Boris Kambič je v navezi s hčerko Moniko in vnukinjo Alenko ponovil svojo prvo prvenstveno
50 let Mosoraške v Anića kuku
Namesto uvoda: V knjižici
planinarski vodič PAKLENICA Stanislava Gilića iz leta 1979 piše:
Mosoraški smjer
Boris KAMBIĆ i Boris KULIĆ 17. 7. 1957 (NP 52(12):131, 1960 ...
Prvo pon. B. Kambić i D. Ribarović 2. 5. 1961 ...
Najljepši klasičan sm. u Anića kuku. V, 350 m, 5 h ...
Zdaj pa sporočilo, ki me je spomnilo na gornje podatke:
Vrnili smo se iz Paklenice. V soboto (bilo je 19. maja 2007)
smo z atom in našo Alenko splezali Mosoraško.
Pozdrav od Kambičev.
Vedel sem, da je imela Monika Kambič, naša uveljavljena alpinistka, to (ob 50-letnici očetovega prvenstvenega vzpona) v načrtu že vsaj od lanskega leta, zato sem se hitro pozanimal kako je kaj bilo.
Ata je povedal, da sta bila takrat s Kulićem še tečajnika v AO Mosor, iz zagrebškega AO Velebit pa naj bi prišla inštruktorja, ki naj takrat splezala prvenstveno smer v steni Anića kuka. Toda onadva sta prišla tri dni prej (s težkima nahrbtnikoma peš iz Zadra, ker so takrat cesto šele gradili, tudi mostu še ni bilo). In ker sta se dolgočasila tam pod steno, sta si menda rekla: Bova šla pa malo na oglede. (Vedino, da je bila do takrat v Anića kuku splezana le Brahmova smer (1938) v desnem delu stene!)
Tako sta prišla pod steno in šla še malo više, pa še malo ... in - splezala do vrha. Jaz sem si vedno predstavljala, da sta v najtežjem raztežaju, v poči, uporabila zagozde, toda ne: edino kar sta imela s seboj je bilo deset kroparjev ter najlonsko vrv iz druge svetovne vojne (tista zelena, ameriška), plezala pa sta seveda v gojzarjih.
Ko je ata tokrat prilezel na vrh je priznal, da prav občuduje samega sebe, ne toliko da je tokrat splezal, ampak da je takrat uspel s tako borno opremo in tehniko. Ppove pa tudi: Seveda Velebitaši takrat najinega vzpona niti najmanj niso bili veseli! Pa si takrat še ni nihče predstavljal, da bo ta smer postala najbolj plezana v Paklenici. Pomembna je tudi ugotovitev: Ata si je tokrat prvič v življenju nataknil plezalnike in priznava, da bi brez njih kar težko splezal.
Bilo je res lepo, še lepše pa bi nam bilo, če nam vzpona ne bi grenili trije počasni Italijani, ki so plezali pred nami, je pripoved zaključila Monika.
Tudi Alenka je dobro plezala. Sicer pa je bila to že njena četrta smer (pred tem: Medo ter
Raz Mojstrovke in
Raz Ojstrice.
Zbral urednik: Franci Savenc
Opomba: Na Hrvaškem ga imajo za svojega in priimek pišejo Kambić (
sa mekim "ć", čemur je od nekdaj nasprotoval), čeprav je sin slovenskih staršev; bil pa je res rojen v Splitu, kjer je preživel mladost in se tudi začel ukvarjati z alpinizmom.
1957 je prišel na študij v Ljubljano, se vključil v Akademski AO ...
Zdaj se je po dolgem bivanju (1966-2007) v Argentini spet vrnil v Slovenijo in se tudi on nastanil v Mengšu.