Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Slovenci smo v gorah doma

Polet fit/Delo.si - Aleš Kovačič: Potepanje po hribih in gorah imamo prebivalci teh krajev seveda v krvi ali bolje rečeno v genih. Kako ne, saj je v Sloveniji le malokateri kraj, kjer človek, oziraje se po panorami, ne bi opazil vzpetine.

Tako se je zgodba človeškega osvajanja gora na našem koncu sveta začela že pred več kot 70.000 leti, in sicer v času ledene dobe, ko so se lovsko-nabiralniške skupine zatekale v jame v našem hribovitem in gorskem svetu. Najbolj znana najdišča takšnega načina življenja pri nas sta Potočka zijalka na Olševi v Karavankah in Medvedova jama na Mokrici v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Zgodnji obiskovalci negostoljubnega in pogosto smrtno nevarnega gorskega kraljestva so bili predvsem tisti, ki so od tega imeli korist za preživetje. To so bili pastirji, drvarji, oglarji, zeliščarji, iskalci rude in lovci. A ti pionirji obiskovanja gora so »osvajali« predvsem niže ležeče hribe in gore.

Trgovina in gore

V visokogorje je človek začel zahajati šele v antiki, od koder poznamo več visokogorskih utrdb v Julijcih. Te so bile delno odmaknjene od prometnih poti, mnoge pa so bile postavljene strateško, saj so stale ob prehodih, ki so iz Bohinja vodili v Posočje. Te so ležale na območjih, ki so bila zanimiva za nabiranje železove rude ali pašo. Izbira kraja za postavitev je temeljila na naravnih razmerah, ki so ponavadi ustrezale enemu ali več kriterijem, kot so: varnost pred snežnimi plazovi, lega na robu pašnikov, razgledna točka, dostopnost, osončenost in zavetrje.

V gore se je tukajšnji človek umikal tudi pred nevarnostjo osvajalcev. Najbolj znana je Ajdna gora, skalnat osamelec na pobočju Stola, ki je bil naseljen v poznem rimskem obdobju zaradi obrambe.

Naravoslovci in umetniki

Načrtno odkrivanje slovenskih gora se je začelo šele v drugi polovici 18. stoletja. Druščina je bila precej raznolika, saj so bili to naravoslovci (Baltazar Hacquet, Karel Zois in Anton Scopoli) ali umetniki (Valentin Vodnik, Marko Pernhart, Anton Kraiger). Med podvigi, ki so sledili, seveda ne moremo mimo prvega vzpona na Triglav, ki ga je v spremstvu treh neznanih domačinov opravil Lovrenc Willomitzer.

Kmalu so se začele vrstiti prve alpinistične odprave, kakršne je v začetku 19. stoletja vodil Valentin Stanič, ki velja za prvega slovenskega zimskega alpinista in predhodnika moderne alpinistike v Evropi.

Pozni Slovenci

Prva planinska društva so se v Evropi začela pojavljati v drugi polovici 19. stoletja, Slovenci smo pri tem nekoliko zaostali, saj je bil prvi poskus tovrstne organizacije šele leta 1872 (Gorsko društvo Triglavski prijatelji, pobudo zanj je dal takratni bohinjski kaplan Ivan Žan).

Zapoznelost Slovencev pri organizaciji gre delno pripisati temu, da so prav v tistem času v slovenskem političnem taboru divjali hudi spori, svoje je dodala tudi nemško govoreča inteligenca, ki je z obvladovanjem uradništva, industrije in kulture onemogočala takšno združevanje. Takratna pronemška oblast je namreč ustanavljanje planinskih društev zaznavala kot grožnjo, saj so bili ti vzgibi po njenem izraz težnje po narodnostni samouresničitvi. Zato smo Slovensko planinsko društvo (SPD) dobili šele 27. februarja leta 1893.

Veliki Jakob Aljaž in ponemčevanje gora

Razvoj slovenskega gorništva je v letih pred ustanovitvijo SPD močno zaznamovala gorniška dejavnost Nemcev, saj je narodnostna nestrpnost prehajala tudi v gorniško okolje. V tem pogledu je pomembna ustanovitev nemško-avstrijskega planinskega društva DOAV (Deutcher und Ostereischer Alpenverein) leta 1874, ki je kmalu postala vodilna planinska organizacija in je kot taka posegala tudi na območje Julijskih Alp. Na ozemlju Slovenije je deloval tudi Avstrijski turistovski klub (OTC – Östereischer Turisten Club).

Pomembna je bila tudi gradnja železnice Dunaj–Trst in Ljubljana–Jesenice–Trbiž, zaradi katere je bil vstop tujcev na naše ozemlje še toliko lažji.

Tako so gradnjo planinskih koč ter urejevanje in utrjevanje poti v naših gorah v tistem času prevzeli Nemci in Avstrijci, ki so s tem spodbujali obiskovanje gora, pa tudi delovanje slovenskih gornikov. S tega vidika je bila najpomembnejša vloga Slovenskega planinskega društva »boj za slovensko podobo naših gora«, ki je pri slovenskih obiskovalcih in ljubiteljih gora spodbujala gradnjo koč in urejevanje poti. V tem izstopata predvsem dve veliki imeni gorništva pri nas, Fran Kocbek in Jakob Aljaž. Vloga duhovnika Aljaža v razvoju Julijskih Alp in prizadevanjih za narodnostno suverenost v Triglavskem pogorju je po mnenju mnogih neprecenljiva. Med drugim je leta 1895 od radovljiške občine odkupil vrh Triglava in iz lastnega žepa financiral postavitev znamenitega stolpa, ki tam še danes stoji. Istega leta je dal zgraditi tudi Aljažev dom v Vratih, kupil je tudi del zemlje na Kredarici, kjer je SPD naslednje leto zgradil Triglavsko kočo na Kredarici, pozneje preimenovano v Triglavski dom.

Duhovnik iz Dovja pri Mojstrani je s svojimi prizadevanji močno dvignil ugled SPD, o čemer priča postopno naraščajoče število članov. Tako je imelo društvo do leta 1914 kar 26 podružnic, 3337 članov in 38 planinskih koč, v čemer se je izražala velika želja po slovenski prevladi nad gorskim svetom in utrditvi doseženega položaja.

Dejavni tudi Čehi

S postavitvijo novih koč in utrditvijo poti so svoje aktivnosti začeli izvajati tudi slovenski alpinisti in smučarji. Tu je treba omeniti Drenovce, katerih član je bil tudi začetnik smučanja na Slovenskem Rudolf Badjura. Drenovci so brez vodnikov organizirano preplezali Kamniške in Julijske Alpe, bili so tudi začetniki turnega smučanja, zimskega alpinizma in jamarstva.

Zanimiva in opazna je bila tudi vloga čeških gornikov in osvajalcev gora, ki so bili v tistem času na naših tleh izjemno dejavni. Čehi so sistematično osvajali vrhove Julijskih, Kamniških in Savinjskih Alp. Češka podružnica SPD je tako imela veliko zaslug za razmah turizma na Jezerskem, o čemer najbolj živo priča postavitev Češke koče na Ravneh nad Jezerskim. Izdali so tudi vodnik z zemljevidom in zbirko strokovnih alpinističnih spisov o slovenskih gorah.

Ustanovitev Planinske zveze Slovenije

Po drugi svetovni vojni je bilo ustanovljeno Planinsko društvo Slovenije, 6. junija 1948 so ustanovili tudi Planinsko zvezo Slovenije (PZS). V zvezo so se povezala planinska društva, ki so se oblikovala iz bivših podružnic SPD. Leta 1945 je bil obnovljen SPD v Trstu, sledila je ustanovitev SPD v Gorici in Beneški Sloveniji. Nekaj društev so ustanovili še izseljenci in zdomci v Švici in Nemčiji.

Leta 1949 je tako pri nas delovalo 43 društev, ki so imela približno 34.000 članov. Leta 1980 je članstvo PZS prvič preseglo mejo 100.000 in doseglo vrhunec leta 1989 s 114.207 prodanimi članskimi znamkicami in okrog 180 planinskimi društvi. Od takrat pa se število članov vsako leto žal zmanjšuje.

Slovenski alpinisti v svetovnem vrhu

V šestdesetih letih 20. stoletja so se slovenski alpinisti odtrgali od slovenskih gora. Te so bile primerne predvsem kot nekakšen poligon za urjenje za zahtevnejše vzpone v tujini (zlasti velike alpske stene, Kavkaz, Andi in Himalaja).

Prva slovenska odprava v Himalajo je bila leta 1960, in sicer na goro Trisul. Glavnega vrha sicer ni dosegla, je pa osvojila vrhove Trisul II in III. Magičnih 8000 metrov so naši alpinisti prvič dosegli v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je odprava na Makalu leta 1975 prinesla našemu alpinizmu svetovno slavo. Takrat je namreč kar sedem članov odprave po preplezani južni steni osvojilo vrh.

Najvišji vrh sveta Mount Everest so naši alpinisti dosegli 13. maja 1979. Takrat sta na vrhu stala Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, dva dni za njima pa še Stane Belak - Šrauf. Prvi Slovenec, ki je najvišjo goro sveta osvojil brez dodatnega kisika, je bil Pavle Kozjek.

Doslej je med slovenskimi alpinisti največ osemtisočakov osvojil Viki Grošelj. Bil je tudi prvi Slovenec, ki se je povzpel na vse najvišje vrhove kontinentov.

Leta 1981 so se naši alpinisti spopadli z južno steno Lotseja (8561 metrov), vendar jim je ni uspelo preplezati. Steno je leta 1990 končno premagal Tomo Česen. Istega leta je tričlanska Belakova naveza preplezala južno steno Daulagirija. Pozneje, leta 1999, jo je sam premagal tudi Tomaž Humar.

Piše Aleš Kovačič

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti