Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Scabiosa Trenta

Mentor (1927) - Ivan Pregelj: Kozerija (kramljanje)
Nisem planinsko vešč. Zato mi je bilo Kugyjevo ime še včeraj prazen zvok.

Zdaj, ko sem prebral njegovo knjigo, sem imena in moža vesel. Kakor sem bil do včeraj vesel naših imen in mož: Balanta Vodnika, Balanta Staniča, Janeza Mencingerja, Franceta Finžgarja in tiho zasanjane pesniške duše onega mladih Skalcev, ki se še ni — rodil. Pa kramljajmo o Kugyju! Kozerija je namreč po slovensko — kramljanje.

*

Čudno čudo! Najtišje, najgloblje rastoče lepotije naših zemelj nam morajo odpirati — tujci. Nemci gore, Italija morje! Baumbach je oplodil Funtka in Aškerca in še Finžgarja. Kugy je preglasil toplo klimatičnost Mencingerjeve Hoje. Večkrat se zato vprašam: ali premalo ljubimo, ali premalo vidimo, ali pa morda povedati ne vemo? To zadnje, se mi zdi, bo res. Podobni smo Kugyjevim vodnikom iz Kranjske gore: sanjamo lepote, a nimamo glasu. Nel To o vodnikih je posnel Kugy morda lagodno po kakem alpskem romanu. Zadel je pa le naš značaj: Glas imamo in čist. Saj je bogat in poln, da je v osem zlatih verzov vso bogastvo »blejskega raja podobe« zajel. Le jeke mu ni! V slovenskih, tesnih mejah, kakor v ječi, ki jeke ne dado ...

*

Ali pa bi jo dale? Ali znamo peti? Po človeško povem, po slovensko in bridko, kar je res. V bohotnem besedju praznega rodoljubstva smo se izvriskali, da nam je grlo za pesem ohripelo.
Ne jeke nimamo ne pesmi! Zato ker v svoji lastni zemlji nismo več, zato ker nič ne ljubimo! Beseda je to, slovenska, bridka in — žal, da resnična!

*

Postavil bom trditev, da je vriskanje šport neukih in zdolgočasenih planinskih črednikov. Raztegnil bom s stavkom, da so nam naše planine pretežno le — sport. Zdaj pa zaključim: V kraljestvo lepega ne vodi sam šport. Ne vriskajmo, ne utapljajmo se v sportizmu! Ljubimo rajši, da bomo mogli peti. O Kugyju pa vedi, da vsaj načelno noče biti glasnik športa. Zdi se mi, da je vendar. Zakaj? Mimo telesnih zemeljskih višin do višjih v carstvu duhov vsaj z očitno izpovedjo ne ve. In hoc uno non eum laudo — v tem enem ga ne hvalim, ker ne vem, če ni boječe sramežljiv. Jaz vsaj zase povem, da nisem bil deset let pri nobeni maši tako lepo zbran, kakor v kapelici na — Kredarici. Še eno o sebi! Nisem planinski in nisem črednik. Ne vriskam! Pojdi, mladi prijatelj in — molči takisto!
Tudi Kugy je ljubil sveto tišino višav ...

*

Kugyjevo knjigo beri! Beri jo zlasti, kjer govori z veliko hvaležnostjo o naših planinah. Oživil jih je s svojim izrazom in srcem. Oživil še bolj z obrazi naših ljudi, svojih kranjskih in trentarskih vodnikov, kakor je bil nesrečni Tožbar, o katerem nam je pred tridesetimi leti, in se še danes živo spominjam, prvi bajal profesor Andrej Kragelj, ki je Homerja na pamet znal in bridkega Levstika v bogove veličal; kakor je bil Komac, ki boš našel njegov obraz v knjigi, kakor je bil še ta in ta človek naše zemlje, zemlje, ki umira in umreti ne sme. Beri Kugyja kot mlad skalec in planinec! Beri o Kugyjevi materi, kako ji je tudi en meč zaradi sina srce pre bodel, beri o vodnikih, ki so visoko v steni v smrtni grozi na Wischbergu preprosto molili angelsko češčenje, ko je zazvonilo z Višarij, beri o preprosti vernosti divjega lovca, kako se je križal v treskajočih strelah, beri, kakor iz zgodb o angelu varuhu, kako čudno »slučajno« je ušel Kugy smrti pod plazom v zahodnih ledenikih, beri to in ono modro besedo, kaj je gora, stena in led, beri modrost starega prijatelja, ki je zlasti mladini popisal svoja visoka pota!
Slovenci imamo lepe planince. Take knjige o planinah še ne! Zato, vzemi in beri!

*

Beri zlasti poglavje pod lepim, skrivnostnim imenom »Scabiosa Trenta«! Kugy je zašel v julijske hribe tudi zato, ker je po naročilu prof. Tommasinija iskal Hacquetove utopistične cvetke. Ni je našel. Zato, ker je ni! Kakor ni pravljiških triglavskih rož, poganjajočih iz Zlatorogove krvi. Našel pa je več. Brezbrežno bogastvo, zemeljske lepote, ki se mu zdaj na srečno starost ulega kot rodna usednina in ji je ime: modrost, dobrota ...
Doslej si bral starega Tavčarja mlado lepoto z Blegaša v »Jesenskem cvetju«. Doslej si bral starega Mencingerja idilsko bajanje o »Hoji na Triglav«.
Tudi Kugyjevi knjigi, ki je nemška, je lastna modrost, dobrota! Scabiosa Trenta! »Mimo časa in kraja te pozdravljam, moj ljubi mogoti cvet, Scabiosa Trenta!«

Ivan Pregelj
Mentor - Dijaški list, marec 1927 (Glej tudi Abramov članek o Kreku ... Foto iz tega zapisa! Op. o.)

1 komentarjev na članku "Scabiosa Trenta"

Alenka Mihorič,

Sedaj se nekako ve, da je bila skrivnostna roža, ki je tedaj morda rasla v Trenti, bleda obloglavka (Cephalaria leucantha). Imajo jo tudi v alpskem botaničnem vrtu Juliana, v spomin na Kugyja.

Rastlina pa je sicer pogosta na submediteranskem območju (pri nas n. pr. Kraški rob in Čičarija).

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti