Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V gorah nikoli ne veš (4.)

četrtek, 20. junij 2013, ob 05:29, Helena Plahuta, ogledov: 2926

Na obisku - Majda Gašperin: ... Štiri dni sva bila ujeta v zimski koči na Doliču. Nisva imela kaj jesti, žejo pa sva si gasila s snegom. Pripoveduje Alojzij Žakelj, domačin izpod Triglava.

Čas je že bil, da malo obiščem domačina v njegovem bivaku na skali pod Mežaklo. Minilo je že dvanajst let kar ga je postavil. Imela sem srečo, celo gor je bil. Vesel je bil obiska. Opazila sem kar veliko stvari, ki jih je spremenil. Tudi zastava je visela.

Sedaj me že pozna, zato je pogovor kar hitro stekel. Za prvomajske praznike je bil gor pod Triglavom na ZTP, po petih mesecih. Je kar dolgo zdržal. Med tem časom pa se je posvetil bivaku, na skali, ki je vedno lahko dostopen. Naredil je kar nekaj sprememb. Najbolj mi je všeč nov širši mostiček, z ograjo. Tudi prejšnjega je zavaroval. Tudi sam dostop je sedaj lažji.
Povedal mi je, kaj vse je že popravil. Je bil kar zgovoren.

»Je bilo veliko snega pod Triglavom?« ga vprašam.
»Kakšne tri metre, za ta čas sorazmerno malo,« je začel. »Veš, se še dobro spomnim maja 1991. En mesec pred osvoboditvijo. Ko sem prišel na ZTP je bilo okoli štiri metre snega. Potem pa je zapadlo še dva metra novega. Vdiralo se je do vratu. Prišel sem iz Krme za prvomajske praznike. Potem me je drugega maja obiskal prijatelj Vili iz Ljubljane. Prišel je iz Trente. Na Doliču je pustil svojo izbranko Alenko, ki se zaradi slabega vremena ni hotela povzpeti do mene. Po kratkem obisku se je odpravil nazaj proti Doliču.
Pihal je močan veter, poleg tega je bila še gosta megla. Čez dve uri je potrkal zopet na moja vrata. Povedal mi je, da se je izgubil in mu je uspelo šele po dveh urah tavanja priti do mene. Bil je prisiljen ostati dva dni pri meni.
Ves čas je pihalo, bila je gosta megla in snežni meteži. Šele četrtega maja se je vreme malo izboljšalo in pospremil sem ga na Dolič. Pa je že med potjo pričelo zopet snežiti in megla se je še bolj gostila. V zimski koči je potem Vili predlagal, da gremo skupaj v Trento. Nerad sem se pridružil. Obut sem bil v pancerje in imel sem smuči. Skrbelo me je kako bom prišel čez Komar v teh čevljih. Potem sem smučal, kar sem lahko. Ravno tam, kjer se začne Komar je strmo pobočje. Tam je šel Vili naprej. Videla sva, da ga je odnesel manjši plaz. Premislil sem si, da bi še nadaljeval pot. Snežilo je zelo močno. Z Alenko sva se obrnila in vpila Viliju, ki se je izkopal iz snega, naj se vrne. Pa je rekel, da se ne more vrniti, je pretežko in je sam nadaljeval čez Komar proti Trenti.

Uspelo mu je priti v Trento. Večkrat ga je oplazil plaz. Ko je prišel v dolino, pa se je sprožil ogromen plaz, ki je podiral debele bukve v Zadnjici. Ravno tam, kjer je sestopal.

Poklical je reševalce, ki pa niso mogli priti, ne peš in ne s helikopterjem. Ves čas je snežilo. Od četrtega do osmega maja z močnim vetrom in gosto meglo. Bila sva lačna, že štiri dni sva bila z Alenko v zimski koči na Doliču. Nisva mogla nikamor. Žejo sva si tešila s snegom. Vmes je prihrumel še plaz z Kanjavca. Koča se je vsa tresla. Ravno to zimsko kočo je leta 2009 plaz izbrisal in tudi del planinske postojanke.

Osmega maja sva se z Alenko odpravila iz Doliča proti bivaku na ZTP, da bi končno prišla do hrane. Dal bi ji smuči, da bi se odpeljala v dolino. Ko sva prišla na višino 2400 metrov je priletel helikopter in oba sva se vkrcala in poleteli smo proti Mojstrani. Ko smo izstopili, me je Alenka od samega veselja objela, kar vpričo novinarja. Reševalci so bili zelo veseli, da sva bila z Alenko živa in zdrava. Tudi oni se veselijo, če se reševanje srečno konča.
Reševalec Janez Brojan me je povabil v svoj dom, da sem se okrepčal. Bili so zelo prijazni. Pilot helikopterja mi je celo ponudil prevoz do avta.

Z Janezom sva se potem še večkrat srečala. Enkrat je prišel, ko sem sporočil na Dolič, da sem našel mrtvega planinca. To je bilo leta 1993. Tega planinca so pogrešali 10 mesecev. Našel sem ga avgusta v eni kotanji, blizu roba Sfinge. Prišli so reševalci. Med njimi je bil tudi Janez. Skočil je iz helikopterja, da sem mu šel pokazat kje leži planinec in so ga potem pobrali.«

Po kratkem premoru je nadaljeval: »Največ snega pa je bilo leta 2001, kar sedem metrov in pol. Bivak je bil popolnoma v snegu, samo zgornji del vrat se je malo videl. Toliko, da sem jih s težavo odprl.
Običajno je sneg tam okoli bivaka spihan. Megla in snežni meteži so zelo nevarni. Ne veš kje si, pa čeprav poznam vsako skalo,« je zaključil svojo pripoved.

O ve, veliko zgodbic ve ta naš Lojz. Kar čutiš kako znova vse podoživlja. Gore in voda mu pomenita vse. Se že kar dobro poznava. Ne strinjam pa se vedno z njegovim razmišljanjem. To mu tudi povem, Lojz pa se samo malo nasmehne in si misli svoje!

Majda Gašperin

eXTReMe Tracker