Alenka Goričan: Start Slovenski Javornik! ... Vremenska napoved ni najboljša. Napovedane so plohe. Kondicije za kolesarsko turo v Karavanke še ni. Imam pa vlak pred nosom. Grem pa z vlakom.

Odhitim na postajo. Pri nas sije sonček. Z optimizmom se peljem proti cilju. Gledam skozi okno in opazujem naravo. Pripeljemo se v meglo in užitka je konec. Pa prispemo spet v sončni predel. Pokaže se mi Stol in Beljščica. Lepo ju je videt. Pobeljeni so s sveže zapadlim snegom. Okoli proge cveti dišeča akacija. Triglav je v soncu.

V Slovenskem Javorniku izstopim. Pot nadaljujem peš. Ko sem enkrat šla iz Tržiča čez vse hribe na Golico sem spoznala Slavi. Ona mi je potem razkazovala narcise na njenih poteh iz Hrušice. Lani pa sem hotela videt še Pristavo in tam okoli. Danes želim nekako to turo ponovit. Veselo zakorakam proti Javorniškemu Rovtu. V enem vrtu je cela greda encijanov. Upam, da so gojeni, da niso prinešeni s hribov. Grem po asfaltu, ne skozi gozd po Gajškovi, ker hočem videt koliko vode imajo Javorniški slapovi. Gledam cvetoče rožice med potjo. Bodo še cvetele narcise? Upam. Med modrimi orlicami se je znašel roza beli tulipan. Malo naprej je cvetoč gabez. Prispem do lepe stare hiše z gankom. Javornik mi šumi in me spodbuja. Kar je drugod že odcvetelo, tu šele cveti. Kako se pozna podnebna razlika.

Še malo pa bom pri slapovih. Lani sem jih iskala, ko sem šla na to turo, a jih nisem našla. Vprašala sem enega mladega domačina, pa sploh ni vedel zanje. Napotil me je k starejšemu gospodu, ta pa je rekel, da ve da slapovi so, kje pa ne ve. Ampak jaz vztrajnica sem takoj sklenila, da jih bom nazaj grede poiskala. In sem jih tudi našla. Pa sem tu. Temu kraju se reče Počivala, ker je bilo tu počivališče za konjske vprege. Nasproti slapov pa je najbolj znano nabirališče fosilov. Poleg luknjičark, mehkužcev, školjk, polžev, trokrparjev so našli tudi nekaj novih vrst. Prebijam se k strugi. Vodica mi šumi in me vabi v njeno bližino. Ko se približam kar obstanem. Neverjetno. Struga je polna vode. Ni več nežnega šumenja, sedaj je kar bučanje. Voda šprica okoli in divja proti izlivu. Vlačim se pod vejevjem, da bi prišla čim bliže k spodnjemu dvojnemu slapu. Kako čudovito. Kako si me Javornik danes presenetil. Škljocam okoli in se ne morem nagledat te obilice vode. Tega pa res nisem pričakovala. Kako uživam. Potem zlezem spet na potko. Grem še malo dalje. Še buči. Kar ena sila me spet potegne , da se prebijem do vode. Vauuuuuuu. Kaaakšen lep slap. Tega pa lani nisem videla. Kot ena ogromna pahljača. Noro, noro, noro. Poskočim visoko v zrak od navdušenja in zavpijem na glas. Grem še bliže. Stopim na skalco v vodi. Javornik škropi po meni. Razprem roke in uživam, ko polzijo mrzle kapljice po mojem licu. Javornik je glasen, pridruži se še ptičji zborček. Neznansko sem srečna. S kapljicami vode na licu se pomešajo solze sreče. Oh, oh oh. Kaj je morje v primerjavi z gorskimi pojočimi potočki, še posebej, če so ozaljšani s slapovi? NIČ. In ti tolmunčki. Kako je to božansko lepo. Kakšna barva. Joj, moram naprej. Čakajo me še narcise. No, to je bila sedaj moja današnja prva nagrada.

Zvlečem se spet na potko. Moj beli flis ni več beli, ampak umazan, kot bi že dolgo ne bil opran. Hlače so do kolen mokre. Pa kaj za to, posušile se bodo, jaz pa sem tako srečna. Kakšno moč imajo te vodice name. Hvala ti zemljica moja. Če vtikam nos med ljudi in se borim proti krivicam, dobim vedno krepke po glavi. Ko pa stikam po tebi zemljica moja, me pa ti vedno nagradiš. Poplačaš mi vso mojo ljubezen, ki jo gojim do tebe, ves trud in znoj mi poplačaš. Bogato poplačaš. Včasih mi kaj skriješ, da še pridem tja. Tako, kot si mi ta slap. HVALA TI MOJA LJUBA ZEMLJICA SLOVENSKA.

Tako polna energije in srečna prispem do plakata, ki pove, da so zbirali mis narcis. Škoda, da sem zamudila. Sedaj se počutim tako mladostna in izžarevam tako notranjo srečo in energijo, da bi mladenkam naredila konkurenco. Pridem do drevesa življenja. Na vrhu je stopnica s 50, potem gre navzdol. Ne, ne. Jaz sem se odločila, da grem še naprej navzgor. To zame ne velja. V sredini pa piše: »Kar te peče in boli, tega drugemu ne stori in resnico le govori, ostani mož do konca dni.« Ja, bom »mož« do konca dni. Škoda, da se ljudje mimo vozijo in tega ne vidijo in ne preberejo. Tako prispem umazanka na Pristavo. Poženem se v Zoisov park. Vredno se je ustavit in si ogledat ta mogočna, za nas nenavadna drevesa. Poskočim za bivšo Zoisovo pristavo. In čakajo me lepotice-narcise. Še cvetijo in polno jih je. To je moja današnja druga nagrada. Hura. Nekaj časa se potikam tam okoli, potem se zapodim proti rovtam navzgor. Vsak rovt je poln narcis, vmes pa še kakšna lesena bajtica ali senik. Cvet pri cvetu. Kamor seže mi pogled, povsod je zali narcisin cvet. Igrajte mi, igrajte strune matere narave. Še vetrček je zapihljal, v trobento svoje zvoke je poslal in ptiček tu in ptiček tam z melodijo je ubran. Pa spet potoček se oglasi, po narcisah zadiši in sonček spet prikaže se, da boža, boža me. Poskočim in zavpijem: »Super!«. Spet sem v raju. V belem raju. Med lepimi narcisami. Pokleknem med nje. Gledam jih in božam. Kako preproste so in lepe. In kako omamno zadišijo. Kako težko je it naprej. A moram, saj me čaka še dolga pot. Pa spet narcise in kakšna pogačica, pa vijolica, pa kakšen teloh … Joj, kaj vse me obkroža.

Približujem se Pustemu rovtu. Ponekod je še sneg. Tu naletim na spomladanski svišč, pa navadni lapuh, žafrani, nunke, podlesna vetrnica … Lepo, lepo. U, na Pustem rovtu pa je regrat. S sabo imam nožek in vrečko. Mm, to bo večerja. Z zaseko zabeljen in z jajcem. Lani nisem imela noža s sabo, pa so mi kmetje, ki so pripravljali teren za pašo govorili, da se naj peljem z njimi v dolino po nož in naj grem nazaj po regrat. Tega pa nisem naredila. Pripeljeta se dva avtomobila. Tri ženske izstopijo. Gledajo kaj nabiram. Malo gredo peš in ena takoj vpraša, če je še veliko za hodit. Ne vem kaj je rekla druga, a spravile so se spet v avto in se peljale lenobe naprej. Ja, kakšna je razlika med nami. Damam se ne da hodit. Jaz sem pa ob petih vstala, šla na vlak in iz Javornika peš sem gor. Za karto sem plačala 9.60 evra. Da sem jo lahko kupila sem pred dvema dnevoma štihala pri enem gospodu na Dolenjskem zemljo, ki je bila trda kot beton. Domov sem prišla z žulji, bolečim križem in prepotena. Ja, za karto sem se nagarala. Sedaj nabiram regrat in to je moja že tretja današnja nagrada. One še nimajo nobene. Pa še široke so kot omare. Če bi hodile ne bi te teže vlačile s sabo.

Iz planine Svečice prihaja skupinica osnovnošolcev. Eni so kar poskočni, drugi se pa vlečejo. Pridem pod sedlo Kočna. Tam srečam enega gospoda, ki mi takoj pove, da bo deževalo. Vprašam ga, če je naročil dež. Pravi, da ne. Jaz ga tudi nisem in ga ne bo. Gleda me čudno in gre dalje. Povedal mi je, da so na Struški že avriklji. Grem proti grebenu. Polno je rdečkastega teloha, še lanske bodeče nežike in mislim, da ene vrste grinti. Zaželim si, da bi me na grebenu čakal vsaj en avrikljev cvet. Kako bi ga bila vesela. In glej, komaj sem željo izdahnila, že se mi je izpolnila. Pričakali so me avrikeljčki v svoji rumeni lepi srajčki. Kako so mi pobožali dušo. Z očmi potujem po lepi Koroški deželici spodaj. Ne samo lepi, ampak čudoviti, a zabarantani. Bila je darovana zato, da so se lahko psihično moteni izživljali in ubijali uboge ljudi. Veliko grozljivih izpovedi sem prebrala. Ne morem verjet, kaj je lahko počel Slovenec Slovencu. V takih primerih me je sram, da pripadam takemu okrutnemu narodu.

Hodim po grebenu in z očmi božam avrikeljčke. Pa spet gledam Dravo, ki leno teče v dolini. Lepa Koroška. Pa prispem do šopov narcis. Škoda, da so veliki zvončki odcveteli. Kaj, ko bi me čakal tudi še kakšen zvonček? Opla, samo dva metra vstran v kotanji me čakajo. HURA. Pogledam v temno nebo in rečem: »Ljubi Bogec pošlji mi spet sončka, saj si ga zaslužim. Nisem tajkunka«. Pa tudi ta želja se mi uresniči. O hvala. Svobodna kot ptiček na veji skakljam proti Golici. V žepu imam samo smrkav robec, a sem kljub temu najsrečnejša na svetu. Čez Ptičji vrh skakljam na sedlo Suha. Lani so se v kolonah vlekli avti po njej, da ja ne bi kdo kaj hodil. Kmetje so mi povedali, da morajo oni plačat uporabo ceste, turisti se pa po njej vozijo brezplačno. Ja, pa celo mladi se raje vozijo kot pa bi uživali ljubezen med hojo in cvetjem. Škoda, škoda. Kmetje pravijo, da jim je od kar je ta cesta že tretje leto s paše izginila najlepša telica. Ponoči se tatovi pripeljejo in odpeljejo plen. Barabe pokvarjene. Tam se zapodim spet med narcise navzgor. Nekaj jih je še v popkih, druge pa že cvetijo. Ko je konec narcis pa naletim na ogromno alpskih zvončkov na kupu. Kar ne morem odtrgat pogleda vstran. Malo naprej naletim na velik grm navadnega volčina. Joj, kako diši. Naprej pa spet narcise, pa spomladanska resa in čudovit razgled na Julijce. Kako lepo. Pa spet polno teloha. Nekaj je še belih, nekaj pa že rdečkastih. Nad mano jadra jadralno letalo. Kroži kot ptica okoli.

Pridem na pot, ki pelje do koče na Golici. Spustim se navzdol. Na levi je ena velika skala polna avrikljev. Pa spet pogled na lepe Julijce. Okoli mene pa je alpski kosmatinec. Veliko jih je. Pa tudi slečnik najdem in lapuh. Ptički mi prepevajo in vetrček mi dela frizuro. Vse imam brezplačno. Zapodim se v Savske jame. Pri Nepomukovem rovu grem do manjšega, a lepega slapu. Ostali so še ostanki zidov in ena bajtica. Od tam drvim po cesti navzdol ob Črnem potoku. Prijetno mi šumi. Ponekod so kamnine v njem rdeče-rjave. No, pa sem pri Korelnovem rovu. Grem zadaj kjer sem lani našla lep slap. Tudi sedaj je poln vode.

V Savskih jamah so kopali rudo že leta 1130 pa vse do leta 1907, ko je rudarstvo popolnoma zamrlo. S to železovo rudo so oskrbovali dva velika plavža na Savi in Javorniku. Rudniki so lahko segali celo do 90 m globoko. Rudarji so delali ob oljnih leščerbah 8 ur. Tesarji, nakladalci in pražilci pa so delali po 12 ur. Rudo so pražili pri rovu sv. Barbare v Savskih jamah v posebnih zidanih pečeh »roštancah«. Nato so jo prali, sušili in odvažali k plavžu s posebnimi vozovi, ki se jim je reklo »na žlajf«. Ker je bilo rude vse manj so bili lastniki plavžev primorani rudo uvažati.

Pa sem na Planini pod Golico. Grem še tu pogledat koliko narcis še cveti. Na tem delu jih je vedno najmanj, a še cvetijo. Naredim nekaj fotk. Čudoviti prizori. Zelena trava in bele narcise, kozolci in cvetoča drevesa. Idila. Kar nekaj časa se obiram tu okoli, potem se pa le spustim navzdol. Še konjička z mamico srečam. Pri vodnjaku si natočim vodice in se poženem proti Španovemu vrhu. Kar ne morem od cvetočih dreves med potjo. Naletim na staro hišo obdano s cvetočim kostanjem in narcisami. Čudovito. Malo naprej pridem do koče na Črnem vrhu 1180 m. U, sedaj se zapodim naprej. Kaj je tu z narcisami? Že cvetijo? Ja seveda. Polni rovti so narcis. Ene so v polnem cvetu, druge še v popkih. In diši, diši. Ko sem lani zajadrala sem, sem kar ostrmela. Nisem se mogla načudit in nagledat te pravljice. Ja, to je res prava pravljica v belem. Kamor koli sem zavila povsod same narcise in še kakšna lesena bajtica vmes. Kot brez glave sem hodila okoli. Kamor sem zavila same narcise. Komaj sem našla pot do Pristave. Na enem rovtu je lepa brezica in pod njo polno narcis. Spomnim se na legendo o nastanku narcis. Ha,ha,ha. Komaj se ločim od teh lepot. Zavijem na Španov vrh. Borovnice že cvetijo. Ob bajtici malo pomalicam. Vrh je poln alpskega kosmatinca. Malo nižje pa spet polno narcis. Zapodim se proti Pristavi. Med potjo spet naletim na rovte polne narcis. Na Pristavi zavijem proti Jelenkamnu. Seveda pot malo zgrešim in grem čez en greben. Nič hudega. Z Jelenkamna je lep razgled na Savo in okolico. Spustim se navzdol. Za pomoč je celo zajla. Spotoma še grem na Kalvarijo, potem pa vijugam dol v Jesenice in na vlak. Čeprav nimam nič od tistega kar sem od življenja pričakovala, pa vendar imam vse.

Iskala sem legendo o nastanku narcis ali ključavnic pod Golico. Spraševala sem domačine mojih let, pa nihče ne ve zanjo. Eni celo menijo, da je to brez vezna izmišljutina in neumnost. To je pač odvisno na kakšnem nivoju je kdo. Zame pa je legenda, legenda. V drugih državah so zelo ponosni nanje, jaz sem pa na naše. Spomnila sem se na bivšo sodelavko, ki je mimogrede čudovita oseba čeprav se tega ne zaveda, da mi je pripovedovala to pesem. Poslala mi jo je. Moja želja je, da se ohranijo narcise in legenda o njih tudi za bodoče rodove.

Golica

Pred mnogimi sto in nekoliko leti,
mogočni je stvarnik vse hotel imeti,
natančne podatke vseh svojih stvari,
in vedeti želje vseh svojih ljudi.

Na svet, ki tedaj je pregrešno izgledal,
poslal je poslance in jim zapovedal:
Naj vsako pravilo takoj izvrše,
in grešnikom grehe takoj odpuste.

Ves svet komisija tedaj je obhodila,
napake nobene nikjer ni dobila.
Le tam pod Golico, kjer danes je raj,
so se delale čude, povem vam zakaj.

Na trati ob poti sedela je
deklica mlada in bridko ihtela.
Sočutno Svet Peter jo vpraša tedaj,
čemu da se joče, pove naj zakaj.

Iskala sem rož, pa jih nisem dobila,
da spletla bi venček, ki sem ga izgubila.
Sočutno Svet Peter se tedaj nasmeji,
narava brez rož, pa tako govori.

Kolikor venčkov se je tukaj izgubilo,
tolko narcis na tem kraju bo vzklilo.
In vsaka narcisa pomeni svoj greh,
ki tukaj se storil je na teh tleh.

Prihajajo zdaj sem iz vseh krajev
device pod firmo »Turist« po te bele cvetice.
Trgajo, pulijo, brišejo sled,
da ne bi nad njimi zgražal se svet!

Tako sem preživela čudovit dan med lepoticami narcisami. Nisem pa nobene odtrgala, ne spulila, pa tudi, če se nad mano zgraža celi svet. Ha,ha. Naj le še cvetijo in bodo v veselje in ponos ljudem za nami.

Alenka Goričan