Matjaž Čuk: 29. oktobra 2012, (62.) etapa Pokhara (870 m) - počitek
Ne, ne heca se ...
Prost ponedeljek pričnem z zajtrkom. Točno tam in prav takšnim, kot včeraj. To mi paše in nimam prav nobenega razloga, da bi ga spreminjal.
Ob devetih sva zmenjena z vodičem. Oceniva, da je še malce prezgodaj, zato odhod prestaviva za pol ure. Ker je urad daleč se odločim, da bova šla s taksijem. Kam greva? Seveda, na Nepal Immigration office, kjer mi bodo danes podaljšali vizo.
Ja, ja ... Optimist. Malo morgen!
Tako sem mislil jaz in še nekaj somišljenikov, ki smo se ob desetih zbrali tam zaradi popolnoma enakega razloga.
Danes je zaprto, pridite jutri! je neizprosen odgovor uradnika.
Kako zaprto? Danes je ponedeljek, čisto običajen delovni dan! protestiramo.
Danes je zaprto, pridite jutri. še enkrat mirno ponovi uradnik.
Ne heca se.
Včeraj je bil muslimanski praznik, ups, kakšno povezavo z Nepalom pa ima to – danes pa je polna luna! prijazno pojasni na naše jezne in vprašujoče poglede.
Izlet v prazno! Besen sem. Zaradi izgubljenih 400 rupij, za katere bi dobil dobro kosilo, še bolj pa zaradi dejstva, da bova jutri v najhujši vročini po razbeljenem asfaltu korakala skozi mesto. A če še tako stojim in buljim v tista vrata - danes se prav gotovo ne bodo odprla. In jutri bomo vsi, ki smo prišli danes zaman, spet tu. In vsem bodo podaljšali vize, za denar seveda. In vse bo spet lepo in prav. Pa še zadovoljni bomo na koncu vsi. Torej, nazaj v mesto s taksijem, saj za peš ni nobenega motiva, še manj volje.
Do kosila ležim v hotelu. Malce so mi pokvarili dan. Sprijaznim se s tem, da bova jutri odšla na pot kasneje.
Čas je za kosilo. Lačen sem in na ustnice se mi spet prikrade nasmeh. Še enkrat se odločim za piščančji Cordon blue, včeraj je bil prav okusen. Ponovim včerajšnjo zgodbo – pišem dnevnik ob jabolčni piti in vanilijevem sladoledu. Lepo se razvajam. Dolgo sem čakal na to. Že razmišljam kaj dobrega bi jedel za večerjo. Hmm, riba, to bo ta pravo!
Tik pred temo grem internet. Domačim sem danes obljubil prvi klic domov. Možakar mi obljublja ceno 20 rupij na minuto. Poskusim enkrat, dvakrat, trikrat, desetkrat ... Nič. Tale poceni reč ne deluje. Poskusim malo naprej pri mojem prijatelju v Holy Mont Guest House. Tu je še pol ceneje, le 10 rupij na minuto. Prav zanima me ...
Že prvi klic uspe. Pogovarjam se 17 minut, kar me stane evro in pol ali natanko 170 rupij! Super, super, kar smeji se mi!
Še pol ure imam časa. Pregledam pošto in nekaj internetnih strani.
Ob osmih imam rezervirano mizo v moji restavraciji za zadnjo večerjo v Pokhari. Restavracija je spet polna. Iščem mizo, na kateri je listek rezervirano, a ne najdem nič. Srečo imajo! Tam v kotu je še ena prosta miza. Drugače bi jim povedal svoje!
Ribji file s pomfrijem in solato je okusen. Ker čutim še malo lakote si privoščim pravi banana split. Pokhara je raj za turiste. V Pokhari imajo vse.
Prvi del načrta je imenitno uspel. Ponovno čutim lakoto in jem z užitkom. Sedaj sledi drugi del – privajanje na dal bhat. To bom opravil v naslednjih štirih dneh pri moji nepalski mami na obrobju Pokhare in v mojem nepalskem domu, v vasici Sondhi.
Potem bom pripravljen za dolgo pot in nove podvige ...
Počitek. Vreme sončno cel dan. Temperatura zunaj 19,2 °C, v sobi 22,0 °C. Prenočevanje v hotelu Bilabong Garden, v mestu Pokhara (870 m).
Matjaž Čuk