Slovenec (1933): Planinsko premišljevanje - »Noč ima svojo moč in nevarnost, pa tudi gora ni brez nje.«
Sleherno človeško življenje ima pred Stvarnikom poseben namen in pomen ter si ga človek ne sme okrajševati in brez potrebe postavljati v nevarnost. Gore so še vedno in povsod za predrzne in neizkušene, pa tudi za vse neprevidne hribolazce velika nevarnost. Pravkar v imenu samem spoznamo, da so bili slovenski planinci včasih previdnejši in z malim zadovoljnejši, hodili so v hribe, ne v gore; bili so »hribolazci«, ne »gorolazci«. Prav je, da slovensko planinstvo napreduje, vendar, če se bodo smrtne nesreče v gorah tolikokrat ponavljale, bomo morali reči: »multiplicasti gentem, sed non multiplicasti laetitiam«. Verujte nam, da ta poročila o tolikratnih smrtnih nezgodah v gorah niso žalostna samo za svojce ponesrečencev, marveč so tegobna za vsakega, ki čuti z narodom, čigar up je pogumna, krepka in zdrava mladina. In prav ta toliko obetajoča mladina je največkrat žrtev visokih gora.
Ali bi se število teh žrtev ne dalo za mnogo zmanjšati? Največji del človeških nesreč je kriva neprevidnost. Slovenska in sploh vsa sodobna mladina kaže, kar je razveseljivo, veliko spoštovanje in ljubezen do planin in planinstva. Vsak spreten planinec je v očeh naše za lepoto gora zavzete mladine že skoraj narejen mož, gotovo pa vedno visokočislan športnik. Prav ta naklonjenost je morebiti v precejšnji meri sokriva, da si mladi planinci poleg planink zaželo in iščejo tudi lovorik v gorskih velikanih, čeprav z nevarnostjo in celo z izgubo svojega življenja.
Ne samo domača družina, marveč celo domače selo in mesto, da, ves slov. narod gleda s ponosom na čvrst in krepek svoj mladeniški rod. Zatorej bi morali naši mladi planinci s skrajno previdnostjo paziti, da nam ne ugrabijo in ne pokopljejo tega sončnega upa kje v temnih prepadih ...
Poglejte podrobneje v gorsko naravo! Kako varno počiva sklad na skladu in če je kje preveč ostrmel in osamel, mu gora ni naložila nobene teže in naloge! Kako previdno se gorsko drevo s svojimi daleč razpeljanimi koreninami oprijemlje gorskih tal! Kako krepko korenini v svoji gorski prsti planinski cvet! Kako bister pogled in močno perot ima jo ptice, ki domujejo v gorskem skalovju! Kako ponosita in vendar kako previdna je lahkonoga srna na svojih gorskih potih in prelazih! Njene markacije so njeni premišljeni in prožni koraki: seveda je za to premišljenost in preudarnost pri srni poskrbela narava sama.
Ako izvzamemo le malo slučajev, so vse smrtne nezgode v gorah posledica nepremišljenega pota in koraka. Nismo še točno povedali. Večino smrtnih padcev je zakrivil neokreten, neizvežban korak. Kdor ni vajen gorskih potov in prelazov, kdor ni svojim korakom pridomačil nekaj tega, kar imata jelen in srna. To se pravi, kdor ni telesno usposobljen, naj se ne spušča v nevarna gorska potovanja. Telo mora biti utrjeno in pripravljeno na marsikatero nepričakovano prenočišče in ležišče. Vendar tudi najkrepkejše in najvztrajnejše telo ne zadošča. Kar je pri jelenu zdrav nagon, je pri planincu izšolan in preizkušen razum. Planinstvo je tudi veda. In sicer zelo svojevrstna veda. Ne smeš je nositi s seboj samo v knjigah ampak tudi v potrebnih vajah, ne smeš je imeti samo v glavi, ampak tudi v rokah in nogah, v vseh gibih in v vsem telesu.
Nepoznanega gorskega kraja ne obiskuj brez veščega vodnika! Poskrbi vselej in povsod najprej za potrebno planinsko opremo! Bolje, da nosiš težji nahrbtnik, ko da bi v visokih gorah in v mrzlih nočeh prezebal in zmrzoval brez tople obleke. Ko so odpravljaš na pot, ne pozabi, se mimogrede oglasiti v lekarni, če nimaš sam domače lekarne. Še eno je vredno tvoje pozornosti!
Poglej, kaj pravijo zadnja uradna vremenska poročila! Vremenoslovje je zdaj že toliko napredovalo, da bi danes naš Prešern ne mogel več zapeti: »Vsi pojte rakom žvižgat ... vremena vi preroki!« Ako je vremensko poročilo napovedalo nevihto, nas istočasno modro nebo ne sme izvabiti na pot. Precej zanesljivi preroki vremena so tudi gorski prebivalci. Povprašaj jih, kadar prideš k njim! Posvetuj se z njimi, iz raznih znamenj oblakov, sap in dimov, včasih tudi iz pogleda na tvojo telesno vnanjost, ti bodo vedeli svetovati prav čas in pravo pot in smer. Le veruj jim! Marsikdo bi ne bil videl zgodnje smrti v prepadih, ko bi so bil pravočasno ustavil ob kakšnem izkušenem gorjancu ter bi v njegovem modrem nasvetu bral in izpolnil prepoved: »Nikar! Zakaj se, ti fantič, v nevarnost podajaš.« Junak ni samo ta, ki si upa v visoke gore, marveč tudi ta, ki se jim more odreči v previdnem slučaju. Ako pa pri vsem preudarku kljub temu noga spodrsne v nezgodo: Ohrani hladno kri! Pomagaj, kolikor ti je v trenutku pomoči mogoče. Daj znamenje za pomoč! Daj znamenje z lučjo, z robcem s klicem ali z žvižgom, kakor že moreš. Daj to znamenje s šestkratnim presledkom v minuti!
Naj te vodi v goro previdnost in ljubezen do Boga in njegovih lepot, ki odsevajo v božji naravi! Nikoli pa bi te v gore »speljala ne bila, goljufiva kača« prevzetnega rekorda in napačnega častihlepja. Naši gorjanci pravijo: »Noč ima svojo moč in nevarnost, pa tudi gora ni brez nje.«
Slovenec, 11. avgust 1933