Polet - Rok Zalokar: Danes je povsem drugače, vse več nas je takih, ki iščemo tiho zatočišče v divjem objemu visokogorja.
Prav tako se nas vedno več zaveda, da imajo tudi gore svoja pravila. Nekaterim je bilo znanje skorajda prirojeno, saj smo že ob prvih korakih pokukali v svet kamenja in prepadnih sten, spoznavali nove dejavnosti in umetnosti varnejšega gibanja med stenami v snega in ledu, ki ne dopuščajo veliko napak. Modrosti se prenašajo iz roda v rod, znanje pa je moč pridobiti v Planinski Društvih, Alpinističnih odsekih ali preko Gorskih Vodnikov- učitelj pa je vedno isti, Gora, ki včasih neposlušne tudi kaznuje.
Sami sebi v napoto
Katera je največja nevarnost v Gorah? Brez pomisleka je to človek sam. Vsak korak in dejanje, ki ju naredimo je stvar naše odločitve. Ko si priznamo to dejstvo, smo naredili korak v pravo smer k varnemu gibanju v gorah. Skrbi vsakdana naj ostanejo v dolini, upoštevajmo pravila narave in predvsem bodimo realni pri izbiri zahtevnosti vzpona. Marsikje pa veljajo tudi posebne uredbe nacionalnih in krajinskih parkov, saj je svet visokogorja veliko bolj ranljiv kot se zdi na prvi pogled.
Spoštovanje do gora se odraža v odnosu do njih. Živalim pustimo preživeti, opazujmo jih iz označenih poti, čudovite cvetlice pa naj ostanejo zapisane v fotografijah in spominih.
V gorah še zimsko
Vedno se prepričajmo o dejanskih razmerah za določeno turo, ki smo si jo zamislili. Letošnja poletna sezona v domačih gorah bo predvsem v prvem delu zahtevala kak dodaten, za naše hribe neobičajen kos opreme.
Ker je bila zima radodarna s snegom, bo ta na nekaterih senčnih stranem ostal globoko v poletje, tako da nam bodo cepin in dereze prišle še kako prav. Predvsem prečenje kake grape ali police zna biti malce bolj zapleteno in primerno le za gornike, ki so vešči rokovanja z omenjeno opremo. Je pa res, da se pri visokih temperaturah razmere dnevno spreminjajo.
Navadno pa osvajalskih pohodov v času vročih mesecev ne pričnemo z derezami na nogah in cepinom rokah. Tako med osnovno opremo spadajo tudi nahrbtnik, primerni čevlji, oblačila, zaščita proti sončnemu sevanju- očala, krema, klobuk, rokavice in kapa, prva pomoč, čelna svetilka, zemljevid področja kamor se odpravljamo in kompas, primerna količina hrane in predvsem tekočine ter mobilni telefon, da se prijateljem pohvalimo, ko smo prilezli na vrh. Oblačila naj bodo primerna turi, nekako pa velja da imamo vsaj v nahrbtniku dolge hlače, topel zgornji del ter anorak.
Muhasto vreme
Poletne nevihte z nenadnimi temperaturnimi preobrati spremljajočimi strelami in nemalokrat točo in sneženjem predstavljajo eno največjih nevarnosti. Ko se naenkrat svet okrog nas stemni, okolica se obleče v led in sneg vse skupaj pa je začinjeno z močnim vetrom gromom in strelami, si vsakdo zaželi toplega puloverja, rokavic, kape, dolgih hlač in anoraka. Vsem alpinistom nam je v opomin tragedija Tamare Likar ter Pavla Podgornika v Malem Koritniškem Mangartu.
Postopno nabiranje izkušenj
Povsem varni v gorah ne bomo nikoli, kljub obisku tečajev ali alpinistične šole. Suhoparne teorije ter rokovanja z opremo se lahko nauči vsakdo. Pravi hribovc ali gornik pa na srečo ne postanemo čez noč, ampak je zato potrebno obuti čevlje ,si opasati nahrbtnik in začeti zlagoma.
V lažjem svetu si pridobimo izkušnje, jih prenesemo na težje bolj kompleksne ture ter s tem poskrbimo za svojo varnost. S prijatelji smo na lastni koži izkusili, kakšne so posledice zaletavosti v hribih. Ker smo kot najstniki noreli po hribih kjer nas nihče ni mogel ustaviti, so nas preprosto izključili iz Alpinističnega odseka. Kljub temu, da smo bili najstniki, pa so bili hribi naš dom, imeli smo ogromno izkušenj, le leta so bila problem. Bogate izkušnje pa sedaj delimo naprej kot gorski vodniki, alpinistični inštruktorji, reševalci ipd.
Leta niso nikakršna omejitev, le primerno turo si moramo izbrati. Otroci potrebujejo v tujem okolju kot so gore veliko pozornosti in več udobja kot odrasli. V veliki vročini poskrbimo za dobro zaščito pred soncem, zadostno količino vode, zagotovimo jim tudi več počitkov. Prvo pravilo pa naj bo, da se otrok vedno počuti varnega, bodisi da ga varujemo z vrvjo ali pa mu pomagamo čez težje mesto. Igra je najbližja najmlajšim, tako da naj bo tak tudi obisk gora z njimi, nekaterim je bližja narava drugim pustolovščine ali družba prijateljev. Je pa res, da se tudi v gorah marsikaj naučimo od otrok in o njih.
Starost ni omejitev
Starejši gorniki imajo navadno veliko izkušenj, do zapletov pride predvsem pri zbiranju trofej, kot je naš Triglav, ko hočemo za vsako ceno doseči vrh. Med gorskimi vodniki kroži zgodba o kolegu iz Švice, ki je pri sedemdesetih še vedno vodil zahtevne ture na štiritisočake v okolici Zermatta. Ko je gost zvečer oskrbnika koče vprašal o svojem vodniku, mu je ta odgovoril, da ga je nemogoče zgrešiti; starejšega sivega gospoda. Takrat je gost zaradi starosti podvomil o njegovih sposobnostih, potarnal oskrbniku, ta pa je vse to povedal vodniku.
Naslednji dan sta bila na začetku res počasna, tempo pa je vseskozi naraščal, dokler ni gost prosil, če bi lahko plezala počasneje. Takrat mu je vodnik odgovoril, da naj za naslednjo turo razmisli o tem, da bi najel starejšega vodnika, ki bo hodil njemu primeren tempo.
Pripoved o Zlatorog je ena izmed legend Julijskih Alp, legendarni so tudi žuri s harmoniko po nekaterih kočah v naših hribih. Alkohol pa naj ostane v kočah ali za konec ture.
Ko se zgodi najhujše
Slovenci smo alpski narod, hribi so del naše kulture. Stanje v gorah, kar se tiče znanja in ozaveščenosti je med Slovenci vedno boljše, na žalost pa to ne velja za nekatere tuje obiskovalce. Nesreča se lahko pripeti vsakomur, se je pa že dogajalo, da je bila aktivirana služba Gorske reševalne zveze Slovenije (GRZS) brez potrebe, včasih zaradi slabe fizične pripravljenosti, nepoznavanja terena in slabe ocene razmer in izbire prezahtevne ture.
Ko smo v stiski, oziroma se je nesreča že pripetila in menimo, da sami oziroma s pomočjo prijateljev ne moremo normalno sestopiti, priti na varno, brez pomisleka takoj pokličemo na telefonsko številko112. V primeru da signala za mobilni telefon nimamo, naj nekdo ostane s ponesrečenim, drugi pa odide po pomoč, oziroma opravi klic.
Če smo na turo dobro pripravljeni bomo hitro določili lokacijo nesreče in jo posredovali operaterju oziroma koordinatorju reševanja. Brez oklevanja pokličemo predvsem, če je prišlo do poškodbe in je ura pozna, preko poldneva, sumimo na probleme s srcem (predvsem pri starejših), ne vidimo druge možnosti ai pa se bliža noč.
Predvsem pa z dobro osebno pripravljenostjo, izbiro primerne ture in pripravo nanjo poskrbimo da ne pride do nepotrebnih posredovanj. V Sloveniji je reševanje brezplačno, če smo primerno opremljeni in pri nesreči ni bila ugotovljena alkoholiziranost. Člani GRZS svoje delo opravljajo prostovoljno, kljub temu pa so vrhunsko pripravljeni za reševanje.
Rok Zalokar - ZGVS