Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Bistriški fragment

02.07.1933

dLib.si


Foto: arhiv Vilko Rifel

nedelja, 2. julij 1933, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1489

Jutro (1933) - Josip Vandot: Kamniška Bistrica, 22. junija 1933.
Mnogo sem slišal in čital o Bistrici, mnogo lepega, a tudi mnogo zabavljivega.

Iz vsega tega sem si ustvaril svojo lastno predstavo o Bistrici, toda reči moram, da bila ta slika lepa, mogoče še lepša, nego sem si jo mogel predstavljati. Predstavo pa, ki si jo je človek do neke vrste potankosti izoblikoval v svojih mislih, je pa težko razrušiti in bridko je razočaranje, ko mora pogledati resnici v obraz in videti, da je bila vsa ta krasna predstava skoro le debela laž.

Ni me sram povedati, da nisem bil še nikoli v Kamniški Bistrici. Vzrok je bil edino le ta, ker sem se bal za prelepo sliko, ki sem si jo ustvaril o tem kotičku, ki ga vidi vsako leto toliko ljudi, a ga razume tako malo ljudi.
Neizbežen slučaj je hotel, da sem se zaletel prav te dni v Bistrico, kamor sem si najmanj želel. Spočetka me je bilo strah, ker sem se bal, da se zdaj pa zdaj razruši vse tisto, kar sem si bil tako trdno ustvaril v svojih mislih. Toda strah je bil prazen: lepa slika ni prav nič izgubila na svoji lepoti, temveč se je izpopolnjevala, čim bolj se je ožila soteska, skozi katero se vali in peni srdita Bistrica, ki je bila še vsa narasla in togotna od neurja zadnje nesrečne nedelje. Blesteče planinske podobe so postajale po vsakem koraku izrazitejše, okolica je zavzemala vedno bolj ono čudno, prelestno, samo vase zaverovano razpoloženje, ki ga najdemo samo tam, kjer so se v neposredni nagnile skalnate gore globoko v samotno dolino. Če ima kakšen naš kraj res pravi planinski kolorit, ga ima bistriška soteska v zvrhani meri. Vsak košček naravne samote nudi človeku najlepše in najzakroženejše pokrajinske slike in sicer v barvah, ki jih more umetnik samo čutiti, a nikakor naslikati na svoje platno.

Lepo zasnovana avtomobilska cesta, ki naj bi vodila do planinskega doma ob izviru Bistrice, je sicer dosegla šele polovico svoje prave dolžine, vendar pa že sedaj kaže vso svojo značilnost in veliki pomen, ki ga bo imela za razvoj našega tujskega prometa. Samo človeku se morajo v resnici smiliti naravne krasote, ki jih je toliko uničila na svoji poti; to uničevanje je bilo tu pa tam res neizbežno, a včasih in na najlepših mestih bi se bila lahko izognila temu pokončevanju, zlasti tam, kjer so pred kratkim časom človeku še zamamljale čudovite galerije, ki so se s pridom kosale celo z Vintgarjem in Martuljkom. Avtomobilska kolesa se pač malo brigajo za naravno romantiko, ki jo zametavajo s svojim prahom.
Ko bo ta cesta zgrajena prav do kraja, kamor je projektirana, bo postala najobljudenejše torišče našega planinskega sveta, seveda, če jo bodo popularizirali in propagirali tako, kot zasluži. Pa je v resnici že danes čudež, zakaj je pač prav Bistrica tako daleč proč od toka našega tujskega prometa, ki se dirigira že leta in leta vedno v eno in isto smer, mesto da bi se smer izpremembe in bi prišli do veljave tudi kraji, ki zaradi svojih naravnih krasot in značilnosti ter komforta prav nič ne zaostajajo za kraji, ki so danes in jutri na dnevnem redu našega trdno zasidranega tujskega prometa. Bistrica v polni meri zasluži, da bi se tu pa tam usmerili oficielni izleti tudi v njene idilične, od narave bogato blagoslovljene predale, za kar bi bili izletniki v resnici hvaležni, ker je prav Bistrica oni kos naše zemlje, ki je poln izvirnih zanimivosti, kakršnih težko najdeš po drugih krajih našega planinskega sveta.

Začetek Bistrice je obsežen v neizčrpni idili okrog bistriškega doma in Plečnikovega kraljevega dvorca, ki ga dozidavajo prav sedaj in bo v kratkem popolnoma dovršen. Tu sta pač dve idili, ki kolikor toliko izpopolnjujeta druga drugo, a sta si vendar tako sorodni in podobni, da se prelivata druga v drugo in tvorita eno samo veličastno celoto, ki čudovito vpliva na vsakega izletnika, pa naj ima še tako zakrknjeno dušo. A to ni samo kos pravega planinskega razpoloženja, temveč planinsko razpoloženje samo v vsi svoji neskončnosti in svojem čudovitem miru, ki nima ne konca, ne kraja in ima svoj izvor v izviru Bistrice same, ki prepeva in vriska iz zemlje in izpod skal tik kraj doma. To prepevanje in vriskanje pa je mir sam, ker brez tega prepevanja In vriskanja bi tudi bistriškega miru ne bilo.

Nikoli ne bom mogel verjeti, da je bil samo slučaj, da se je v bistriškem domu včasih predrugačila, da bi bilo malo več vršila domača slavnost prav oni večer, ko sem prvič prestopil prag planinskega zavetišča. V usodi preizkušena, v življenjskih borbah utrjena oskrbnica, simpatična gospa Lojzka, se je ta večer srečavala z Alojzijem in Abrahamom; vedra in šegava je gledala obema v obraz; mala družbica se je pa srečala v prijateljstvu in pravem planinskem razpoloženju, ki sta ga prijetno usmerjala in vodila zlasti »Jutrov« glavni urednik in njegova gospa ter bistriški, v veselosti točno dremajoči poet Petruška. Bistriški vrelci so prepevali v zasenčeni večer, veter se je komaj pozibaval nad planjavico, a oblaki, ti nesrečni in mokri spremljevalci letošnjih kresnih dni, so se plazili nizko po vsem pogorju in strašili v lepi planinski večer in v še lepšo planinsko noč. Bodi ti dobro v naročju Abrahamovem, gospa Lojzka, ti srečna kraljica bistriška!

Težko je človeku spoznanje, da je zapravil toliko dolgih let zaradi nekakšnih absurdnih načel, ki v planinskem svetu in življenju ne pomenijo ničesar. A vendar to spoznanje ni tako hudo, ker je človek prepričan, da lahko še popravi to, kar je zamudil.
Bistrica mi je v enem samem trenutku prirasla k srcu, prirasla pa bi še tisočerim in tisočerim, ako bi ji pogledali naravnost v obraz. Saj je to obraz, ki mu podobnega le težko najdeš v našem svetu, še težje pa morda daleč v tujih, brezmiselnih krajih in kotih.

Josip Vandot
Jutro, 2. julij 1933

eXTReMe Tracker