Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Višnjegorski biserčki in grosupeljski biser

Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... Spet se obiram in krenem šele ob pol osmih. Moram spet skozi mesto, Butale kot ga vse več ljudi imenuje.

Ja naše glavno mesto se lahko postavlja s 133,6 milijona »pufa« in eno tretjino brezposelnih. Zelo pohvalno ni kaj. Kdor je »sposoben vodit in upravljat« je pač sposoben. Škoda, da imajo ljudje tako malo čuta do drugih in tudi do sebe, da niti ne razmišljajo, da bodo še nerojeni potomci to odplačevali. Hvala bogu, moji ne. Če so tako neumni, pa naj.

Skozi Rudnik se komaj prebijem. Kolesarske ni in še povsod nekaj rijejo po pločnikih. Sem že kar nejevoljna. Ko pridem iz mesta, si pa oddahnem. Zoprni del je za mano. Hitim skozi naselja in že sem pri klancu v Malem vrhu. Gre brez problemov. Izlet bo izvedljiv. V Šmarju-Sap se ustavim pri cerkvi. Zelo mi je zanimiva, a nimam časa se sedaj mudit. Do Grosuplja mi je že vse znano. Tu pa sedaj zavijem na zame novo cesto. Enkrat sem se s kolegico peljala na njihov vikend in sem kar dobro spremljala to cesto. Predvidevam, da je ta bolj zanimiva kot ona skozi gozd proti Višnji gori. Med potjo opazujem cele travnike kozje brade. Poganjki so odlični za jest v solati. Enkrat sem jih nabirala in ker nisem imela vrečke sem zavihala majico. Stebeljca pa spustijo mlečno tekočino, katere nisem več spravila iz majice. Bila je pač šola. Ta cesta se mi pa zdi zanimiva. Odprta je in imam kaj opazovat. Opazujem hiše, cerkvice in seveda kozolce. Koliko jih na vsaki turi vidim, pa sem še vedno vsakega vesela. Ta sameva na polju. Blizu na njivi ena gospa nekaj dela. Ko fotografiram kozolec, je ravno takrat vzela stekleničko in nekaj popila. Če je bilo kaj konkretnega pa ne vem, se ni videlo. Pridem do posebnega zidanega znamenja. Zidan je kot v dveh nadstropjih. Takih še nisem videla. Pred mnogimi leti vem, da sem pregledovala eno knjigo o njih, pa se več ne spomnim kako se takim reče.

Malo se lovim na križiščih. Približujem se Višnji gori. Lepo jo je videt iz te strani. Sedaj sem višje in se lepo vidi vzpetina s cerkvijo, okoli pa so hiše. Zadaj na hribčku pa se dvigajo razvaline starega gradu. Prispem do še enega znamenja, a ta je celo v treh nadstropjih, poslikano in obnovljeno. Zelo nenavadno se mi zdi. Prispem v Žabjek. Tam so baje preselili pokopališče zaradi avtoceste. Od tam se spustim v Višnjo goro in nato naprej ob potočku Kosca. Tu sem pa že bila v jeseni in tako sem si za danes omislila malo daljšo raziskovalno turo tu okoli. Pri ribiški koči pustim kolo. Tam je en gospod, ki ni nič zgovoren. No, pač klepetulja ne bo klepetala.

Napolnim nahrbtnik in akcija se začne. Romantičen potoček mi dela družbo in mi gode po svoje. Preplavijo me nebeški občutki. Kamenčki poraščeni z mahom, šumeča vodica, oglašanje ptičkov, med drevesi pa se trudi sonček, da bi me vsaj malo pobožal. A še kaj rabim? Skačem čez potoček enkrat po brvi, enkrat po kamenčkih, kakor pač nanese. Uživam, uživam. Imam pravo romantiko. Pridem do spodnjega slapu. Malo mi drsi in težje pridem do njega. Ima manj vode kot sem pričakovala. Voda pada čez skalo v večjih pramenih. Malo se tam obiram, potem pa le grem dalje. Naprej vodijo v tla vdelane stopnice in tudi za prijet je. Tako prispem do drugega slapu. Tudi tu pada voda v večjih pramenih. V enem delu pada voda kot tanke ali malo debelejše nitke ena poleg druge. Ko se spet voda dotakne skale, se pa razbije v kapljice, ki poskakujejo okoli kot bi imele poseben ples. Kako lepo je opazovat igro narave. Pravijo, da je denar sveta vladar. Jaz pa mislim, da je ubogih na duši. Meni je Bog dal največje bogastvo. Dal mi je zdravje in svobodo. Da bi le bilo še naprej tako.

Pridem do izvira Kosce, ki priteče izpod skal. Od tod bo pa vse novo. Pot nadaljujem v levo. Šumenje vode se oddaljuje, ptički pa so še glasni. Nekje se oglasi kukavica. Letos se mi oglaša kar pogosto in vedno imam pri sebi drobiž. Baje to pomeni, da bom imela celo leto dovolj denarja. Verjamem, saj sem zelo skromna. Prispem v vas Vrh. Nekje glasno zapoje petelin. Zadiši mi materina dušica pri eni hiši. Tu se malo zgubim a imam dober nos za poti. Razgled okoli je čudovit. Ti razgledi so zame novi. Na travniku nad naseljem gledam karto in skušam definirat kraje. Travnik je poln regratovih lučk. Od ene hiše zadiši španski bezeg. Med travo cveti ranjak, mračica in tudi strašnica. Pričaka me samo en rdeči cvet maka po katerem se sprehaja muha. Kako lepo izstopa. Nadaljujem po travi navzgor. Predvidevam, da je to Gradišče. Na vrhu pa pridem na eno potko. Po logiki nadaljujem v desno. Potem pa le zagledam visoki leseni križ. Ta mi je povedal, da sem prav in da je tam vrh. Na križu piše Marija Snežna planinska zavetnica. Višina je 706m. Zraven je klopca. Vidim, da sem spregledala kje je šla pot navzgor. Šla sem preveč levo, a sem vseeno prišla na pravo točko. Ime vrha pove, da je verjetno bilo tu nekdaj naselje. Od tam se spustim navzdol. Spremljajo me cvetoči grmi in šmarnice katerih cvetovi se šele začenjajo odpirat. Odpre se mi čudovit razgled na vasice spodaj. Od nekod se zaslišijo konji. Kmalu prispem do njih. Žrebiček je imel kosilo pri mamici, ki se je pasla na zeleni travici. Zadiši po senu na travniku. Malo nižje pa je vonj po pokošeni travi. Pot me pripelje v Brezovo, ki je na 630 m. Od tam se spet dvigam proti Kuclju. Naenkrat se zasliši meee, meeeee. Gledam okoli in jih zagledam. Stale so ob eni ograje in me pozdravljale. Zanimivo, da sem lani redno srečevala osle, letos pa bolj koze. Pridem na grebenček. Tam zavijem levo in zagledam razgledni stolp. Sem na vrhu Kuclja 748 m. Zlezem na stolp. Dobro, da sem suha, ker bi se sicer zagozdila.

Razgledujem se naokoli s stolpa. Mimo prijezdita dva na konjih. Vprašam jih kaj se vidi proti severu. Povesta mi, da Janče in Trebeljevo. Malo razmišljam in res imata prav. Jaz sem ta greben kar spustila. Šele nato sem dobila pravo sliko v glavi kje točno sem. Prav nenavadno se mi zdi, da sem tu. Vrh Kuclja je raven in me spominja na Kras. S stolpa se vidi tudi Kamniško sedlo in del kamniških. Škoda, da je malo megleno. Tudi Kum se vidi. Ostanki povedo, da so tu kurili kres in za sabo so pustili smeti. Packi. Sestopim na drugo stran. Skačem po gozdnem kolovozu. Malo po eni nogi, malo pa po drugi. Zelo sem vesela. Pridem do table, ki opozarja, da je nevarnost medveda. Tu pa malo obstanem. Ojoj. Enkrat sva se že srečala v Gorskem Kotarju. Dobila sem mehka kolena in sem tako gonila kolo. A je vseeno bilo nepozabno. Ob obujanju spominov na medveda prispem do potočka Višnjica. Brvi me vodijo sedaj na eno, sedaj na drugo stran potočka. Uživam. Pred eno brvjo cveti kačunka. Zelo sem je vesela. Višnjica mi igra na svoje strune in ptički so neutrudni. Še en romantičen potoček. Najprej še štejem brvi, potem jih neham, ker jih je toliko. Pridem do slapička, naprej pa piše lažja in težja pot. Seveda grem pogledat kakšna je težja pot.

Tako prispem do zgornjega slapu. Tudi tu pada voda čez poraščeno skalo v pramenih. Po železni lestvi se spustim do spodnjega slapu. Na eni strani je tanjši pramen, na drugi pa močan širši curek. Nanj pada sončna svetloba. Voda se sveti kot srebro. Opazujem kako se curek razprši, ko spodaj pade v tolmunček. Ta igra vode in svetlobe me očara. Vem, da bi večina ljudi rekla, da to sploh ni slap. A ljudje smo različni. Eni ločijo le široko od ozkega in veliko od majhnega. Tu se pa zanje vse konča. Več niso zmožni ne videt, ne slišat. Revčki. Res niso to Viktorijini slapovi, ne Niagarski, niti Krimmlski. So pa naši, Višnjegorski. Ustvarja jih naša vodica, vodica, ki priteče iz naših kamnin in teče po naši zemljici. Jaz ob njih uživam in sem zelo srečna, da sem jih staknila. Tu posedim in uživam. Potem nadaljujem pot. Hvala Višnjegorcem, da so naredili tako lepo krožno pot. Tako pridem do starih hiš ob potočku. Ne manjka niti kozolec. Na nebu je beli oblaček, ki ima obliko zemljevida Avstrije. Kako nenavadno.

Da pridem do kolesa moram pešačit po cesti. Potem ga zajaham in se zapodim v Višnjo goro. Pri cerkvi se ustavim. Za Višnjo goro si moram vzet več časa. Tu je kaj videt in tudi zgodovino ima zanimivo. O, to je pa Valvasorjev kip. Njega obožujem. Kako bi se potikala okoli v njegovi družbi. To bi bilo razburljivo in zanimivo. Okoli so cvetoči kostanji. Malo naprej je tabla od PD POLŽ. Simpatičen znak z nasmejanim polžkom, ki pešači s palico v roki. Sledi cvetoča živa meja, ki je vsa v belem. V strmem klancu prestavim v nižjo prestavo in pade mi veriga z zobnika. To se mi je sedaj naredilo samo dva krat. Popravim in ko se spet spravim na kolo vidim, da je na vrtu pri hiši rezerva, le da nima zadaj torb, ampak ima rože. Zanimivo. Odločim se, da se bom peljala skozi Veliko Loko. Spustim se na ravnino. Prispem do mogočnega železniškega viadukta. Zgrajen je bil 1894. leta. Med vojno je bil poškodovan. Prvotni je bil ves kamnit. Dolg je 161, 85 m, visok je 20 m in ima 10 lokov, razmah med njimi pa je 12m. Skozi vas teče potok Breg, ki ponikne in se kot podzemni potok izlije v reko Krko. Gasilsko društvo ima ročno brizgalno iz leta 1926. V kraju deluje ,, Gledališče pod mostom,,. Naprej me čakajo sami lepi prizori narave. Prispem v Mlačevo. Tu zavijem proti gradu Boštanj. Ostale so le še razvaline. Porušen je bil leta 1943. Od tam se zapeljem do Velike Račne. Tam je na baročni kapeli štorklja pospravljala svoje stanovanje. Zame se ni zmenila.

Tam zavijem na griček Kopanj, ki je visok 342 m. To je osamelec, ki ima kopasto obliko. Legenda pravi, da je na Limberku svoj čas živel velikan. Nekoč je v jezi zagrabil vrh Limberka in ga vlekel po hribu v dolino. Potem je omagal in pustil sredi polja kepo kamenja in prsti in nastal je Kopanj. Na njem je šola in na vrhu Marijina cerkev. Lani sem bila prvič tu. Vse okoli župnišča je bilo dobro obdelana zemlja. Kuharica, ki jih je imela že več kot sedemdeset je izkrčila koprive in grmovje, da je prišla do gredic in jih posadila. Cvetelo je polno rož. Takoj se je videlo, da je tu pridna roka. Danes je le še kakšen okrasni grm. Takoj sem vedela, da ni več ne kuharice in ne župnika. Domačini so mi povedali, da sta odšla. Lani sem poklepetala z župnikom in mi je povedal veliko zanimivega. Na Kopanju je od leta 1808 do 1810 živel mali France Prešeren pri svojem prastricu. Bilo mu je komaj sedem let. Kdo ve koliko krat je jokal, ko je pogrešal dom in posebej mater. Vsekakor ga je to zaznamovalo. Čeprav je bila tu tudi babica Mina in teti, je dom le dom. Ta prastric ga je tudi kasneje gmotno podpiral in imel bi ga naj zelo rad. Župnik mi je pokazal kamnito mizo za katero se je France učil prvih črk in številk. Šole takrat tu še niso imeli. Lipo, ki je bila zraven pa je uničil vihar. Na župnišču je spominska tabla. Lani sem bila tu dva krat. Drugič sem se pa zaklepetala s kuharco. Ne vem, ali se šteje še k Štajerkam ali že k Prekmurkam. Pa saj ni važno, zareglali sva, da joj. Pohitela sem k izviru, ki je na drugi strani hribčka. Nad njim je Lurška votlina v kateri je kip Lurške Marije. Studenček nikoli ne presahne. To se je zgodilo le med drugo vojno. Voda bi naj imela čudežno moč, posebej za oči. Natočim si polne steklenice vodice, da bom tudi jaz imela čudežno moč. Ob izviru in votlini je klopca s Prešernovim verzom. Grem spet do cerkve. Okoli župnišča so lesene klopi s Prešernovimi verzi. Pri lipi pa je kašča. Ob župnišču je tudi zvon, ki je bil vlit na Jesenicah. Je iz jekla in tehta 1344 kg. V zvoniku je služil od leta 1925 pa do 1996. V župnišču je bil leta 1997 umorjen župnik. Bil je večkrat zaboden. Domačini so mi povedali, da so po teh vaseh bili partizani in domobranci. Nobenih sporov ni bilo in lepo so živeli. Pred leti pa so začeli netit sovraštvo. Župnik bi naj bil žrtev tega sovraštva. Naj bi se celo vedelo kdo bi ga naj bil ubil, a ni bil nihče kaznovan. Kakšno vzdušje je tam pove že to, da nobeden župnik ne zdrži dolgo. Ja, žalostno je, da smo Slovenci tako podel narod. Na steni piše: » Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo«. Od cerkve je lep razgled po okolici. Malo sem povprašala kdo ima sedaj tam maše. Če se prav spomnim, je to gospod, ki ga zelo zanima krajevna zgodovina. Poslušala sem ga po televiziji. Škoda, da ga ni tu.

Kopanj je bil božja pot vse do Jožefa II. Okoli je bilo obzidje, ki je prebivalce varovalo pred Turki. Zaradi poplav na Radenskem polju so bile te vasi po več mesecev odrezane od fare. Kaplan jih je oskrboval s pomočjo čolna.
Spustim se spet s hribčka in zavijem na Radensko polje. To je kraško polje, ki leži sredi dolenjskega krasa. Veliko je nekaj kvadratnih kilometrov. Ima pa vse značilne kraške pojave. Na njem je več jezerc. Že dolgo sem se odpravljala stikat po njem, a lani sem pa le šla. Iskala sem veliki poletni zvonček. Našla sem ga, a je že odcvetal. Danes pa je v najlepšem cvetu. Vse okoli jezerc ga je polno. Vse je belo, kot so narcise na Golici. Obujem gumijaste škornje in akcija se začne. Na enem steblu ima lahko od tri do sedem cvetov. To je noro lepo videt. Eni gledajo iz vode. Na travnikih cveti rumena in modra perunika, močvirska kukavica, močvirski svišč ... Eni pravijo, da je to brezvezni travnik, drugi bo rekel, da je lepo. Za ljubitelje botanike pa je to raj. Vsega najdeš. Začele so cvetet ivanjščice, kovačnik in veliko je grmov gloga. Naletim na en pas kukavičje lučce, tako da je vse roza. Tu raste tudi barjanska vijolica in močvirski tulipan. Popisanih je tudi več kot sedemdeset vrst ptic. V enem jezeru je polno paglavcev. Ni, da ni. Vsak najde nekaj zase, če le nima prazne duše. Skačem okoli in fotografiram. Motivi so čudoviti. V vas ne morem po cesti, ker je zalita. Zanimivo. Tu je raj za oči, ušesa in dušo. Pozabiš na vse. Še domov pozabim it. A moram, da me ne bo lovila tema. Zajaham kolo in se zapodim proti domu. Med potjo se spomnim, da imam doma eno pesmico o romanjih na Kopanj. Naredila sem 95 km. Spoznala sem spet en mali delček naše lepe zemljice. Takoj poiščem pesem. Ta pravi:

Na griček Kopanjski gre rad,
vsak farman, naj star bo ali mlad.
Iz Stične, iz Žalne, iz Krke tam daljne
priroma vsak romarček rad.

Alenka Goričan
 

Kategorije:
Novosti KOL SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Višnjegorski biserčki in grosupeljski biser"

Franc Štibernik,

Zanimiv prispevek o popotovanju po naših krajih, ki pa ima vložek, ki ga nikakor ne morem razumeti: "Domačini so mi povedali, da so po teh vaseh bili partizani in domobranci. Nobenih sporov ni bilo in lepo so živeli. Pred leti pa so začeli netit sovraštvo. Župnik bi naj bil žrtev tega sovraštva."

Ne vem ali so avtoričini predniki bili partizani ali domobranci, ne morem tudi razbrati kdo naj bi pred leti pričel netiti sovraštvo. Ali se je morda avtorici zazdelo, da se je sovraštvo že pomirilo in je spet potrebno dodati iskrico....

Upam, da bo vodica iz studenčka pod Kopanjem pogasila takšne iskrice in da bo pomagala spregledati kdo neti sovraštvo.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45953

Novosti