Delo.si, Trip - Marjana Hanc: ... kjer sta doma Davo Karničar in lepi čeveljc
Ste vedeli, da so nekoč so na Jezerskem živele dobre in lepe vile, ki so se fantom prikazovale v sanjah?
Nekateri drugi so jih prepoznali v velikih svetlih kresnicah, ki so plavale nad stenami Rjavce. Toda zaradi Jerneja, sina zeliščarice s Skubrove kmetije, ki je v kozjem maslu kuhala najboljša zdravila, on pa je slovel po učinkovitem zdravljenju živine in odličnem poznavanju vseh nevarnih skalnih polic, so pred več stoletji izginile!
Zaljubljeni in vase zaverovani Jernej je namreč hotel vile obiskati kar v njihovih bivališčih, do katerih pa je plezarija nemogoča. Ponesrečeni mladenič je sicer okreval in se bogato poročil s svojo rešiteljico, prepričan, da so se vse njegove želje in sanje s to deklico uresničile, kronist Andrej Karničar, ki je to in druge zgodbe zbral v Jezerskih štorijah, pa je napovedal, da se bodo vile dobrim Jezerjanom začele vnovič prikazovati šele po več stoletjih, ko bo spet zaživela planina, kjer bo živela dobra mama, ki jo bodo obiskovale dobre vile.
Na Jezerskem je lepo, četudi ostanemo v dolini in se ne vzpenjamo kot gamsi. Novo poglavje v turizmu bodo, kot upajo domačini, začeli pisati s tematskimi potmi. Prva med njimi je pred kratkim odprta osemkilometrska sprehajalna pot po dolini Ravenske Kočne, ki se začne blizu Planšarskega jezera. Vodi nas ob potoku Jezernica čez travnike do gorniškega centra Dava Karničarja na 1020 metrih, nato pa do razgledišča (1123 metrov nadmorske višine) oziroma tovornih žičnic (1095 metrov nadmorske višine).
Nezahtevna pot ima osem počivališč s klopmi in mizami, opremljena je s smerokazi, med njo pa se z informativnih tabel poučimo o geološki zgodovini in izvemo, da je dolina Ravenske Kočne lep primer ledeniškega preoblikovanja v obliki črke U. Pa da tu živijo mnoge zaščitene živalske vrste ter da gamsi in kozorogi poleti migrirajo z južnih na severna pobočja Kamniško-Savinjskih Alp: poleti, ko planinci najpogosteje obiskujejo gore, kozorogova samica in košuta polegata mladiče na nedostopnih policah visokih sten in v zavetju z rušjem obraslih balvanov.
Ljudje, zidaki življenja
Jezersko je dobilo ime po jezeru, ki je nekoč zapolnjevalo celoten osrednji del kotline. Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske omenja plitvo jezero »med visokim Snežnim gorovjem«, na jezero spominjajo še druga imena, na primer župnijska cerkev sv. Ožbolta pri Jezeru, potok Jezernica in staro ime Pr’ Jezer’.
Posebna dodana vrednost te poti pa so ljudje. Tematska pot bo domačinom v korist in preživetje, obiskovalcem pa v veselje in užitek, je kratko povzel bistvo vrhunski alpinist Davo Karničar, ki s svojo Petro ob poti ureja gorniški center s 17 posteljami. »Ta biserček narave bomo poskušali ohraniti. Pot bo obiskovalce napolnila z voljo in energijo, da v življenju počnejo, kar so se namenili,« je še dejal. Župan Jure Markič je enakega mnenja, naložba, vredna 50.000 evrov, za katero naj bi dobili 10.000 evrov evropskih sredstev, naj bi se kmalu povrnila. Upati je samo, da se ne bo več ponovilo lansko novembrsko neurje, ko je del poti, ki so jo začeli urejati jeseni, dobesedno odneslo ...
Raj za uspevanje številnih rastlinskih vrst
Matej Tonejec, še precej sveži diplomant biotehniške fakultete, ki je v diplomi popisal floro v okolici Zgornjega Jezerskega in je na dan odprtja tematske poti obiskovalce popeljal na botanično-zeliščarski pohod, je pojasnil, da na majhnem območju Jezerskega z okolico uspeva kar 989 rastlinskih vrst in podvrst, za 53 od njih velja naravovarstveni režim.
Vzrok za tolikšno raznovrstnost je tudi raznovrstnost prsti, ki je posledica burne geološke zgodovine tega območja. »Poglejte samo ta dišeči salomonov pečat, ki ga je pravkar utrgal Davo. Videti je kot čudovita stegnjena šmarnica, a je zelo strupen,« je na začetku učne ure navzoče posvaril mladenič. Že dva koraka naprej je predstavil potočno sreteno, iz katere se da narediti vroča čokolada. Ja, prav ste slišali ... Posušeno koreninico zmeljemo in jo damo v mleko, je nejevernežem razlagal Matej. No, treba jo je nabrati spomladi ali jeseni, ko ima v sebi največ učinkovin, mlado listje pa uporabite za solato, je pripomnil.
V nadaljevanju je skupinica grizljala grenko penušo, poslušala, da je treba zdravilne rožice nabirati zgolj v suhem vremenu, sicer nam bodo vse zgnile, da je v tistem, kar je nabrano v hribih, več učinkovin in da pri čajnih mešanicah ne gre pretiravati. »Če zmešamo 40 vrst, bomo naredili zgolj piten čaj, nikakor pa ne bo učinkoval zdravilno,« je razodel učitelj, ki tudi sam ročno nabira in suši zelišča, pozna pa tudi, kot je zaupal, več odličnih zeliščaric.
Čudežna rastlina
Največje vzhičenje in občudovanje pa je med skupinico pohodnikov povzročilo rastišče lepega čeveljca, katerega natančna lokacija naj ostane skrivnost. Matej je pojasnil, da je lepi čeveljc od leta 1922 zaščitena orhideja, prava cvetna past za žuželke, iz katere se lahko rešijo le po določeni poti, ki omogoči oprašitev cveta. Ta rastlina uspeva na enem mestu tudi do sto let, prvih deset let lahko živi samo s pomočjo glive. Če bi jo, denimo, želeli prenesti domov, bi, če bi bila mlajša kot deset let, odmrla. Seveda je to prepovedano, je bil nedvoumen.
Posebno pozornost je Matej vzbudil z navajanjem srednjeveškega recepta: plahtico, ženikelj in repnjak namočimo v deževnico, dodamo dolgega pretlačenega deževnika, precedimo in prekuhamo ... To zapre vse krvaveče rane na želodcu, je dejal poznavalsko. No, ko sem ga vprašala, v kakšnem razmerju so vse te rože in deževnik, se je sogovornik resnicoljubno izvil, da tega pravzaprav ne ve in da še ni eksperimentiral s tem ...
Zlasti nežnejši spol pa se je iskreno razveselil novega znanja o, kot je dejal Matej, zelo uporabni rastlini, detelji, katere cvetovi in listi se uporabljajo za čaj: detelja ima običajno tri listke, če zagledamo štirilistno, a je ne utrgamo, nam to prinaša srečo, če pa najdemo takšno z dvema listkoma, to prinaša novega ljubimca!
Marjana Hanc