Včasih smučarska tekma v spomin ponesrečenim, zdaj predvsem druženje različnih akademskih generacij in simpatizerjev – Nekaj pa je tudi paraolimpijskega: tek okoli kola
Naj za začetek iz nevednosti povlečem vse, ki ne vedo, kaj sploh VTK memorial je. Gre za tradicionalno in vsakoletno veličastno manifestacijo Akademskega AO zadnji vikend v maju, ob kateri se spomnimo treh naših mladih predhodnikov, ki so pred skoraj 60 leti umrli v ostenju Jalovca: Vavpotiča, Tominca in Kovačiča.
VTK je bil včasih smučarska tekma od plošče, ki je njim v spomin ob začetku ozebnika pod Jalovcem, danes pa je predvsem druženje različnih akademskih generacij in simpatizerjev. Nekaj je tudi paraolimpijskega: tek okoli kola na Kotovem sedlu (po domače Kolovem sedlu).
Letos je bila ta manifestacija še posebej imenitna in veličastna, saj smo izbezali izza zapečkov prav posebej veliko število naših starejših mladincev (v nadaljevanju tudi starci) iz zgodnejših časov delovanja AAO, tam okoli resolucije informbiroja, tudi kubanske krize in zmagoslavja Abbe na Evroviziji. Povod temu je bil pogovor/okrogla miza z njimi, ki jo je realiziral Miha Peternelov. Ave, Mičko!
Tam pod petkov večer, na Dan mladosti, so se akademske trume zgrnile v Tamar v starosti od 18 do 8x let. Med množico mladincev, starejših mladincev, cicibanov in ostalih, so v pogovoru aktivno sodelovali različni nekdanji funkcionarji našega ferajna:
- Sandi Blažina (vodja dveh akademskih odprav v Ande, eleganten skalni plezalec)
- Stane Jurca (v starih časih se je veliko ukvarjal z razvojem plezalne opreme, tehnik varovanja ipd.)
- Franci Savenc (najbolj aktiven alpinistični kronist pri nas)
- Andrej Stritar (novodobni pisec vodničkov, namestnik urednika Planinskega vestnika)
Tastara Tajnica Nina, kakor se je med množico še starejših bivših Tajnic to bizarno slišalo, je namestila pred pogovorom na mizo napravo za zvočno zapisovanje, po domače diktafon. Tako da se more pričakovati, da bo kaki zagrebeni tečajnici delegirala transkripcijo celotnega pogovora. Mogoče bi samo želel opozoriti, da bo transkript verjetno potrebno prečistiti, saj je na posnetku cel kup obešenjaških pripomb tipa "dejmu pit, dejmu pit, nekej se mu zatika beseda"...
Skratka, starci so bili zabavni in na tem mestu se jim iskreno zahvaljujemo za njihovo udeležbo. Izvedeli smo svašta. Recimo da smo akademci njega dni oskrbovali Dom v Tamarju. Franci Savenčev trdi, da so v domu "počeli prav vse", khm, mnja, hm, tristozelenih. In kot se spodobi, so z domom imeli vsako leto izgubo, enkrat ga jim je celo uspelo zažgati. Oh, kako tipično akademsko. Če bi dom vodili akademci dandanašnji, bi bilo podobno, le da bi se recimo pojavili problemi v materialnem knjigovodstvu, ker bi neznano kam poniknil šleper piva recimo. Pestro je bilo tudi odpravarsko življenje, žal pa so vsako obdobje zaznamovale tudi tragične nesreče in na to temo smo tudi mi slišali par ostrih besed. Poleg diasov je prišlo na mize tudi kar nekaj stare opreme. In seveda izjave v stilu, da boljših cepinov kot so bili tisti od nemške vojske, še danes ne znajo naredit... Pa bizarnosti tipa "z mopedom na Grossglockner", "kako osvojiti AAO tajnico", pa odprava v Prokletije in podobno. Zabavno, skratka.
Neformalni del se je zavlekel pozno v noč, s tem da smo skoraj morali priznati premoč starcev, ki nikakor in nikakor niso hoteli iti spat. Ne vem, očitno ta nespečnost pride z leti.
Sobotna tekma se je po običaju začela z rahlo zamudo, pa tudi kasneje ni bilo zaznati kake posebne ihte, razen pri par posameznikih. Kot predsednik turnosmučarske sekcije sem z namenom pobiranja zaostalih tekmovalcev štorkljal zadnji. Za obnemogle deklice je bil predviden helikopter, za obnemogle dečke evtanazija, za bolj lušne deklice pa spremstvo do vrha seveda. Tako sva do vrha preudarno kot zadnja prisopla z Majo V., ki je, glej ga zlomka nelogičnega, bila zmagovalka, saj je bila edina deklica, ki je smučala! Svašta, to je možno res samo na našem ferajnu. Si zadnji in si prvi. Ni nekaj podobnega tudi v eni svetopisemski pridigi? Zadnji bodo prvi? No, to je to potem. Zdaj razumem. Al pa tud ne. Snega prav veliko več ni bilo, je pa bil tisti fini. Tak fini puterček, no ali pa stračatela, saj je ponekod prav fino hrustalo pod smučmi. Za legitimnost rezultatov je kot vsako leto poskrbel Klinarjev, ki je nafehtal po ljubljanskih trgovinah tudi drage in velike nagrade. Seveda vse pod strogim in budnim očesom vodje birokratskega aparata AAO, Tamlade Tajnice Bajčeve. Ljubkovalno Šefica.
Zabeleženih tekmovalcev v vseh kategorijah, ki so tudi dejansko zmogli celo progo, je bilo 32. Nekaj pa jih je že prej odstopilo ali pa jih je premamil Jalovčev ozebnik. Naj opozorim, da časi vključujejo tako vzpon kot spust/sestop, pri večini pa tudi enourno... poležavanje na vrhu.
Rezultati pa so:
Smučarke: 1. Maja Vehab (5:24)
Smučarji: 1. Miha Habjan (2:03), 2. Uroš Mesarič (2:11), 3. Primož Kogovšek (2:25)
Pešakinje: delitev 1.-3. mesta z enakim časom (4:07) Eva Križnik, Jerca Miklič, Nina Vakselj
Pešaki: 1. Igor Kremser (1:50), 2. Gregor Hvalc (1:57), 3. Zlatko Vidrih (4:07)
Nagrade pa so darovali: Založba Sidarta, ki jo vodi naš član Janez Skok, Dasa šport, ki ga vodi naš član Andrej Zorčič, trgovina Annapurna, ki jo vodi naš član Rok Kovač, K2, ki ga vodi naš član Bor Šamcar, Iglu šport (ki ga ne vodi naš član) in - govori se, da je nekaj prispeval tudi Klinar sam.
Hvala vsem za tople besede in darovano cvetje ter Klinarju za lep obred.
Po končani tekmi pa se je že drugič doslej zgodil tudi AAO piknik, tudi letos z vegetarjansko in mesno roštiljado (da ne bo ekološkega usajanja - roštilji brez ognja). Konceptualno in programsko piknik ustreza tako družinam z otroki, starcem brez otrok, kot nabritim mladcem, ki sila neradi pijejo žejni. Pod večer, ko je zmanjkalo čikov, se je za povrh še pošteno ulilo. Zahvala tamarskemu personalu, da smo lahko zdaj že malce obešenjaško druženje nadaljevali pod streho doma.
In tako je počasi prišel še tretji dan... Le-ta je bil sicer namenjen vzponu na Mangart in prižiganju svečke v spomin našemu Jurcu in Davorinu, ki pa ga je preprečil konkreten dež. Ko smo se počasi sestavili skupaj, smo poravnali račune in pospravili za sabo.
Tridnevno hipijado smo zaključili na pizzi Pri Jožici v Martuljku. Ko smo se odteščali in ugotovili, da smo že tri dni v istih gatah, smo se končno skidali domov.
To je bilo v grobem to. No pa še to: tam zunaj še ta velka fotoreportaža.
Spisal Boštjan Virc,
fotografirali pa Nina Kopčavar, Eva Križnik in Boštjan Virc