Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Prečenje Nepala - 063

 


 

  Matjaž Čuk

 Prečenje Nepala


Prebujajoče se jutro ob jezeru Phewa


Užitki na jezeru


Odhajava na dolgo pot


V Pokhari je vedno živahno


Kupiti se da marsikaj


Pot v vas Kahun Khola je slikovita


Kahun Khola


V stanovanju moje nepalske mame


Kuhinja, kraj kjer se pripravljajo dobrote


Soba sestrice Roshni bo nocoj moja


Ups, moja slika med družinskimi spominki

sreda, 31. julij 2013, ob 05:30, Matjaž Čuk, ogledov: 1451

Matjaž Čuk: 30. oktobra 2012, (63.) etapa Pokhara (870 m) - Kahun Khola (910 m)
Koliko dodatno mi boš dal, da ti bom nosil to opremo?

Vstajanje ob sedmih. Tuširanje. Priprava nahrbtnika. Kratek počitek. Ura je osem. Čas za zajtrk.

V moji nepalski krčmi je zajtrk odličen. A prav hitri niso. Vedno traja dobre pol ure, da natakar prinese na mizo naročeno. Je pa toplo, sveže pripravljeno in okusno. In to mi je najpomembnejše. Za hrano si vzamem čas. Ura ni moj gospodar.

Vodič je točen. Ob devetih, kot sva bila zmenjena, je pred hotelom.

Greva takoj? vprašam.
Ja, greva. Danes je prvi dan po praznikih in bo tam veliko ljudi. odgovori.

Četrt čez devet sva pred uradom. Prva. Seveda je še vse zaprto. Počasi že kapljajo turisti. Do desetih se jih nabere že kar lepo število.

Tisto, da sva prišla zgodaj, se izkaže za dobro potezo. Prvi sem na vrsti in prvi bom odšel. Vsaka minuta mi je dragocena. Prej ko bova odšla, manj bo vroče.

Ob pol enajstih je v mojem potnem listu "štempelj" s podaljšanjem vize do 20. januarja 2013. Za to naj bi odštel 120 dolarjev, ki pa jih nočejo. Ne, da ne bi hoteli denarja - zahtevajo 10300 rupij, kar je po mojih hitrih izračunih 7 dolarjev več. Kje so našli ta tečaj nimam pojma. A uradniki na vzhodu se zmeraj "zmotijo" v svoj prid. Ne sprašujem nič, plačam. Na takšnih uradih se nikoli ne sprašuje.

Z vodičem sedeva v taksi in malo pred enajsto sva v hotelu. Pokličem mojo nepalsko mamo in vodiču naročim naj ji sporoči, da prihajava, da bova čez tri ali štiri ure doma, v vasici Kahun Khola, na obrobju Pokhare. Moja nepalska mama ne govori in ne razume angleško.

Nato vodiča povabim v sobo.
Tu na tleh je moja oprema, kot smo dogovorjeni. Vsega skupaj je krepko pod zmenjenih 10 kilogramov. Kam boš dal in kako boš nosil, ne vem. O tem sva se pogovarjala včeraj, a si rekel, da bo že kako. Jaz rabim petnajst minut, da se pripravim za odhod. mu sporočim.

Nekaj časa je tiho, nato nekaj menca, potem pa le spregovori: Koliko dodatno mi boš dal, da ti bom nosil to opremo?
Nič. Te stvari so že zdavnaj zmenjene. Za vzhodni del prečenja sem plačal vodiča - nosača in s šefom sva dogovorjena, da mi da človeka, ki brezpogojno sprejema moje zahteve! mu malce nejevoljno zabrusim nazaj.

Ne maram takih pogovorov, sploh pa ne o stvareh, ki so kristalno jasne.

Vodič pokliče šefa agencije. Nekaj časa se pogovarjata, nato ga da meni. Jasno povem, da nimam jaz prav nič s tem zapletom in naj se zmenita sama med sabo. Sledi dolg pogovor v nepalščini. Nato začne vodič brez besed basati moje stvari v svoj nahrbtnik.

V zadnjih dveh letih sem ga dodobra spoznal. Vem, da je pogolten na denar in ga tudi zelo dobro razumem. Ima namreč sedem otrok in ženo, za katere mora skrbeti. Denarja ni nikoli dovolj. Po drugi strani pa si v hotelih včasih privošči tudi več kot jaz. In tisto kupovanje dragih mobitelov in prestižne ure Suunto, hmm, to ni niti poceni, še manj nujno potrebno ... No, poskusil je, ne zamerim mu tega.

Nekaj minut brez besed sediva na postelji, nato pa vprašam: Je vse OK?
Ja, vse je v redu. odgovori.
Torej, čez petnajst minut bom jaz pripravljen! zaključim pogovor.

Vstane in oddide iz sobe.

Oblečem se in obujem, nato za nekaj minut ležem na posteljo.

Točno ob pol dvanajstih, izpred hotela Bilabong Garden v Pokhari, z vodičem odhajava na drugi del moje poti - vzhodni del prečenja Nepala. Upam, da ga bova uspešno zaključila v naslednjih dveh mesecih, do novega leta, nekje na mejnem grebenu Singalia. Upam in verjamem ...
Do tja pa je še dolga pot. In marsikje tudi neprijetna, kot je tale današnji začetek.

Prometna asfaltna cesta vodi skozi Pokharo. Vsaka, še tako slaba stvar ima svojo dobro plat. In to je, da bom podrobno spoznal mesto. Po slabi uri dolgočasne hoje prideva v zanimivejši del. To je center prebivalcev Pokhare. Spoznam predele, kjer sva hodila z mamo, trgovino, kjer sem Roshni kupil mobitel – tu nekje mora biti restavracija učitelja Kamala. Nato tržnica, pa ulica, kjer je mama popravljala zadrge na torbici in denarnici. Prav tu se ustaviva. Torbica mojega fotoaparata je že zelo načeta, zdaj, zdaj se bo strgal del skozi katerega gre pas nahrbtnika. Tu kar dobro naredijo, mama je že vedela, kam je treba.

Nadaljujeva čez predel znan pod imenom Mahendra Pul. Cesta je sedaj precej manj prometna in prijetnejša za hojo. Čakam na šolo, v katero je hodila Roshni – od tam vem, da je še pol ure hoda do doma. Šole ne dočakam. Dočakam pa presenetljivo srečanje – mamo, ki sedi za nekim moškim na motorju in se pelje v nasprotno smer. Izroči mi ključe od stanovanja, pač, zdaj ni nikogar doma ...

Nadaljujeva po predelu, ki mi je ušel iz spomina. Nekako čudno se mi vleče in ko že mislim, da sva zašla, se pokaže most čez reko, končna postaja avtobusa. Zdaj vem, še dobrih deset minut ...

Brez težav spoznam hišo, ključ je pravi in nekaj minut čez dve sediva na meni dobro znanem kavču v dnevni sobi. Nikogar ni doma, midva sva pa lačna. Kako ne bi bila, saj od jutranjega zajtrka še nisva nič jedla.

V hladilniku je nekaj jabolk, vzamem enega, v kuhinji na mizi je v skledi pecivo. Za prvo silo bo dovolj. Mama ne bo huda, če sva si sama postregla.

Okrog treh pride mama. Če uro in pol jeva dal bhat, nekaj med kosilom in večerjo. Ob šestih pride domov punca z otrokom, ki je bila lani tu z Roshni in mi ni uspelo razvozlati – "čigava" je. Sedaj izvem, s pomočjo vodiča seveda, da je žena maminega starejšega sina, ki živi in dela v Macau.

Zvečer za dobro uro zmanjka elektrike. Pred spanjem gledamo televizijo, okrog devetih pa greva z vodičem v posteljo. Deliva si tisto sobo, kjer sem spal lani.

Prvi dan je uspešno za mano. Jutri me čaka trenutek resnice – prvi konkretni vzpon po "težavah".

Verjamem vase. Prepričan sem, da sem dobro pripravljen.


Hoja 3 ure. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 18,1 °C, v sobi 19,3 °C. Prenočevanje v Roshninem domu v vasi Kahun Khola (910 m).

Matjaž Čuk

 

eXTReMe Tracker