NeDelo - Dejan Ogrinec: ... pri nas obljubljajo še več - Balkon Gorenjske: Koča na Dobrči po lanski razglasitvi za najbolj priljubljeno planinsko kočo.
Mogočna Dobrča, nekoč gora Dobra, se strmo dviga z gorenjske ravnine in je zagotovo edina, ki brezsramno že celo večnost sedi na dveh stolčkih: zemljepisno je najjužnejši odrastek Stola in je del Karavank, medtem ko geološko spada v Kamniške Alpe. A ji tega ni zameriti. Oddolži se nam vsakič, ko stopimo na njene planinske poti in se tik pod vrhom, pri koči, zazremo v daljavo. Kočo na Dobrči so bralci Nedela lani izbrali za najprijaznejšo in s tem najbolj priljubljeno planinsko kočo pri nas.
Ko se človek odpravi izpred nekdanjega hotela Dobrča pri Sv. Neži (Brezje pri Tržiču) in se po vzhodnem grebenu po lepi, senčni poti povzpne na vrh Dobrče, bo zelo prikrajšan za doživetje, če ne naredi še nekaj korakov proti severu, na Šentanski vrh. Tam šele čaka razgled z velikim R. In podobno lahko stori hudo napako, če ne obišče prijazne koče na Dobrči, kakšnih 15 minut pod vrhom. Pobočje, na katerem stoji, se imenuje tudi Kres, saj so nekoč zaradi lege na tej strmini kurili kresove in tako širne daljave opozarjali na nevarnost turškega vpada. Prijazna pa ni koča, ampak osebje in ponudba. Najprej bomo tam še enkrat podoživeli izjemen razgled z vrha, kajti koči na Dobrči ne rečejo zaman balkon Gorenjske, potem pa bo sledilo gurmansko presenečenje, kajti vse, kar bomo naročili, bo slastno. Le edina zamera nekaterih, da je preobilno, je kar na mestu. Koča je lani zaradi vsega omenjenega dobila naziv najbolj prijazne in s tem najbolj priljubljene planinske koče pri nas. Njen lastnik je sicer PD Tržič, ki letos praznuje 105. obletnico, a mirno lahko zapišemo, da ko sta se tam zgoraj, kot nova oskrbnika, pred nekaj leti pojavila Milan in Jana (ter sin Domen), se je zgodba o koči začela pisati na novo.
Vedno dobrovoljna in nasmejana Jana in njen mož Milan Jančič iz Bistrice pri Tržiču sta se skupaj s sinom Domnom za novo življenje v planinski koči odločila leta 2008. Takrat sta kočo najela od Planinskega društva Tržič. »Bilo je preprosto. Veliko smo hodili po hribih in pokazala se je priložnost. Prvi dve leti sva sicer oba poleg dela tu hodila še v službo, ko pa sva zaradi težkih gospodarskih razmer delo v dolini izgubila, sva se v celoti posvetila koči,« pravi Milan Jančič, ki je skupaj z ženo, sinom in številnimi prijatelji, ki jim pomagajo, v teh dneh že pripravljen na novo sezono. »Ko bi ljudje videli, koliko dela je, da se pripelje vsa hrana in pijača, recimo samo za en vikend, ne bi verjeli. Imam dva avtomobila lada niva. Sta stari in zdelani in načeloma je ena, ta boljša, za pot iz doline do cestarske bajte in druga od tam naprej. Priznam, da me včasih kar srce boli, ko vidim enake cene v dolini kot pri nas v višavah, saj da mi ponujamo pijačo in hrano za enak denar, delamo vsaj dvakrat več. A nič ne moremo.«
V skupni akciji Planinske zveze Slovenije in Nedela je bila Koča na Dobrči izbrana za najbolj prijazno planinsko kočo v naših gorah za leto 2012. »To je bilo za vse nas res veliko presenečenje. Pričakovala sem, da bo izbrana kakšna koča v Julijcih, kjer je obiskovalcev neprimerljivo več, in da mi nimamo nobenih možnosti. A očitno so planinci drugačnega mnenja. Kot kaže, so se počutili pri nas dobrodošle. Vedno radi poskrbimo, da se dobro počutijo. Ali so to naše zabavne majice, glasba ali odlična hrana. Vseeno je. Kajti če daš dobro voljo, jo načeloma dobiš tudi nazaj. V našem primeru to pomeni, da se ljudje radi vračajo. Po prejemu priznanja ni bilo za nas nič kaj drugače. Mi smo, kar smo, in drugačni ne znamo biti,« je bila priznanja vesela Jana Jančič, najbolj zaslužna za odlično hrano. Jota, ričet in pasulj že dolgo niso edine jedi. Obiskovalci se radi posladkajo z jabolčnim zavitkom, štruklji ali grmado, česar pa ob nedeljah kaj hitro zmanjka. Da ne omenimo recimo vampov, po katerih so tako znani, da zaradi njih vedno znova prihaja tudi ultramaratonec Dušan Mravlje. Za prvi maj je vse prišleke v koči pričakal delavski pasulj, seveda, kakor se spodobi za tak ljudski praznik, je bil brezplačen.
Okolica ponuja številne aktivnosti, med drugim se lahko otroci igrajo na zunanjih igralih, starejši se spočijejo na ležalnikih ali okrepčajo z odlično hrano. »Koča je priljubljena tudi med tujimi obiskovalci gora in turnimi kolesarji, ki sem gor prikolesarijo po makadamski cesti iz Zadnje vasi. Ta teden so pri nas prenočili Francozinja, dva Švicarja in trije Nizozemci. Celotno turo si načrtujejo vnaprej, a vedo, da se pri nas dobro je. Očitno postajamo znani tudi v tujini.«
Poleti povečan obisk
Včeraj, v soboto, so gostili prireditev Zlatorogova transverzala ponosa. Prepevala je Tanja Žagar in godli Veseli Begunjčani. Ta dogodek je potekal že lani, tako da so ga letos izpeljali še bolje. V Zlatorogovi akciji sodeluje 12 koč, ki jih »izberejo« posebni, prikriti »skavti«, tako da nihče ne ve, kdaj so bili na obisku. Na prvi pogovor so organizatorji omenjene serije prišli že pred razglasitvijo za naj kočo, kajti slišali so, da so ljudje zelo navdušeni nad njo. Iz PD Tržič so jih sicer pošiljali v Kočo pod Storžičem, ampak bolj so zaupali ljudskemu glasu. Potem pa, ko so postali koča leta, ni bilo več dvoma.
Glede prednosti osvojitve tega naslova in morebitnega večjega obiska pa je Milan rekel: »Obisk se je od razglasitve povečal za recimo dvakrat. Vsaj čez poletje. Lahko rečem, da je bila tretjina novih planincev, ki so nas obiskali iz radovednosti, druga tretjina oskrbnikov in gostincev, ki so preverjali, kaj mi imamo, česar oni nimajo, in tretji del domačini, ki so presenečeni preverjali situacijo. Preveč snežena zima je žal potem krepko oklestila zimski obisk. Plužili smo tolikokrat, da smo porabili ves zimski zaslužek. Zgodilo se je, da je bilo okoli koče samo 10 centimetrov snega, na severni strani pa metrski zameti.«
Ko sta pred leti kočo, ki jo je planinsko društvo leta 1978 postavilo na pogorišču prvotne koče, vzela v najem, ni bila v najboljšem stanju. Popraviti je bilo treba fasado, prebarvati zunanjost, narediti šank in urediti okolico. »Uredili smo jo tako, kakor da bi bila naš dom. Z elektriko nimamo težav, v koči je celo brezžični dostop do interneta. Edino vode ni, zato moramo loviti deževnico in 14-kubični rezervoar polniti tudi s pomočjo gasilcev,« razloži Milan, ki je v tem času, kar deluje v koči, že videl tudi sledi risa, poleg ogromno srnjadi in gamsov. Želi si še zgraditi čistilno napravo, večji zbiralnik za vodo, ločeni stranišči, manjšo tuš kabino, ločen vhod v sobe in eno posebno otroško sobo ter seveda povečati kuhinjo, da bi bilo obiskovalcem še lažje in prijetneje, a ker je samo najemnik, PD Tržič pa stalno brez denarja, je vprašanje, kaj bo. Družina Jančič jo ima v najemu do leta 2015.
Koča na Dobrči bo odprta vsak dan do sredine septembra, pozimi pa običajno vsak konec tedna. Nemalo je takšnih, ki jo obiščejo vsak dan, o čemer priča tudi vpisna knjiga za izziv Naj kampeljc' Dobrče. Med rednimi obiskovalci je tudi tržiški župan Borut Sajovic. Jana in Milan sicer rada poudarjata, da je k priljubljenosti koče prispevala celotna ekipa. Od vsega začetka so z njimi Majda, Ivo, Majdka in Neža.
Seveda lahko za zanje glasujete znova, saj se oskrba in ponudba nista nič poslabšali, prej nasprotno, še izboljšali sta se.
Dejan Ogrinec