Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

IV. JAHO na Makalu (4.)

Železar - Janko Ažman : Hotela sta bivakirati, vendar jima je Aleš svetoval, da se vrneta v dvojko in tam prenočita.

Naslednje jutro smo bili ob 4. uri že na nogah in zbudili tudi Šerpe, ki pa niso hoteli vstati. Z Alešem sva jih čaka­la do šestih, bila sva že vsa prezebla, ko so se počasi vlačili iz šotorov. Den, Marjon in Cic so odšli naprej, ker niso marali po nepotrebnem izgubljati časa. Na taboru dve sva po počasni hoji našla vse fante, razen Dena in Marjona, ki sta jo mahnila že naprej.
Zelo dobro sta napredovala vse do tam, kjer sta bila prejšnji dan Šrauf in Matic. Od tam dalje sta prišla samo še 50 m, ker ju je med drugim oviralo tudi padajoče kamenje in še težji teren.
Medtem smo mi na dvojki postavili še en šotor za Šerpe in uredili prostor za opremo, ki smo jo imeli že kar precej. Zvečer sta se vrnila Den in Marjon in precej utrujena takoj zaspala.
Drugo jutro smo vstali zelo zgodaj, saj smo ob 4. uri že odrinili, ostala sta samo Den in Marjon zaradi utrujenosti od prejšnjega dne. Malo pred poldnevom smo prišli do zadnjega mesta, kjer so bile še fiksirane vrvi. V tem času je začelo tudi močno snežiti in začeli so nas zasipati pršni plazovi, ki pa niso bili veliki, ker ves sneg sproti zdrsi s tako strme stene. Ker nam je plaz jemal sapo in tudi videlo se ni več, smo se morah obrniti. Spuščali smo se ob vrvi, ko pa smo prišli do tabora 2, je tudi sneg počasi prenehal. Na dvojki smo se ustavili samo toliko, da smo si skuhali pijače in se oddahnili, potem pa smo sestopili navzdol proti bazi. V bazo smo prišli okrog šestih, malo pred nami pa je kurir prinesel prvo pošto. Seveda smo bili veliko bolj veseli pošte, kot polente, ki je bila za večerjo.
Na dvojki so ostali Aleš, Marjon in Cic s Šerpami. Naslednji dan jim je uspelo napolniti nekaj depojev na grebenu z opremo, za višja taborišča. V bazo so se vrnili med močnim sneženjem pozno popoldne. Pogovarjali smo se pozno v noč in ker sneg ni in ni hotel nehati, smo morali pridno otresati šotore, da nas ne bi zasulo. Ko smo se spravili spat, je moral vsak nekaj časa dežurati, hkrati pa nas je skrbelo za že postavljena višinska tabora in za robo, deponirano na grebenu. Snežiti je nehalo šele drugi dan popoldne. Naletelo se je skoraj meter snega in nas tako prikovalo v bazo. Vreme se je hitro popravilo, prav tako kot se je poslabšalo, zato smo v naslednjih dneh poležavali v šotorih ah smučali okoli tabora. Te dni je imel Aleš tudi sestanek s Šerpami. Pritoževali so se, da imajo premalo opreme, čeprav so jo imeli prav toliko kot mi. Sodeloval je tudi zvezni oficir, tudi njemu ni bilo všeč, da se Šerpe tako obnašajo, saj so dobili še več, kot je bilo na spisku obvezne opreme.
Pritoževali so se tudi nad tem, da morajo vstajati preveč zgodaj, vendar jim je Aleš dokazal, da je to bolje zaradi različnih razlogov. Npr.: sneg zjutraj še drži,
poleg tega pa so še prej gotovi. Končno so se s tem po­mirili in sestanka je bilo konec.

V bazi smo ostali do 30. septembra, tokrat pa smo zagazili že nizek sneg proti
enki. Po mnenju doktorja smo bili že precej dobro aklimatizirani, zato bomo na hribu ostali kakih 10 dni. Hrib so krasile ogromne zastave, kar je pomenilo, da gori piha precej močan veter. Isti dan so se tudi naši znanstveniki odpravili proti dolini, ker okrog baze tako niso imeli kaj početi, ker je bilo še preveč snega. Spustili so se do zadnje planine in se tam lotih dela.
Tabor ena je bil zravnan z zemljo. V hudem vetru smo se takoj lotili dela in vsaj za silo popravili šotora, tako, da smo lahko prespali. Zjutraj smo takoj krenili proti dvojki. Z Denom in Janezom smo zamudili več kot dve uri, ker smo odkopavali dereze, ki so bile globoko v snegu. Z Janezom sva prišla precej pozno na dvojko. Med potjo sva srečala Šerpe, ki so se že vračali. Proti enki pa je moral sestopiti tudi Bron, ker je spet začutil bolečine. Dvojko so fantje našli še v slabšem stanju kot mi enko. Odkopali so en šotor, drugega pa smo se lotili naslednji dan. Veter se je ponoči še povečal, pa tudi zjutraj ni prenehal. Vse dopoldne smo izkopavali šotore tako, da smo tabor le za silo uredili. Popoldne so nam Den, Cic in Šerpe prinesli hrano. Cic se je s Šerpami takoj vrnil, Den pa je ostal pri nas, ker se je dobro počutil, čeprav je bil malo prehlajen. Povedal nam je, da je Bron zjutraj z enke odšel nazaj v bazo, kjer ga je sprejel doktor.

Tretjega oktobra smo dosegli višino 7000 m, kjer smo izkopali ploščad v strmem trdem snegu. Kopanje je šlo zelo počasi, po nekaj zamahih z lopato si potem precej časa lovil sapo. Vrh vsega je še močno pihal veter, tako da smo s težavo postavili šotor. Šotor smo za vsak slučaj privezali na fiksno vrv, da ga ponoči ne bi odneslo z nami vred. S Šraufom in Marjonom smo prespali tam, Matic, Den in Janez pa so se takoj vrnili. Iz dvojke smo prinesli samo eno butansko bombico, zato smo zelo malo kuhali, da bi ostalo kaj za zajtrk. Vso noč smo se borili z vetrom, še dobro, da smo šotor pritrdili. Težko smo čakati dan in se takoj spravili kuhat. Skuhali smo lahko samo liter čaja, kar pa je bilo veliko premalo za vse tri. Vrh vsega me je še močno bolela glava, zato sem se odločil, da grem v dolino. Zelo težko sem si navezal dereze in se počasi začel spuščati proti dvojki. Malo pod trojko se mi je odpela dereza v zelo nerodnem terenu, precej truda je bilo treba, preden sem jo za silo privezal nazaj.
Marjon in Šrauf sta počasi napredovala od tabora tri naprej. Napela sta kakih 200 m vrvi, potem pa sta se obrnila.
V tabor dve sem prišel opoldne, ravno ko je iz enke prisopihal ves zadihan Aleš.
Oba sva dobila že pripravljeno pijačo. Tekočine sem bil zelo potreben, saj sem v dveh dneh popil dober liter čaja, jedel pa skoraj nič. V taki višini pa rabiš vsak dan od pet do sedem litrov tekočine.

Janko Ažman
Železar, 20. julij 1973
 

   Železar

 

 20.07.1973

 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45899

Novosti