Konec decembra je Tomaž Humar s soplezalcem Alešem Koželjem po novi smeri osvojil vrh 6990 metrov visoke Aconcague. Za vzpon sta potrebovala pet dni (in pet noči).
»V sebi sem ves čas čutil in nosil veliko odgovornost,« je po uspešnem vzponu na Aconcaguo izjavil Tomaž Humar. »Zase, predvsem pa za novega soplezalca
Po šestih letih spet v navezi
Konec decembra je Tomaž Humar s soplezalcem Alešem Koželjem po novi smeri osvojil vrh 6990 metrov visoke Aconcague. Za vzpon sta potrebovala pet dni (in pet noči).
»
V sebi sem ves čas čutil in nosil veliko odgovornost,« je po uspešnem vzponu na Aconcaguo izjavil Tomaž Humar. »Zase, predvsem pa za novega soplezalca Aleša Koželja! Tudi zato sva skrbela, da je bilo varovanje med plezanjem v danih razmerah čim boljše. Nikakor si nisem želel, da bi se ponovila zgodba z Nuptsehja. šest let je že minilo od takrat, ko je s tega himalajskega vrha orkanski veter za vedno odpihnil mojega prijatelja, janeza Jegliča - Johana. Po vsem tem času je bil Aleš prvi alpinist, s katerim sem se spet navezal na isto vrv pod zahtevno steno! Skoraj vse druge vzpone v dolgih smereh sem plezal raje kar sam.«
V začetku decembra smo redki vedeli, da je po plezanju v najvišji steni na svetu, Rupalski steni Nanga Parbata, pred teboj spet nov izziv. Kako to, da tokrat nisi plezal solo?
Splet naključij (ki ne obstajajo, he, he..) se je zasukal tako, da je Aleš ostal brez soplezalca za Aconcaguo. Plezalci, s katerimi je načrtoval odpravo so iz različnih vzrokov odnehali in nekako je naneslo, da me je vprašal, če bi lahko šel z menoj. Sam se do zadnjih dni nisem mogel odločiti, ker sem v bistvu načrtoval, da bom spet plezal sam. Potem pa se je znova izkazalo, da je bilo tako, kot se je izteklo, še najbolje.
Že pred odhodom si načrtoval novo smer v levem delu stene. Kako se je potem razpletalo?
Po pristanku v Santiagu de Chile sva se s prvim taksijem odpeljala v Argentinsko Mendozo. Nabavila sva hrano in dovoljenje za vstop v Nacionalni park Aconcagua, naslednji dan pa sva že hodila pod najin cilj. Tako hitro je vse potekalo. V obupnem vremenu sva opravila aklimatizacijo na sosednjem vrhu, Mercedario in počakala na izboljšanje zares groznega vremena. Vstopila sva kakšnih 500 metrov bolj levo od Slovenske smeri iz leta 1982. Prvi plezalci, Primorci Ivan Rejc, Zlatko Gantar ter brata dvojčka Peter in Pavel Podgornik, so opravili zares veliko, občudovanja vredno delo. Vendar tudi najina smer ni bila mačji kašelj. Mislim, da je najtežja v celi, 2500 metrov visoki steni! Razmere za plezanje sva imela mešane - od ledu v zaledenelih slapovih, ki so bili celo previsni, do krušljive skale in prehodov med seraki in skalnimi stenami. K sreči so bile padajoče pošiljke, že za začetek sem dobil lep kos na glavo in ramena, bolj majhnih dimenzij. Pa tudi seraki so mirovali, sicer sedaj ne bi mogel o tem govoriti! Najbolj zoprn je bil prehod čez Guanakov greben - pršič v 70 stopinjskem naklonu, na podlagi pa mešanica gnajsaste in drobljive skale ter črnega ledu. Nekaj sto metrov plezanja v prečenju brez kakršnega koli varovanja! Noro! Plezanje skalne stopnje krepko čez 6000 metrov pa je zaradi redkega zraka na višini tudi posebna zgodba. Zadnji dan sva porabila za prečenje z zahodnega na glavni vrh, od tam pa sva v dveh urah zdrvela navzdol po normalni smeri do baznega tabora, kamor sva pridirjala že ob 13. uri popoldne, 23. decembra.
Je bilo med plezanjem vreme lepo?
V bazi sva imela 14 dni res slabega vremena. Pihal je močan veter, snežilo je, skratka obup. Vodniki, ki vodijo na vrh po normalni smeri, so mi zatrdili, da v zadnjih petnajstih letih, kolikor so v tem poslu, še ni bilo takšnih razmer. Gora pa je ogromna, razdalje so neverjetne in v viharju se mimogrede izgubiš - za vedno. Potem sem poklical domov Barbaro (zdravilko in bioenergetičarko…) in vreme se je uredilo! Če bi naju močnejše nevihte ujele v smeri, bi naju lahko kar odpisali. Južna stena Aconcague, 6990 metrov visokega vrha v Argentini, vendar v neposredni bližini meje s Čilom, je prepaden zid in vrnitev po preplezani, kaj vem, polovici smeri, je nemogoča. Plezala sva v pravem »alpskem slogu« - nič fiksnih vrvi, nobene povezave z dolino ali prejšnjega ogleda smeri, brez radijske zveze, podpore iz tabora, pomoči prijateljev ali česa podobnega. Preprosto sva morala preko. Pet dni (in pet noči) je bilo potrebnih, da sva po predvideni smeri v levem delu ogromne stene, levo od Slovenske smeri, priplezala pod vrh. Še en dan sva porabila za prečenje vrha in spust v dolino.
Kako sta se ujela z Alešem?
Odlično! Zanj je bilo plezanje v takšni smeri zagotovo povsem novo doživetje. Sicer se je že udeležil razvpite alpinistične odprave »Janak 2002« v Nepalu in pri devetindvajsetih tudi ni več rosno mlad, vendar je plezanje v takšni, objektivno zelo nevarni steni pod najvišjim vrhom Andov (in sploh najvišje od obeh Amerik, Severne in Južne) čisto druga zgodba. Malo je pomrznil po prstih na nogah, vendar ne bo potrebna kakšna amputacija. Malo počrneli prsti, kak noht se bo odluščil in mir. Sam sem imel malo pomrznjene, »mehurjaste« roke, pa sem tega že navajen. Vseeno pa je bil to eden mojih najtežjih vzponov doslej! Po šestih letih sem prvič spet plezal v navezi. Zadnji, s katerim sem bil na štriku, na vrvi, je bil Johan, za Aleša pa lahko rečem samo to - rodil se je nov »mucek« z dobro nabrušenimi kremplji!
Južna stena Aconcague, 6990 metrov visokega vrha v Argentini, vendar v neposredni bližini meje s Čilom, velja za enega najtežjih ciljev v tem delu Andov. Prvi so jo preplezali Francozi, po smeri »La Paragot« februarja leta 1954 pod vodstvom legendarnega alpinista Pouleta. Tudi Slovenci smo v tem ostenju pustili omembe vredne sledi. Slovenska smer iz leta 1982, ki poteka po izrazitem stebru v levem delu stene, še danes velja za eno najtežjih. V devetih dneh so Ivan Rejc, Zlatko Gantar ter brata dvojčka Peter in Pavel Podgornik, preplezali zahtevne prehode, zaledenele slapove in se čez krušljive previse v slabem vremenu povzpeli na vrh. Istega leta je bila preplezana Vstopna slovenska varianata na Francosko smer (Slavko Svetičič, Igor Škamperle, Černilogar). Po dobrem desetletju sta jim sledila Dani Tič in Milan Romih, ki sta svojo smer začrtala v desnem delu te ogromne stene. Romih pa je tja prišel še s pokojnim Slavkom Svetičičem. Njun izkupiček, dve novi smeri (Sončna linija in Ruleta) pa sta bili samo še en dokaz več, da slovenski alpinisti brez izjeme dosegajo zavidljive uspehe v vseh najpomembnejših stenah na svetu.
Fotografija in besedilo
Silvij Morojna