Delo – Tomaž Branc: Končno planinski muzej? - Cestnine ne zmanjšujejo onesnaževanja
Delo - Torek, 22. maja 2007
Alpkanal
Podpora cvetju, muzeju in prometu
Narcise pod Golico so v glavnem že odcvetele. Praznik karavanškega cvetja, mesec narcis, se je s tem načeloma končal, v soboto pa se začenja drugi, v Bohinju. Tamkajšnji turistični delavci letos prvič prirejajo mednarodni festival alpskega cvetja, ki naj bi bil pomemben v novem razcvetu bohinjskega turizma, ki si ga nekateri močno želijo, drugi pač malo manj.
V botanični stroki veljajo Julijske Alpe, pa tudi Karavanke, za velik biser, saj tu med mnogimi rastejo tudi rastline, ki jih ne najdemo nikjer drugje. Poznavanje alpskih rastlin med širšo planinsko javnostjo menda ni blesteče – skoraj vsakdo pozna planiko, encijan, triglavsko rožo ali murko, kaj pa triglavski dimek, julijski mak, krvomočnico? Zato je zamisel o takšnem festivalu nedvomno vredna vse podpore.
Končno planinski muzej?
Med slovenskimi planinci in v javnosti nasploh uživa podporo tudi ideja o gradnji slovenskega planinskega muzeja. Manj enotni smo si Podalpci v tem, kje naj bi stal. Idej je bilo že mnogo: od tega, da bi bil na Ljubljanskem gradu, Primorci navijajo za Bovec, zadnji dogodki pa vendarle nakazujejo, da bo, če bo zamisel sploh uresničena, zrasel v Mojstrani, ob vhodu v dolino Vrat in do Triglavske severne stene, ki je eden od simbolov ne zgolj slovenske, pač pa evropske zgodovine alpinizma, gorništva in reševanja v gorah. Brez denarja seveda ne bo nič. Gradbeno dovoljenje zanj je menda že na naslovu Planinskega društva Dovje - Mojstrana, ki vodi projekt, finančno podporo je že obljubila tudi občina Kranjska Gora, prav tako ministrstvo za kulturo. Tudi če bodo obljube izpolnili, za gradnjo zmanjka še skoraj milijon evrov, ki jih bodo poskušali pridobiti iz evropskih sredstev za regionalne spodbude.
Cestnine ne zmanjšujejo onesnaževanja
Močno neenotna pa je podalpska planinska javnost v podpori ideji, da bi – po vzoru drugih alpskih držav – začeli zmanjševati promet po alpski pokrajini, ki je (tudi) zaradi avtomobilske pločevine in posledičnega onesnaževanja doživljajsko razvrednotena. Da ne bo pomote: plačevanje cestnin in parkirnin je tisto, kar ljudi najbolj moti. Razumni ljudje pač vedo, da uvedba cestnin ne bo odpravila prometnega onesnaževanja Alp, saj gre predvsem za pobiranje denarja, ki ga ne posameznik ne država in ne društva nimajo nikoli preveč. Zdi se, da je glavna ovira pri zmanjševanju preobremenjenosti s prometom pomanjkanje trajnostne prometne politike. Vlaganja v ceste resda omogočajo vse boljšo mobilnost lastnikom vozil, medtem ko se storitev javnega prevoza poslabšuje.
Glede na nekatere raziskave se bo obremenjevanje Alp s prometom še naprej povečevalo, tudi ali še zlasti v Sloveniji. Medtem ko denimo Avstrija in Švica rast tranzitnega prometa dejavno preusmerjata, se bodo razmere v Sloveniji z dokončanjem avtocestnega križa še poslabšale, saj naša država nima nikakršne politike omejevanja tovornega tranzita. Hkrati se povečuje domači promet zaradi suburbanizacije in nezadostne ponudbe javnega prevoza. To se bo pokazalo tudi na večanju prometnega pritiska na visokogorje.
Parkirišče v Vratih bodo, pravijo, še povečali, namesto da bi zgradili parkirišče v Mojstrani (najbolje ob bodočem planinskem muzeju) in uvedli nekaj kombijev, ki bi obiskovalce vozili v Vrata in še kam. Po vzoru doline Tamar bi bila cesta za najzgodnejše obiskovalce seveda odprta pa tudi čez dan bi jo turisti lahko obiskali zastonj. Peš ali s kolesom.
Tomaž Branc