Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tudi na Šmarni gori lahko obtičiš

petek, 19. julij 2013, ob 05:29, Boris Kumer, ogledov: 1775

Dnevnik - Sabina Leskovec: Danilo Škerbinek v Gorski reševalni zvezi Slovenije deluje že 54 let.

Danilo Škerbinek, alpinist, gorski vodnik in reševalec

Tudi na Šmarni gori lahko obtičiš

Danilo Škerbinek v Gorski reševalni zvezi Slovenije deluje že 54 let. Sodeloval je v mnogih reševalnih akcijah v najrazličnejših okoliščinah; kot poudarja, se je treba za vsak odhod v hribe primerno pripraviti.

»Bi skočili v tri metre globok bazen, ne da bi znali plavati? Ne bi, kajne?« me vpraša Danilo Škerbinek, gorski vodnik, inštruktor, ki je bil 16 let načelnik oziroma predsednik Gorske reševalne zveze Slovenije, še vedno pa je podpredsednik zveze planinskih organizacij alpskega loka Evrope. Kot poudarja, odhod v hribe zahteva nekaj znanja in priprave – in prav to je tisto, kar lahko reši življenje.

Škerbinek že vse življenje hodi v hribe in pravi, da brez tega hobija verjetno ne bi zdržal v službi, ki jo je opravljal. Po njegovem mnenju se vse začne z ljubeznijo do gora; prve korake v gore je naredil z očetom, kasneje pa je imel družbo prijateljev, s katerimi so hodili v hribe. S šestnajstimi leti je začel plezati, smučati že prej, in pri devetnajstih je postal pripravnik gorske reševalne službe. Danes ima za sabo že 54 let dela v Gorski reševalni zvezi Slovenije. Do tega, da se je odločil postati reševalec, je prišlo tako, da se je, medtem ko je v Vratih opravljal tečaj plezanja, v bližnjih gorah ponesrečila Nemka in so ga prosili, naj gre pomagat. »Žal je pomoč prišla prepozno, toda to, da sem tako mlad doživel smrt drugega mladega človeka, je v meni pustilo željo, da bi znal pomagati, če se bo kaj podobnega še kdaj zgodilo,« pojasni.

Na prvem mestu je preventiva

Ko je kot pripravnik opravil vse potrebne izpite in tečaje, je postal član zveze, po dveh oziroma treh letih pa inštruktor, vmes tudi gorski vodnik; še naprej je tudi plezal. Prva leta, ko je začel delati, je imel v samo enem letu 55 vzponov. To je bilo največ v njegovi dolgoletni karieri reševalca. Poleg tega pa vsako leto še 20 do 30 turnih smuk.

»Danes so preizkusi za gorske reševalce še bolj zahtevni, svoje je pri tem naredil tudi razvoj tehnike,« pravi Škerbinek, ki glede tega, kaj je sploh delo gorskega reševalca, pojasnjuje, da je na prvem mestu preventiva, če pride do nesreče, pa pomagajo. »Največ v preventivnem delu lahko naredimo z analizo nesreč in če se iz nesreče nismo nič naučili, nismo nič vredni. Izkušnje je treba izkoristiti za nadaljnje usposabljanje,« poudarja. Seveda pa je delo v Gorski reševalni zvezi odvisno tudi od vsakega posameznika in od tega, na katerem področju se želi udejstvovati.

V Sloveniji je trenutno okoli 700 gorskih reševalcev, ki morajo pogosto obnavljati izpite in tečaje, da so ves čas na tekočem z novim znanjem in tehniko, ker samo to omogoča še uspešnejše reševanje. »Velik del morajo prispevati tudi reševalci sami, in sicer s fizično pripravljenostjo, kajti le tako je njihovo znanje nekaj vredno. Če znanja ne moreš prenesti v steno, kjer te nekdo čaka, da mu pomagaš, sta vse to znanje in oprema, ki ju imaš, ničvredna,« pravi Škerbinek, ki je veliko vodil tečaje, bil je vzgojitelj in predavatelj, ves čas pa je spremljal novosti, zato je bil tudi v mednarodni komisiji, prej reševalni, zdaj planinsko-alpinistični. Slovenija je takoj po osamosvojitvi namreč zaprosila za sprejem v mednarodno unijo, ki združuje 65 organizacij od Aljaske do Japonske in v kateri je povezanih kar 90.000 reševalcev. »Prednost takega članstva je, da si ves čas na tekočem s tem, kakšne izkušnje imajo druge države,« pravi Škerbinek, ki je tudi član združenja CAA, kjer pa gre za usposabljanje kadrov, primerjavo učnih in vzgojnih programov, izmenjavo izkušenj ter analizo nesreč.

Spoštovati je treba naravo

Pri preventivi pa omenja tudi planinske krožke, torej izobraževanje mladih od vrtca pa do fakultete. Planinska zveza Slovenije je že leta 1958 ustanovila mladinsko komisijo, ki je delala z mladino, in to ravno zato, ker je ocenila, da je treba začeti z najmlajšimi. »Osem oziroma devet let po tem smo ustanovili dejavnost s pionirji, kasneje še s cicibani, in Evropa ni mogla verjeti, ko smo jim na mednarodnih srečanjih povedali, da delamo z vrtci, s pionirji. Prvi program za delo s cicibani in pionirji v Evropi je bil prav slovenski in planinske velesile, kot sta Nemčija in Avstrija, so prepisovale naše programe. Mislim, da je tudi to razlog, da je taka rast planinske dejavnosti v Sloveniji,« ugotavlja in dodaja, da je med mladimi na srečo še vedno tudi veliko zanimanja, da postanejo gorski reševalci. Pot do tega, da postaneš reševalec, gre prek alpinizma in v Sloveniji je alpinizem zelo popularen.

Danes se je prav zaradi razvoja tehnike in drugih možnosti odzivni čas prihoda reševalcev izjemno skrajšal in to je zelo pomembno. »Predstavljate si, da leta 1981, ko sem bil predsednik Gorske reševalne zveze, kar šest načelnikov postaj od takratnih šestnajstih ni imelo telefona. Takrat je bilo izredno težko usklajevati in voditi reševalne akcije. Danes pa je velik del reševalcev mogoče obvestiti prek pozivnikov, tako da gre vse skupaj zelo hitro.« Škerbinek dodaja, da če so meteorološki pogoji ugodni, potem je stvar še hitrejša, ker lahko na pomoč pride tudi helikopter, seveda če so izpolnjeni pogoji za njegovo uporabo. V Sloveniji reševalcem pomagata helikopterja vojske in policije. Drugače pa akcija traja nekoliko dlje, ker je treba s prevoznimi sredstvi priti do koder gre, potem pa nadaljevati peš. »Včasih je gorska reševalna služba imela en sam terenski avto, danes ima vsaka postaja svojega. Pri tem moram poudariti, da je za zagotovitev opreme poskrbela družba. Zveza tako danes prejema del sredstev od države, ki se realizirajo prek uprave za zaščito in reševanje,« pojasni.

Nujna je temeljita priprava

In kaj je najpogostejši razlog, da pride do nesreče? Kot pravi statistika, so razlogi največkrat padec, nepoznavanje terena in to, da nekdo zaide s poti. In kaj je najpogostejši razlog za padec ali zdrs? Neprimerna obutev in pomanjkljiva oprema. Statistični podatki tudi kažejo, da je največ nesreč v visokih gorah, seveda zaradi zahtevnosti, ampak hkrati se te nesreče prepletajo s tistimi v turističnih krajih. Zakaj? »Družine pridejo v Tolmin, Bovec, Bohinj ali Logarsko dolino na izlet in tam jih potegne, da gredo še v hribe. Ker pa niso pripravljeni in primerno obuti, pride do zdrsa, spotika, izčrpanosti. Seveda so razlog za nesreče pogosto tudi objektivne nevarnosti, kot so padajoče kamenje, plazovi, strele in nevihte. Ob tem pa bi še enkrat rad poudaril, kako pomemben je načrt izleta in to, da s težavnostjo zadanega cilja naraščata tudi zahtevnost priprave in opreme,« odgovarja Škerbinek.

Pomembni so tako fizična in psihična pripravljenost kakor poznavanje terena, poznavanje cilja in naše zdravstveno stanje. »Višje kot se odpravljamo, zahtevnejši kot je cilj, manj je priporočljivo, da gremo sami. Zelo pomembno je tudi, da med pohodom pogosto pijemo in si vzamemo čas za počitek. Pri pripravi na izlet se je nujno seznaniti tudi s tem, kakšno je ali bo vreme,« svetuje. »Tudi na Šmarni gori lahko obtičiš, če nisi pripravljen,« pravi na pol v šali na pol zares.

Edina nagrada je hvaležnost

Statistika še razkriva, da je bilo lani v slovenskih gorah okoli 300 gorniških reševanj, 97 od teh jih je bilo zaradi bolezenskih znakov. Mrtvih je bilo lani 31, za letos podatkov še ni. Vsako leto je tudi kar nekaj nesreč tujcev, pri čemer je najpogostejši problem to, da ne poznajo razmer. Največ tujih poškodovancev je Avstrijcev, veliko je tudi Čehov in Slovakov. Število reševalnih ur raste – lani jih je bilo 14.000. Največ časa potrebujejo klasične akcije, ko je treba nekam peš, še več časa pa kombinacija klasičnega reševanja z iskalno akcijo. »To je iskanje bucike v senu. Če nekoga takoj prvi dan ne najdemo, ga potem kasneje težko,« pojasnjuje Škerbinek in dodaja, da smo imeli letos že 154 reševalnih akcij, od tega je bilo 108 reševanj in 23 iskanj; največ je reševanj oseb, starih med 18 in 55 let. Število reševanj pa je po postajah zelo različno, največ jih ima tudi letos Tolmin, kjer je ogromno jadralnih padalcev, zmajarjev, drugače pa Bohinj in Kamnik.

Pa ljudje sploh vedo, kako ravnati, ko pride do nesreče? »Če se zgodi nesreča, pokličemo center za obveščanje, 112. Povemo, kdo smo, kdo kliče, kje smo, kaj se je zgodilo, kdaj se je zgodilo in koliko je ponesrečencev. Vse te informacije potrebujejo reševalci, ko se pripravljajo, da odidejo v akcijo. Da pa lahko pokličemo, je seveda nujno, da s sabo v gore vzamemo prenosni telefon, ki pa nam bo pomagal le, če bo imel napolnjeno baterijo. Torej: tako kot pred odhodom v gore pripravite obleko, opremo, pijačo in hrano, preverite tudi, ali imate napolnjen telefon. Tehnika se iz leta v leto izboljšuje in zdaj lahko celo s pomočjo signala, ki ga oddaja mobilni telefon, v osi 30 kilometrov odkrijejo poškodovanca v snegu, pod zemljo ali v steni,« pravi Škerbinek, ki hkrati pove, da je reševanje v Sloveniji za zdaj še brezplačno, vendar se to hitro lahko spremeni, če se bomo zgledovali po tujini. Sicer pa so vsi gorski reševalci prostovoljci in njihova edina nagrada je hvaležnost tistega, ki mu pomagajo.

Sabina Leskovec

Komentiraj (2):

Bruno Fras, petek, 19. julij 2013, ob 14:34

Zanimive in zelo koristne misli izkušenega gornika in gorskega reševalca z več kot petdesetletnimi izkušnjami. Gospod Danilo Škerbinek, ki je znan tudi kot dober učitelj in mentor mladim, je o problematiki varnosti v gorah na strnjen način povedal, kar je pač treba povedati. Opozoril je, da je treba spoštovati naravo in tudi vremenske okoliščine, ko se odpravljamo v hribe. Vsak izlet ali pohod moramo dobro načrtovati in poskrbeti za ustrezno opremo ter dobro fizično in psihično pripravljenost, preden se odpravimo osvajat vrhove, manj znana območja, morda tudi podzemne jame. Nobene gore, stene ali le prehoda čez melišče ne smemo podcenjevati. Zelo pomembna je tudi preventiva, pravi Škerbinek, in prav je, da začnemo z ustrezno vzgojo že najmlajših v vrtcih in šolah.
Zanimivi so tudi podatki o problematiki gorskega reševanja v Dnevnikovem prispevku (Primož Knez) Ob nesreči v gorah boste v rokah izkušenih reševalcev (gl.: http://www.gore-ljudje.net/informacije/94703/), ki med drugim opozarjajo tudi na druge težave, kot so pomanjkanje pilotov helikopterjev in tehnikov, slabe plače teh ipd. Kakor koli, v ospredju pa je in mora biti vselej človek in njegova varnost.
Vsem, ki se ukvarjajo z reševanjem ljudi, predvsem gorskim reševalcev, ki to plemenito nalogo opravljajo brezplačno, je treba dati veliko zahvalo in jim nameniti iskreno spoštovanje!

Bruno Fras, petek, 19. julij 2013, ob 14:39

Dodal bi še: zdi se mi prav in lepo, da je ta prispevek objavljen prav na dan, ko se je pred 155 leti rodil naš veliki gornik, pisatelj in humanist dr. Julius Kugy.

eXTReMe Tracker