RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 08.06.07, 32. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 32.
Geneza MTB
Zadnjič je bilo govora o gorskem kolesarstvu in o dogovoru, da se bodo turni kolesarji pridružili naši planinski organizaciji. Kolesarji na planinskih poteh doma in v tujini, so se pogosto soočali z omejitvami in neodobravanjem, slej ko prej, pa je potrebno sesti za isto mizo in si natočiti čistega vina. Veseli me, da se je to zgodilo tudi pri nas, smo sicer še na začetku, a najpomembneje je, da se vendar nekaj premika, kot bi rekel Galileo Galilei. Tudi v naših glavah, ne samo na kolesih, o katerih izvoru bom tokrat povedal nekaj zanimivosti.
Prvi zametki gorskega kolesa segajo v sredino sedemdesetih let, razvili pa so se iz težkih, ojačanih popotniških koles, s katerimi so se prvi navdušenci v Kaliforniji spuščali po gozdnih cestah. Toda oblika in zasnova nista bila pravi. Kot idealno so spoznali šele ogrodje enega od še danes legendarnih proizvajalcev koles: Schwinn. Tovarno je že konec devetnajstega stoletja čez lužo ustanovil nemški priseljenec, ključni model pa se je imenoval Excelsior in je imel idealno geometrijo. Kolo so navdušenci po svoje predelali, ga opremili s posebnimi menjalniki, debelimi gumami z globokim profilom in krmilom, kot ga uporabljajo pri motokrosu. V začetku so ga posmehljivo imenovali z nemškim imenom Klunker, ker se je ljudem zaradi te pretirane dodatne opreme zdel podoben kičasti bižuteriji. Toda to so bili šele začetki in ena največjih zgodb o ponovnem preporodu kolesa, kot prevoznega sredstva, ki je bilo že v precejšnjem zatonu, se je lahko začela.
Prva gorska kolesa so bila za današnje pojme predpotopna, čeprav so od prvega industrijsko izdelanega modela s tem nazivom minila komaj tri desetletja. Prve dirke, ki so jih prirejali v Kaliforniji so veljale za srečanja norcev, ki so se spuščali po razritih kolovozih in bili so celo primeri, ko se je ležajna mast v zadnjem pestu, kjer je bila zavora s torpedom, od pregretja vžgala, ležaji pa so se zadrli, oziroma po domače povedano, »zaribali«. Vseeno se navdušenje ni poleglo in to je sprožilo val inovacij. Kolesarji so hoteli priti z lastnimi močmi tudi na hrib, ne le v dolino, zato so poleg boljših zavor, že v začetku osemdesetih let uvedli v proizvodnjo visoko tehnologijo, s čimer so okvirji postali lažji, dodano je bilo vzmetenje, menjalniki pa sposobni s svojim prenosom omogočiti vožnjo v praktično vsako strmino. Na tej evolucijski poti se je kot stranska veja že prej odcepil slavni BMX, gorsko kolo pa je dobilo svojo današnjo obliko, ki vsekakor ni dokončna. Temu v prid govori dejstvo, da je v tem biznisu že preveč vloženega denarja. Sodobna gorska kolesa so dražja od marsikaterega avtomobila, ki vozi po naših cestah in to kljub temu, da jih moramo še vedno poganjati z lastnimi nogami.
Moderno gorsko kolo je torej nek tehnološko zelo izpopolnjen izdelek. Okvirji koles niso bili nikoli prej tako lahki, trpežni in njihova geometrija ni še nikoli omogočala takšne vožnje, kot jo danes. Kolesa imajo nizko težišče, so popolno vzmetena in imajo po večini že sedemindvajset prestav, kar je izvedljivo s tremi sprednjimi verižnicami in devetimi zadnjimi zobniki. Geometrija kolesa je naredila velik korak naprej, ko so strokovnjaki prišli do spoznanja, kako ta vpliva na položaj telesa kolesarja in seveda na vozne lastnosti. Ugotovili so, da sta ključna predvsem dva kota, to sta vodilni in sedežni kot. Vodilni kot se meri na osi prednjega kolesa glede na os krmila, sedežni pa od pogonske osi na položaj sedeža. Grobo rečeno so posledice sprememb teh kotov naslednje: Če je kot blizu 90 stopinjam, je kolo primernejše za vožnjo v klanec in je odzivnejše pri krmiljenju, ostrejši kot pa je primeren za vožnje pri večjih hitrostih in poveča stabilnost pri spustih.
Izredno pomemben del kolesa s katerim se spuščamo po klancu navzdol, so seveda zavore. Že nekaj časa so na voljo zavore na zavorni disk, ki imajo najboljši zavorni učinek, ne glede na vremenske pogoje in umazanijo. Se še spomnite, v kaj se je spremenilo zaviranje v dežju pri starih kolesih z jeklenimi platišči, ko zavore razen bolj ali manj glasnega cviljenja od sebe niso dale praktično nič? Ta težava je s tem odpravljena, so pa zavorni diski prav pregrešno dragi, prav tako tudi njihovo vzdrževanje. Za neprofesionalno rekreiranje so dobre tudi »V«zavore, ki omogočajo popolnoma varno ustavljanje z relativno majhnim pritiskom na zavorno ročico. V mokrem prej pride do problema, kako preprečiti blokiranje kolesa, to pa je seveda odvisno od pnevmatike. Te na današnjih gorskih kolesih niso več nujno klasične »kramparice«, podobno kot pri terenskih vozilih, ki so v mestih izgubila svoj osnovni namen. Profil imajo lahko nižji ali so celo popolnoma gladke, kar je ob velikem številu gorskih ciljev, kamor danes vodijo asfaltirane ceste, gotovo smiselno.
Poti in stranpoti razvoja gorskih koles so bile včasih zelo zanimive. Izpeljanke danes uporabljajo denimo policisti, posebna pa so namenska kolesa, ki prenesejo obremenitev do 200 kilogramov, kot jih uporabljajo poštni dostavljači. Podobno zasnovana so kolesa vojaških enot. Po izdelavi le teh so znani Švicarji, zadnji model iz leta 1993, pa ima še vedno krepkih 23 kilogramov. Ta kolesa so zaradi zmanjšanja možnosti okvar bolj poenostavljena in robustna. Mogoče najbolj zanimivo pa je gorsko kolo, ki ima pogon na obe kolesi, kar precej olajša vožnjo po blatu ali v snegu. Del pogonske moči se na prednje kolo prenaša po kardanski žici speljani skozi cev okvirja in preko stožčastih zobnikov. Zadeva deluje, vendar ima tudi nekaj pomanjkljivosti. Zaradi kompleksnega prenosa nastaja veliko trenja, ki izniči nezanemarljiv delež vložene moči. Prednji pogon je sicer možno izklopiti, ostaja pa seveda vprašanje, ali je razmerje med dejansko uporabnostjo in ceno, realno.