Igor Zlodej: Na turi me je ves čas spremljala veličastna lepota in samotna divjina
Monte Pisimoni in Monte Crostis
Tokrat je izhodišče za mojo turo naselje Roveredo v dolini reke Bele.
Nekako na sredi vasi pustim avto, saj se nameravam tukaj vrniti z gore. Zatem grem pol ure po cesti do sosednje vasi Ovedasso. Občutek imam, da je zjutraj lažje hoditi po asfaltu, kot pa na koncu ture.
Začetek poti
V vasi Ovedasso, že pri prvih hišah zavijem desno navzgor, grem med hišami, nato čez travnike. Nekakšna travnata steza je lepo pokošena, vmes utrgam še nekaj gozdnih jagod in že sem pri velikem hlevu nad vasjo, ki je lepo obnovljen. Tukaj tudi prva tabla (
Alta Via, pot 423, Tabacco 027). Pot čez travnik hitro zavije v borov gozd, strmina narašča, a še zdaleč ne tako, kot sem hodil pred dnevi na škrbino Puartate.
Hitro se vzpenjam, iz doline se še sliši hrup prometa, ki pa z višino počasi ugaša. Na okoli 1200 metrih pridem iz borovega gozda in odprejo se lepi razgledi. Kmalu sem na vrhu. Iz Ovedassa do vrha 2.15 ure.
Povsod naokoli znani vrhovi, Monte Plauris, Amariana, Grauzaria, Sernio, Monte Chiavals, vidi se tudi
koča/Rifugio Vualt na poti
Sentiero Dordolla, povsod sem že bil.
Nadaljujem proti Monte Crostisu. Pot se nekoliko spusti (za okoli 200 višinskih metrov), potem pa spet nazaj gor; seveda bi lahko tudi sestopil (po poti 450) v dolino, ampak odcep gladko prezrem in grem naprej. V slabi uri in pol sem na vrhu. Ponovno lepi razgledi, ampak tisti najlepši je gor proti Zuc dal Boru.
Grem naprej do Forcelle Fonderis in zavijem desno. Že po nekaj minutah naletim na dokaj svež odlom, ki je povsem sesul spodaj postavljen manjši zidan objekt.
Torej gora sama čisti človeške neumnosti.
Male kasarne ni več
Sestopam naprej, na levo se pokaže odcep za Zuc dal Bor, vendar nadaljujem do ostankov velike kasarne, potem pa v desno in po poti 425 proti dolini. Čez kakšne pol ure grem ponovno v desno, na pot 424, prečim več vodnatih in tudi nekaj suhih grap. Kakšno slabo uro sem ves čas na višini med 900 in 950 metri, res se vleče, no potem pa le gre počasi spet navzdol. Tik pred koncem je še je vodnata grapa, kjer se odžejam in malo umijem, potem pa jo uberem po stezici naravnost navzdol, ki me pripelje kakih petdeset metrov stran od avta.
Na koncu moram še reči: Na turi me je ves čas spremljala veličastna lepota in samotna divjina.
Igor Zlodej