Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Pionirji alpinizma: Ludwig Purtscheller

 Ludwig Purtscheller
6. oktober 1849 - 3. marec 1900

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

četrtek, 27. junij 2013, ob 05:29, Matija Turk, ogledov: 2452

Janez Turk: Razvoj sodobnega gorništva in alpinizma sega v 19. stoletje, ko so ljude zgolj iz raziskovalnih in pustolovskih vzgibov začeli zahajati v gore, tudi na zahtevnejše vrhove.

Obiskovalci visokogorskih vrhov so bili takrat večinoma »turisti« oziroma mestni ljudje, ki so se teh podvigov lotevali v spremstvu gorskih vodnikov – domačinov. Slednji so seveda gore zelo dobro poznali in so skrbno pazili na varnost svojih »gospodov«. Spremstva vodnikov se je posluževal tudi vsem nam dobro znani rojak, sicer vzgojen v nemškem duhu, dr. Julius Kugy.

Le redki pa so bili tisti, ki so se na težavne vrhove upali povzpeti sami, brez pomoči vodnikov. Prvi alpinist samohodec v vzhodnih Alpah je bil brez dvoma naš Valentin Stanič (1774 - 1847). Bil je prvopristopnik na Watzmann (2713 m) (leta 1800), Pramaggiore (2478 m), Clapsavon (2462 m) (leta 1826 ali 1827) in številne druge vrhove. Za njim je nastopila nekakšna praznina, minilo je pol stoletja, preden je s svojimi gorskimi dejanji pričela izstopati trojica Ludwig Purtscheller, ter brata Otto in Emil Zsigmondy. Skupaj so opravili številne težke, alpinistične ture po Alpah, običajno brez spremstva gorskih vodnikov. Po njihovem zgledu se je samohodstvo v Alpah počasi razmahnilo. Vsi trije so bili Kugyjevi tesni prijatelji, njihove značajske poteze je Kugy v svojih knjigah natančno opisal. 

Začetki v slovenskih gorah

Purtscheller se rodil leta 1849 v Innsbrucku. Ker je bil doma iz skromne družine je le s težavo prepričal svoje starše, da so ga poslali v šole, najprej v Innsbrucku, nato v Rovereto (takrat je bil del rajnke monarhije). V Roveretu se je odlično naučil italijanskega jezika, ki ga je tudi v resnici zelo vzljubil. S šestnajstimi leti je odšel s trebuhom za kruhom, pot ga je pripeljala v Beljak. Zaposlil se je v Plajberškem rudniku in se podrobno seznanil z geologijo, predvsem mineralogijo. V tistem času se je povzpel na svojo prvo goro - Dobrač. Ker je bil izobražen, je v rudniku opravljal predvsem pisarniška in trgovska dela, sam pa je bil človek, ki je ljubil sveži zrak in neokrnjeno naravo. Bil je atletske postave in odločil se je za poklic učitelja telovadbe, za katerega se je izšolal v v Gradcu. Pri 23 letih je prišel v Celovec (1872), kjer je ostal dve leti, nato pa se je ustalil v Salzburgu. V času svojega bivanja v Celovcu se je začel resneje zanimati za gore. Prva gora na katero se je tedaj povzpel je bil Obir, sledila je Kepa in številne druge gore v Karavankah.  Nato je prehodil številne pomembne vrhove v Karavankah, Kamniško-Savinjskih Alpah in Julijskih Alpah. Torej so bile prav slovenske gore tiste, ki so začrtale njegovo nadaljno življensko pot.

Počasi pa so pričele prihajati na vrsto vse težje ture in leta 1875 prvi tritisočak Hochalmspitze (3360 m). Seznanil se je z bratoma Zsigmondy in postali so nerazdružljivi prijatelji, družil pa se je tudi s Karlom Blodigom, Karlom Schulzom in Heinrichom Hessom – urednikom glasila nemškega planinskega društva (Mittheilungen des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins).

Podvigi v Alpah in prvenstveni vzpon na Kilimandžaro

Purtscheller in brata Zsigmondy so kot prvi brez brez pomoči vodnikov opravili vzpone na številne težavne vrhove kot so Mala Cina (2857 m), Croda da Lago (2709 m), Zwölferkofel (3094 m), Elferkofel (3092 m), Dreischusterspitze (3152 m), Monticello (2802 m), Hohe Geisl (3146 m), Sass Maor (2814 m) v Dolomitih, Ortler (3905 m), Monte Rosa iz vzhodne strani, prečenje Matterhorna (4478 m), grebena La Meije (3984 m) in Bietschorna (3934 m) itd. Purtscheller je opravil tudi drugi vzpon preko 1800 m visoke vzhodne stene Watzmanna (2713 m). Udejstvoval pa se ni le v Alpah. Leta 1889 je skupaj s Hansom Meyerjem opravil prvi pristop na najvišji vrh Afrike - Kilimanjaro 5895 m. Na njegovo teme je Purtscheller stopil prav na svoj štirideseti rojstni dan. Leta 1891 je prišla na vrsto ekspedicija v Kavkaz, tedaj se je povzpel na Elbrus (5642 m), najvišji vrh pogorja.

Skupaj s Hessom sta napisala vodnik po gorah vzhodnih Alp z naslovom »Der Hochtourist in den Ostalpen«. Po njegovi smrti mu je Hess posvetil knjigo z naslovom »Über Fels und Firn« (V skalah in ledu).

Purtscheller se je v Alpah povzpel na več kot 40 vrhov, višjih od 4000 m, stal je na vrhovih 1700 različnih gora. Še za današnje čase je takšen dosežek nekaj izjemnega. Purtschellerjevo življenje je bilo pač posvečeno goram.

Prijateljstvo z bratoma Zsigmondy

Purtscheller in brata Otto ter Emil Zsigmondy so bili v svojem času verjetno najboljša plezalska naveza. Skupaj so opravili nekatere izjemno težke ture. Bili so tudi izredno dobri prijatelji, kar je gotovo imelo pomemben vpliv pri doseganju njihovih plezalnih uspehov. Zanimivo, Purtscheller je bil sicer kar 10 let starejši od Otta in 12 let od Emila. Kugy piše, da so se odlično dopolnjevali. Emil je bil drzen načrtovalec podvigov in pri izvrševanju plezalnih ciljev odločen ter tudi neustrašen, Purtscheller je bil silno izkušen, jekleno trd garač, Otto pa zvesti pomagač in čuvar varnosti naveze. Naketere njihove smeri so skoraj neponovljive. Kot na primer tista na gori Elferkofel (3092 m) v Dolomitih, na katero so se kot prvi povzpeli brez vodnika leta 1882. V hudi megli so zgrešili normalni pristop, ki ga je tri leta prej odkril sloviti gorski vodnik iz Sextna Michel Innerkofler, in je do tedaj predstavljal edino smer, ki je vodila na vrh. Gora je nekakšen oster greben, ki ga tvorijo številni navpični in močno krušljivi stolpi in špice. Ker zaradi megle niso vedeli kateri stolp je najvišji so preplezali prav vse, dokler niso dosegli najvišjega z nezgrešljivim kamnitim možicem.

To in še nekatera druga njihova dejanja bi danes lahko smatrali za neodgovorne. Vendar moramo razumeti da je bila omenjena trojica in še predvsem Purtscheller mnogo pred tedanjim in tudi današnjim časom. Le redkokateri sodobni alpinist bi jim lahko sledil, še posebno če upoštevamo s kakšno borno opremo so takrat plezali, velikokrat v težkih razmerah (megla, mraz, v krušljivi skali, Alpe so bile pred sto leti veliko bolj zasnežene kot danes), brez ali s slabim varovanjem, kot je bilo v tistih časih in razmerah običajno.

Na sestopu jih je ujela noč. Naslednje jutro, po mrzlem in vlažnem bivakiranju visoko nad dolino, je neutrudni in hudomušni Purtscheller s prstom pokazal na sosednjo goro Zwölferkofel in predlagal: “Ali se sedaj kar takoj povzpnemo še nanj? Saj vendar nismo utrujeni”. Na Zwölferkofel, eden izmed najtežavnejših tritisočakov v Dolomitih, so se res povzpeli dva dni kasneje, ponovno v meglenem vremenu.

Nekaj dni kasneje, 26. julija sta Emil Zsigmondy in Purtscheller opravila prvi vzpon na Monticello 2803 m visoko in izredno težko dotopno goro v Marmarolah. Sestop s težavnega Monticella je potekal v dežju in mrazu. V tistih časih vremenskih napovedi seveda ni bilo, vreme pa se v gorah, še posebno v Dolomitih hitro spreminja.

Nesreča na La Meije in konec trojne naveze

Kasneje se je skupaj z bratoma Zsigmondy osredotočil na zahodne Alpe in Dauphinejo. Povzpeli so se na Barre des Ecrins (4101 m) in opravili prvo prečenje La Meije (3984 m) brez spremstva gorskega vodnika. Skupna pot te izredne in nerazdružljive trojice se je končala leta 1885, ko so se poskušali na La Meije povzpeti še z južne strani. Emil Zsigmondy se je pri svojih rosnih, še nedopolnjenih 24. letih tragično ponesrečil in odšel med legende, spomin nanj je dobil celo mitske razsežnosti. Zvesti Purtscheller se je po svojega mrtvega prijatelja vrnil leto kasneje in ga skupaj s petimi ljudmi prinesel na pokopališče v kraju Saint Christophe, kjer je še danes ohranjen njegov grob.

Otto Zsigmondy, ki je po bratovi smrti prenehal s težkimi turami v gore, je o Purtschellerju zapisal: »Bil je zelo skrben do drugih, vedno je bedel nad šibkejšimi soplezalci in jim odstopil vodo ter podobno. Pri bivakiranju v gorah in počitkih v strmih stenah je drugim odstopil boljša mesta, sebi pa določil slabša«. Tudi sicer tako Emil kot Otto v nobenem od opisov svojih skupnih tur nista skoparila s pohvalami na njegov račun.

Proučevalec krajevnih imen

Za časa svojega bivanja v Beljaku in Celovcu, ter na svojih turah po slovenskih gorah, se je po vsej verjetnosti dobro seznanil tudi s Slovenci in njihovim jezikom. V enem izmed svojih člankov, kjer razlaga toponime v Visokih Turah, se še posebno razpiše o prebivalcih tamkajšnjih dolin in o slovanskem izvoru mnogih krajevnih imen. Tako poudarja da je bila vzhodna Tirolska v 7. stoletju poseljena s karantanskimi Slovani (opomba: predniki Slovencev). Nadalje piše da so svoje sledi pustili predvsem v Pustriški dolini in v dolinah Zillerthal, Innthal in Wippthal. V vzhodnem in južnem delu gorske skupine Gross Venediger (oziroma der grosse vendische Berg = Velika slovenska gora) in v dolinah na severu Visokih Tur najdemo veliko krajevnih imen slovanskega izvora, gre za imena krajev, gora, planin, potokov ter za hišna imena. Tudi značajske poteze tamkajšnjih prebivalcev in njihovi običaji pričajo, da gre za ljudi slovanskega izvora.

Veliko srce skromnega človeka

Purtschellerja njegovi prijatelji opisujejo kot izredno skromnega, radodarnega in preprostega človeka.  Njegova skromnost je bila že pregovorna, imel pa naj bi tudi izjemen čut za revne ljudi. Znani alpinist Karl Blodig je o njem zapisal, da je vsakemu človeku še tako neznatno uslugo hotel obilno poplačati, tudi z denarjem. Po njegovem pisanju sodeč je bil tudi Purtscheller vse prej kot premožen človek. Zelo verjetno je večino prisluženega denarja porabil za pot do gora, za kakšne druge stvari v življenju ga niti potreboval ni. Gore in svoboda, ki jo je doživljal v njih, so bile tisto kar mu je v življenju pomenilo največ. Kugy je v svojih spominih na Purtschellerja zapisal, da mu je le ta kar nekako zavidal njegov način gorništva, s spremstvom gorskih vodnikov – domačinov: »Kako vas zavidam za vaš način hoje. Ko bi jaz tako mogel bi tudi jaz tako storil. Toda z denarjem, ki ga vi porabite za eno turo, opravim jaz zlahka tri ali štiri ali še več!«

Gore so zanj pomenile nekakšen ideal, v gorskem okolju pa naj bi človek duhovno dozoreval in postajal boljši. V gore je zahajal z velikim občutkom za preudarnost in z odgovornostjo do sebe in drugih. Močno je zavračal miselnost tistih, ki so na gore gledali kot na kulise za športno udejstvovanje, in kot okolje, kjer bi alpinisti iskali zgolj nevarnosti in samopreiskušanje človeških meja. V tem si je bil močno podoben s svojim sodobnikom Juliusem Kugyjem. 

Ukvarjal se je tudi z geologijo, botaniko, etnologijo in zgodovino, ter bil vnet zbiratelj in ljubitelj poezije različnih evropskih narodov. Bil je velik idealist in romantik, njegove značajske poteze so bile morda kar nekoliko nenavadne za Nemca. O kakšni ošabnosti in prevzetosti, ki sta bila še kako značilni za številne nemške alpiniste tedanje dobe (deloma so ju v blažji obliki pripisovali tudi Kugyju), pri njem ni bilo sluha.

Poslednja tura

Leta 1899 je Purtscheller pri 49 letih opravil svojo zadnjo gorsko turo. Neobičajno in hkrati usodno zanj je bilo, da se je v gore odpravil v družbi gorskih vodnikov. Želeli so se povzpeti na težavni Aiguille du Grand Dru (3754 m) v skupini Mont Blanca. Eden izmed vodnikov je na ledu zdrsnil in za seboj potegnil še trojico v navezi. Padli so več metrov globoko v ledeniško razpoko, pri čemer se je Purtcheller močno poškodoval – zlomil si je roko. Uspelo jim je sestopiti v dolino, kjer so Purtschellerja za silo oskrbeli in nato poslali v bolnico v Bern. Tu se je zdravil kar pol leta. Tik preden se je oslabel nameraval vrniti v domačo nego k svoji ženi in majceni hčerki, pa ga je napadla huda vročina, zaradi katere umrl.

Kugy se spominja: »Nikoli si ne bi bil drznil svariti Purtschelerja (opomba: nasprotno, je nesrečnega Emila Zsigmondyja  velikokrat posvaril pred pretiranim izpostavljanjem v gorah). Saj tudi ni bilo treba. Bil je popoln moder gornik. Nikoli ni poznal izzivanja usode ali samega sebe. Kljub izredni zmogljivosti je ostal zmeraj ves skromen.« Nadalje piše: »V nas je živelo prepričanje da ne more pasti.« Purtscheller je mogel pasti zgolj zaradi napak drugih, kar se je na koncu tudi pripetilo.

V njegov spomin nosi ime koča (Purtschellerhaus 1692 m) pod goro Hohe Göll (2522 m), v severnih apneniških Alpah. Zanimivo, prav Stanič je bil prvi na vrhu te gore. Po Purtschellerju se imenuje tudi več drznih skalnih ostric v Alpah in pot na goro Schafberg (1783 m) pri Salzburgu.

Purtschellerja ne označujejo za enega izmed velikanov klasičnega alpinizma zgolj zaradi alpinističnih dejanj, temveč morda še bolj zaradi zgleda, ki ga je dal svojim sodobnikom in prihodnjim rodovom, njegove moralne drže in velike odprtosti do vseh ljudi. Iz njegovih del lahko sklepamo ne samo da je bil naklonjen do Slovencev, temveč da je slovenski jezik celo dokaj dobro poznal. Tudi zaradi tega si zasluži da najde svoj prostor v spominu slovenskega gorništva.

Tekst: Janez Turk    Foto: Matija in Janez Turk


Članek je bil pod naslovom V gore brez vodnika, Ludwig Purtscheller (1849-1900) objavljen v reviji Planinski vestnik št. 2, 2012

 

 

Oznake: PV
eXTReMe Tracker