala palice pri šotorih in odmetala sneg, kar se je pač dalo.
V tem času sta Matic in Janez napredovala proti trojki, Šrauf in Marjon pa sta se vzpenjala od trojke naprej. Prišla sta precej visoko in se še isti dan vrnila v dvojko.
Matic in Janez sta prespala v trojki in naslednji dan nadaljevala. Isti večer smo po radiu zvedeli, da so Angleži postavili v Everestu trojko, 500 metrov nižje kot mi, kar nam je nekako dvignilo moralo.

10. oktobra sva z Denom štartala okrog 6. ure proti trojki. Hodila sva počasi, veter pa naju je skoraj obračal. Den je bil prehlajen in je vse težje nadaljeval pot, nekje na sredi grebena pa se je ustavil in ni mogel več naprej. Na­menil se je vrniti, s seboj pa je vzel tudi opremo, ki jo nisem nujno potreboval. Odšel sem sam naprej. Na koncu, grebena je veter malo ponehal, tako da sem lažje nadaljeval pot. Šotor tabora 3 je bil na tleh, vendar sam palic nisem mogel zamenjati. Kake 10 m nad šotorom sem se spravil kopat ploščad za še en šotor. Kopal sem približno tri ure, kajti tako delo na višini 7200 m ti vzame precej moči. Zvečer sta se na trojko vrnila Matic in Janez, ki sta se prerinila še malo dalje kot prejšnji dan Šrauf in Marjon. Pripravil sem jima pijačo, potem pa smo popravili šotor, ki ga prej sam nisem mogel.
Naslednji dan je bil predviden za počitek, zato tudi vstali nismo preveč zgodaj. Janez se je ta dan slabo počutil, zato je odšel navzdol. Z Maticem sva se lotila postavljanja še enega šotora, kjer sem prejšnji dan skopal ploščad. Ko je bil šotor nared, sva vso robo preselila v zgornji šotor, ker je bil boljši. Spodnjega sva še malo popravila, kar se je dalo. Ta dan sta se Šrauf in Marjon vrnila v bazo, na poti pa je bil tudi Janez. Bron in Dok pa sta se odpravila proti enki. Zvečer sva skuhala precej čaja, da sva ga imela še za zjutraj. Zjutraj je najtežje natikati dereze, ker to ne moreš delali v rokavicah. Takoj ko se je zdanilo, sva odšla od trojke naprej. Smer je vodila po skalnem delu stene, kjer je najlažji dostop. Ker v takem terenu dereze precej trpijo, so mi začele nagajati. Pri popravljanju sem zgubil rokavice, vsa sreča, da sem imel tudi rezervne. Nekaj čez poldne sva prišla pod velik skalni skok, ki deli zgornji in spodnji del stene. Ogledala sva si, kje bi našla prostor za šotor tabora štiri. Odločia sva se za nekakšen grebenček. Takoj sva se lotila kopanja in v parih urah je bil pripravljen skromen raven prostorček, da postaviva šotor?
Končno je bilo tudi to za nami in po večerji sva takoj zaspala. Zjutraj je Matic ob šestih že skuhal kavo, vmes pa je natresel še čokolino. Od tabora štiri na višini 7500 m sva napela vrvi čez skalno prečnico, skoraj do snežišča. V tej višini se pozna vsak meter in vse težje svaa premikala noge. Napela kake 300 m vrvi, potem pa sva se že precej pozno obrnila na tabor štiri, kjer sva še enkrat prespala. Ta dan je Den z dvema Šerpama odšel od dvojke proti trojki.

14. oktobra sva bila zjutraj še izčrpana, zato sva se pripravila za spust ob vrvi. Ker so bile vrvi napete skoraj do dvojke, sva lažje in hitro sestopala. Malo nad trojko sva srečala Dena s Šerpama, ki so zelo počasi napredoval proti četvorki. Den se je zelo pritoževal, da s Šerpami nikamor ne pride, čeprav so bile vrvi napete, jih je moral navezati. Z Maticem se nisva dosti ustavljala tudi na trojki ne. Med dvojko in trojko sva srečala še Aleša z dvema Šerpama, ki pa sta bila še slabša kot Denova. Aleš jih je vlekel za seboj, onadva pa sta tožila, da sta bolna. Midva sva odšla naprej in se s težavo privlekla do tabora dve, kjer sva skuhala precej pijače, kar naju je poživilo, tako da sva takoj sestopila naprej proti enki. Med potjo sva srečala še tretjo navezo Šraufa in Marjona, ki sta bila namenjena na dvojko. Na enki sta nama s pijačo postregla Dok in Bron, katera sta bila že par dni tu. Nisva še začela piti, ko jo je primahal še Janez iz baze, Šerpe pa so prišli šele pol ure za njim. Tudi na enki se nisva dolgo časa zadrževala, ampak sva še isti dan sestopila v bazo. V bazi sva poleg Zorana in Cica našla še znanstvenike, ki so se prejšnji dan vrnili iz doline.
Te dni bi se moral pojaviti tudi naš kurir s pošto, ki smo ga že težko pričakovali. V bazi smo se počutili precej bolj domače, zato se nama je ta počitek zelo prilegel. Spala sva vse dopoldne. Medtem je Aleš z enim Šerpo dosegel četvorko, Marjon in Šrauf pa trojko, Den pa se je vrnil na enko. Z Maticem sva v bazi ostala dva dni, katera sva večinoma prespala.

Janko Ažman
Železar, 27. julij 1973
 

   Železar

 

 27.07.1973

 

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45899

Novosti