Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Tragedija pod Nanga Parbatom

  29.06.13, 15:00


23.06.: Teror pod Nanga Parbatom - video

24.06.: Delo.si | 4sport.ua | Explorersweb.com

NinaAdjanin: Horor u BC 


 


Pot pod Nanga Parbat


 

 
Nanga Parbat iz baze na višini 4200 metrov, kjer
se je 22. junija letos zgodila tragedija
 


Plačilo nosačev v bazi leta 2011


Domačina iz doline Diamir


Fotografije: Viki Grošelj

ponedeljek, 1. julij 2013, ob 05:27, Franci Savenc, ogledov: 2570

Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: ... je bolj kot karkoli doslej pretresla in šokirala svetovno alpinistično javnost.

Iskanje svetovne pozornosti s terorizmom v športu

V soboto, 22. junija, se je pod deveto najvišjo goro sveta, 8125 metrov visokim Nanga Parbatom v Pakistanu, zgodila tragedija, ki je bolj kot karkoli doslej pretresla in šokirala svetovno alpinistično javnost ter za vedno zaznamovala vse, kar se je in predvsem kar se bo dogajalo pod to mogočno goro in na njej.

Pripadniki teroristične talibske organizacije Tehrik e Taliban Pakistan so vdrli v bazni tabor pod zahodnim, Diamirskim ostenjem gore na višini 4200 metrov in usmrtili deset tujih plezalcev in enega domačina. Tiskovni predstavnik talibske organizacije, ki naj bi bila tesno povezana z Al Kaido, Ehsanula Ehsan je takoj naslednji dan povedal, da prevzemajo odgovornost za to dejanje in da bodo nadaljevali podobne teroristične akcije. Tako naj bi se maščevali za smrt enega svojih voditeljev, Valiurja Rehmana, ki je bil ubit 29. maja letos v ameriškem napadu z brezpilotnim letalom v pakistanski pokrajini Severni Vaziristan. ZDA so obtoževale Rehmana organizacije napadov na ameriške in Natove sile v Afganistanu, še zlasti leta 2009, ko je bilo v samomorilskem napadu ubitih sedem agentov Cie.

Po še nepotrjenih podatkih naj bi petnajst teroristov prisililo dva domačina iz doline Diamir, da sta jih privedla do baze, do katere je od zadnje ceste kar tri dni hoje. Eden od vodičev naj bi jim kasneje ušel, drugega naj bi ubili. Oblečeni v skavtske uniforme so ob pol enajstih zvečer vdrli v bazo, kjer je taborilo okrog petdeset članov različnih odprav, ki so z zahodne strani poskušali splezati na Nanga Parbat. Najprej so zvezali domače kuharje in njihove pomočnike, ki skrbijo za prehrano plezalcev, potem pa še večino plezalcev, ki so bili takrat tam. Niso se lotili le članov določene odprave, ampak vseh, ne glede na narodnost. Z grobo silo in pretepanjem so jim vzeli telefone, potem pa pobrali denar in dokumente. Sledila je eksekucija. Vsi so bili ustreljeni v glavo in prsi. Žrtve tega brezumnega, grozljivega dejanja, ki mu ni primere v zgodovini himalajskih odprav, so: Litvanec Ernestas Marksaitis, Slovaka Anton Dobeš in Peter Šperka, Ukrajinci Dimitrij Konjajev, Igor Svergulin in Bodavi Kašajev, Kitajci Rao Jiangfeng, Yang Chunfeng in Hongu Chen, Nepalec Sona Šerpa in pakistanski kuhar, čigar identiteta še ni znana.

Četrtemu članu kitajske odprave Zhang Jingchuanu se je posrečilo pobegniti in se skriti na ledeniku pod bazo. Druga srečna okoliščina je bila, da je bilo vreme lepo, zato je bilo veliko plezalcev tisto noč v taboru ena in dva, ki so jih v preteklih dneh postavili više na gori, in so zato ušli pokolu. Okoli polnoči so napadalci zapustili bazo in izginili v neznano. Šele v nedeljo zjutraj so iz višjih taborov na gori po telefonu obvestili pakistanske oblasti, da se je v bazi zgodilo nekaj hudega. Reševalci, ki so s helikopterji prispeli v bazo, so naleteli na šokantne prizore poboja.

Zadržani, samosvoji in nepredvidljivi ljudje

Ta tragična vest me je pretresla še toliko bolj, saj dolino Diamir in bazni tabor zelo dobro poznam. Leta 2011 sem v njem preživel dober mesec kot član tretje himalajske odprave Univerze v Ljubljani. Takrat nam ni uspelo priti na vrh, sta pa Irena Mrak in Mojca Švajger v alpskem slogu v devetih dneh preplezali Diamirsko steno do njenega roba na višini 7597 metrov in se srečno vrnili v dolino. Na poti v bazo, med raziskovanjem okoliških vrhov, sem večkrat prišel v stik z domačini. To so praviloma zelo zadržani, samosvoji in nepredvidljivi ljudje, ki v tej odročni dolini živijo najprej po zakonih svojih klanov, potem pride na vrsto njihova islamska vera, šele na tretjem mestu so zakoni pakistanske države.

Čeprav so že leta 1895 Angleži pod Mummeryjevim vodstvom po njihovi dolini prišli pod goro in poskušali doseči vrh in čeprav so kasneje številne odprave prihajale v njihovo dolino in se to v vse večjem številu dogaja tudi danes, so ves čas ohranjali nedostopnost in nepredvidljivost. Vse odprave so se morale izogibati njihovih naselij, saj nikomur niso dovolili vanje, kaj šele v njihova bivališča. Krvno maščevanje je zanje še povsem legitimna oblika »komunikacije« med klani, zato ves čas nosijo s seboj strelno orožje. Tujcem, predvsem odpravam in trekingom, sicer pomagajo pri nošnji tovora, a vselej pod pogoji, ki jih določijo oni. Marsikaj si poskušajo prisvojiti in odtujiti, tako da je komunikacija z njimi zelo težavna.

To priznavajo tudi pakistanski častniki za zvezo, ki spremljajo odprave. A do zdaj do tujcev, če odmislimo manjša izsiljevanja in kraje, niso bili nasilni. So pa izolirani in brez možnosti osnovne izobrazbe ter zato toliko bolj dovzetni za manipulacije ekstremistov. Edino šolo v dolini je šele leta 2003 zgradil Reinhold Messner. V zahvalo za pomoč pri dramatičnem sestopu z Nanga Parbata, na katerem je v vznožju gore pod plazom umrl njegov brat Günther.

Po prvih informacijah o tragediji je obstajal sum, da je morda izbruhnil spor med domačini in plezalci, a je kmalu postalo jasno, da je bila akcija načrtovana in da so teroristi morda imeli pomočnike med domačini. Bolj verjetno je, da so jih prisilili k sodelovanju. Kljub njihovemu ne najbolj odprtemu odnosu do tujcev je lokalnim prebivalcem jasno, da plezalci in popotniki v Diamirsko dolino prinašajo delo in zaslužek ter posledično boljši standard. Zavedajo se, da takih ljudi ni dobro odganjati, kaj šele ubijati.

Nič več ne bo tako, kot je bilo

S tragedijo se je takoj začel ukvarjati tudi pakistanski politični vrh, ustanovljena je komisija, ki bo poskušala ugotoviti, kako se je zgodila tragedija in ali bi jo lahko preprečili. Čeprav je Pakistan izrazito vojaška država, v kateri vojaški poveljniki obvladujejo vse vzvode moči in oblasti ter se do civilnih državljanov in tujih civilistov obnašajo dokaj podcenjevalno in ignorantsko, je bilo takšno brezumno dejanje res težko predvideti. Prav zato so bili plezalci lahka tarča za teroristične fanatike. Povsem nezaščiteni, neoboroženi, usmerjeni v svoje cilje na gori in prepričani, da jim tam zgoraj res nihče ne bo storil česa hudega.

Vsak, ki je bil kdaj član himalajske odprave, z grenkobo spoznava, da tudi staro pravilo, da si na varnem šele, ko si v bazi, po tem tragičnem dogodku ne drži več. Celo nasprotno. Tokrat so se tragediji izognili le plezalci, ki so bili to noč v taborih visoko na gori. Ta teroristični napad je brez dvoma prelomen za prihodnost plezanja na Nanga Parbat, za vse odprave v pakistanski del Himalaje in morda tudi za odprave v visoke gore Nepala, Kitajske in drugih držav. Bojim se, da od 22. junija 2013 v svetu himalajskih odprav nič več ne bo tako, kot je bilo doslej.

Iskanje svetovne pozornosti s terorizmom v športu ni nekaj novega. Primerjava z olimpijskimi igrami v Münchnu leta 1972 se ponuja kar sama. Takrat je šlo za napad arabskih teroristov na svoje »dedne« sovražnike Izraelce in se je v blaznih možganih teroristov zdel morda še nekako logičen. Poleg svetovne pozornosti naj bi izsilili izpustitev zaprtih somišljenikov v Izraelu. Eksplozija na bostonskem maratonu razen pridobivanja medijske pozornosti ni imela nobene logike. Še manj jo ima hladnokrvna eksekucija plezalcev različnih narodnosti pod Nanga Parbatom.

Teroristi so očitno našli še eno, doslej nezavarovano področje za pridobivanje svetovne pozornosti, kar je med drugim tudi namen njihovih akcij. Morda gre tudi tole moje pisanje njim v prid, saj so z grozljivim, brezumnim ravnanjem nedvomno pritegnili pozornost svetovne, ne samo plezalske javnosti. A to preprosto moram storiti. Zaradi pobitih plezalcev, ki jih je tudi meni tako dobro znano hrepenenje po najvišjih gorah sveta pripeljalo pod Nanga Parbat. Zavedali so se, da je njihovo početje, plezanje na visoko goro, nevarno. Niti v najbolj grozljivih sanjah pa si niso mogli misliti, da jih bo smrt doletela v baznem taboru, kjer bodo umrli pod streli poblaznelih fanatikov. Vse moje spoštovanje in sočutje gresta tem nesrečnim možem, ki so sledili svojim sanjam, a se ob nepravem času znašli na nepravem mestu. Nekateri med njimi so bili vrhunski himalajski plezalci. Litvanec Ernestas Marksaitis je že stal na vrhu 8611 metrov visokega K2, kitajska plezalca Rao Jiangfeng in Yang Chunfeng sta preplezala že enajst oziroma deset osemtisočakov …

Turizem, ne terorizem!

Nanga Parbat je brez dvoma gora, ki ima od vseh velikanov Himalaje, ki segajo več kot osem tisoč metrov visoko, najbolj zloglasen sloves. Kar enaintrideset plezalcev je umrlo na njenih pobočjih, preden je Avstrijcu Hermannu Buhlu 3. julija leta 1953 uspelo priti na vrh. Do letos je na gori umrlo devetinšestdeset plezalcev. Ob teh žalostnih podatkih ne gre spregledati svetlejših plati burne plezalske zgodovine gore. Za marsikoga je Nanga Parbat z izjemno visokimi prepadnimi stenami najlepši več kot osem tisoč metrov visok vrh. Nanj vodi deset zahtevnih smeri, ki so v času, ko so bile preplezane, skoraj vse dvigale meje mogočega v Himalaji. Buhlov prvi pristop leta 1953. Vzpon bratov Messner (Italija) prek južne stene leta 1970. Solo vzpon Reinholda Messnerja prek Diamirske stene leta 1978. Vzpon Vincea Andersona in Steva Housa (ZDA) prek centralnega dela južne stene leta 2005. Sandy Alan in Rick Allen (Anglija) sta leta 2012 dosegla vrh po grebenu Mazeno. Osemnajst dni dolg vzpon v alpskem slogu sta začela na Rupalski strani gore in sestopila na Diamirsko stran.

Slovenci smo na Nanga Parbat poskušali osemkrat, a uspeli le enkrat. Enaintridesetega julija 1990 sta vrh dosegla Marija Frantar in Jože Rozman kot člana mednarodne odprave pod vodstvom Toneta Golnarja. Širša slovenska javnost je goro podrobneje spoznala leta 2005, ko nam je v šestdnevni dramatični reševalni akciji iz njene južne stene uspelo rešiti Tomaža Humarja.

Uspešna reševalna akcija, ki sta jo takrat v najbolj zahtevnem delu izvedla pakistanska pilota Rašid Ulah Beg in Khalid Amir Rana ter Tomaža na višini 6300 metrov ob skrajnem tveganju s helikopterjem potegnila iz navpične stene, je dodatno spodbudila postopno vračanje plezalcev in pohodnikov v Pakistan. Po enajstem septembru 2001 in zrušitvi dvojčkov Svetovnega trgovinskega centra v New Yorku je namreč območje Pakistana in Afganistana postalo izjemno nevarno. Turistični obisk obeh držav je drastično padel, prav tako število alpinističnih odprav. Plezalcev in pohodnikov v Pakistan skorajda ni bilo več. Uspešno reševanje Tomaža Humarja je spodbudilo odgovorne na pakistanskem ministrstvu za turizem, da so začeli vabiti tujce v Pakistan s sloganom Turizem, ne terorizem! Pilot Rašid je ob prejemu zlatega znaka svobode Republike Slovenije, s katerim ju je odlikoval predsednik Drnovšek, slikovito povzel veliko tveganje, ki sta ga s Khalidom zavestno prevzela nase: »Muslimani smo žal znani po samomorilskih akcijah in terorizmu, a včasih gremo v samomorilske akcije tudi zato, da bi rešili človeško življenje.«

Vse več plezalcev in turistov se je tako začelo vračati v Pakistan. Leta 2007 je njihovo število doseglo število obiskov pred 11. septembrom. Od takrat se je le še povečevalo. Do letošnjega usodnega 22. junija.

Zaradi tragične zgodovine plezanja na Nanga Parbat so goro v preteklosti večkrat poimenovali Killer mountain – Gora ubijalka. Sam sem vselej nasprotoval takim oznakam. Gora le stoji tam v vsej lepoti in magični privlačnosti. Zmagoslavja in porazi, globok obup in trenutki neizrekljive sreče vselej spremljajo plezalce, ki poskušajo na njej in v njenih prepadnih vesinah preseči same sebe in postati boljši. Boljši kot plezalci in predvsem kot ljudje. Vse, kar se na gori dogaja, zaznamujejo ljudje, ki poskušajo splezati nanjo.

Žal so jo s tem brezumnim dejanjem za vselej zaznamovali tudi teroristični ­fanatiki.

Viki Grošelj 

Oznake: HIM, VTG
eXTReMe Tracker