Matjaž Čuk: 27. oktobra 2012, (60.) etapa Sarangkot (1510 m) - Pokhara (870 m)
Končno!!! Pokhara, obljubljena dežela ...
Nikoli mi ni bilo težko vstati, če je bilo treba gledat sončni vzhod. Veliko sem jih že videl, z obljudenih in tudi samotnih krajev. Nobeden ni bil enak. Vsak je bil nekaj posebnega, svojevrsten in lep.
Vem, da bo na vrhu veliko ljudi. A da jih bo toliko, si vseeno nisem mislil ...
Petnajst minut do šestih je ura, ko hitim po betonskih stopnicah navzgor. Nekaj oblakov je na nebu. Nič hudega si mislim, bodo za okras. Ko prisopiham na vrh, malo pred šesto, pa sledi presenečenje – žal negativno.
Kakih sto ljudi se drenja ob ograji. Zasedli so vse kotičke, tudi tistega "mojega", na katerem sem včeraj sam užival nočno predstavo nad mestom. Sezona je na višku in Sarangkot je postal iz preprostega razgledišča pred šestnajstimi leti, ko sem bil prvič tu, sodobno priljubljeno turistično središče z udobnim dostopom in številnimi modernimi hoteli.
Škoda, da nisem vstal pol ure prej – sam bi bil in naredil bi nekaj lepih fotk ugašajočih luči nad mestom v prvi jutranji svetlobi. Tako pa so luči zbledele in čar je izginil.
Čakam, tako kot čakajo vsi drugi, da prvi sončni žarek obsije gore.
Priljubljena množična razgledišča niso bila nikoli raj za fotografa. Umetne stvari, kot so ograje, betonski kamni, razgledni stolpi ne sodijo v željeni izbor ospredja na mojih fotkah. Tudi smeti, ki jih pustijo množice za seboj, niso naravi v okras.
Kljub vsemu, kar sem povedal mi ni bilo žal, da sem prišel sem gor. Oči vseeno vidijo tisto lepo – rojstvo novega jutra – drugače in veliko lepše kot ga zmore ujeti še tako dober fotoaparat. Predvsem pa je to doživetje, nekakšna predstava - od vstajanja, radovednosti, pričakovanja, čakanja, prvega sončnega žarka, spreminjanja svetlobe in barv, občudovanja in včasih tudi razočaranja, ko nemo bolščiš v sive oblake, ki zakrivajo gore.
Čez pol ure ni nikogar več na vrhu. Predstave je konec. Počakam še petnajst minut, da gore dobijo svojo belo naravno podobo, da žlebovi in grape zažarijo v kontrastnih sencah. Nato tudi jaz počasi odštorkljam navzdol.
Čas je za zajtrk in vroč čaj.
Danes je poseben dan. Dan, ki sem ga dolgo čakal in pomeni zaključek mojega prvega, težjega - zahodnega dela prečenja. Dan, ko bomo prišli v Pokharo, turistično meko, zame najlepše mestece v Nepalu.
Pot navzdol je slikovita in preseže vsa moja pričakovanja. Ne vem, če sem tod že hodil, spomin na tisto obdobje pred šestnajstimi leti je že zbledel. Če bi tiste množice na vrhu vedele, bi morda ta lepa pot privabila še koga. Tako pa trume prihajajo in odhajajo z avtobusi in taksiji.
Sam stopam po lepi stezici med živo zelenimi travami ob nebeških pogledih na jezero. Priznam, prav nič ne pogrešam tistih množic z vrha.
Le slabo uro traja sestop do obale. Še pol ure naprej je središče mesta, priljubljeni Lakeside.
Pri mojem prijatelju, v Holy Mont Guest House, povprašam za sobo. Prijazni možak se me seveda dobro spomni, a žal ima vse sobe zasedene. Oktober je, sezona je na višku. Najdražji in najcenejši hoteli so razprodani. Pomaga mi in s skupnimi močmi nam uspe najti solidno sobo za primerno ceno. Ne rabim ne vem kakšnega udobja za tri noči, ki jih bom predvidoma preživel tu. Raje bom dobro jedel in pil. Predvsem pa moram priti "k sebi".
Tisto moje mišljenje doma, da bom imel prečenje v žepu, ko bom prišel v Pokharo, se je sesulo kot hišica iz kart. V Pokharo sem prišel utrujen, nekako izpraznjen, brez tiste silne moči in energije, ki me je krasila na začetku. Točnega vzroka za to ne vem, a eden od pomembnih dejavnikov je prav gotovo hrana – tiste množice dal bhatov, ki so se mi uprle po uživanju dvakrat na dan, dan za dnem. Moč je počasi a zanesljivo usihala, v mojih hlačah brez pasu pa zija že kar velika, konkretna luknja! Prazna vreča ne stoji pokonci ... In nenazadnje – danes je dvaindvajseti dan hoje zapored! Torej – nehaj misliti, da si nedotakljiv in nepremagljiv in začni skrbeti zase! In to takoj!
To je bil krajši monolog, razgovor samega s seboj. Nekakšna samokritika, ki pa je po zadnjih dogodkih in opozorilih zelo na mestu.
Tri dni imam časa. Ni veliko, a upam, da bo dovolj ...
Začnem s kosilom. Pica je tista jed, ki jo imam rad, jo že dolgo nisem jedel in sem o njej sanjaril že kar nekaj dni. Torej grem v picerijo, kjer imajo krušno peč. Natakar prinese jedilni list, po petih minutah premišljevanja izberem, nakar sledi razočaranje.
Za pico bo treba eno uro čakati! pove natakar v prazni restavraciji.
V piceriji??? začudeno vprašam.
Natakar le skomigne z rameni.
Hvala lepa! rečem, vstanem in grem.
Očitno nisem imel srečne roke pri odločitvi, kje bom danes jedel kosilo ...
Ne odneham. Poskusim drugje. Tu ni picerija, niti nimajo krušne peči, a je notri kar veliko ljudi. Poskusim srečo.
Pico bi rad! povem natakarju, ko mi prinese jedilni list.
Imamo. Takoj bo! je njegov prijazni odgovor.
Čez dvajset minut je pred menoj velika dišeča in slastna pica. Z užitkom pojem vse, do zadnje drobtinice.
Sem bom še prišel. Pravzaprav rad jem na enem mestu. Vem kaj lahko pričakujem in kaj dobim.
Dolgo sem se zamudil, dan se je že krepko nagnil v popoldan. Odhitim nazaj v hotel.
Čaka me težka naloga. Mojega močnega nosača ne bo več, zato moram skrbno izbrati opremo za dvomesečni, vzhodni del prečenja. Čim manj, a nič ne sme manjkati. Prihajajo mrzli dnevi, prihaja zima v Nepal. Tudi na to moram misliti.
Ob štirih prideta vodič in nosač. Moja oprema, ki potuje v Kathmandu, je pripravljena. Današnja skupna poslovilna večerja za nosača, ki sem jo obljubil, odpade. Nosač namreč odhaja na pot z nočnim avtobusom. Pravzaprav mi je kar prav tako. Ne maram večerij, ko vem, da nekdo ne je tistega, kar ima najrajši. Dobro vem, da bo Nepalec po vseh "dobrotah" jedel še svoj sveti dal bhat. Ne gre za denar. Gre za smisel take večerje.
Čas je za slovo od mojega nosača. Priden, skromen in prijeten fant je to. Težko delo opravlja in nikoli se ni pritožil, da je težko, da je utrujen ali da nosi preveč. Za nagrado mu dam mojo staro podlogo in 10000 rupij. Lepo se mu zahvalim za dobro opravljeno delo in mu zaželim srečo.
Obveznosti so za mano. Večer preživim v svoji sobi. Gledam nogometno tekmo italijanske lige. Sredi prvega polčasa zmanjka elektrike. Tudi tu v Pokhari isti problem kot v prestolnici? Dežela z neizmernim vodnim bogastvom odklaplja svoje državljane vsak dan za dve uri ali več, v najbolj frekventnem večernem času! Kdo bi to razumel? Nekaj let nazaj mi je neki Nepalec potožil: Reke imamo zato, da jih gledamo kako tečejo. No, in sem ter tja vozimo po njih turiste z rafti! je še žalostno dodal.
Nekaj časa čakam, če se bo morda zgodil čudež in bo prišla elektrika nazaj, nato pa oddidem na večerjo.
Dunajski zrezek je naslednji na listi mojih želja. V isti restavraciji. Ni posebno velik, je pa okusen in čisto dovolj za zadnji današnji obrok. Vesel sem, da imam spet apetit. To bo ključno pri mojem okrevanju in nabiranju moči za nadaljno hojo.
Zvečer spet gledam nogomet, tokrat tekmo angleške lige. Za njo je še ena, a ne morem več. Ob televiziji me zmanjka.
Hoja 2 uri. Vreme cel dan sončno. Temperatura zunaj 19,5 °C, v sobi 22,8 °C. Prenočevanje v hotelu Bilabong garden, v mestu Pokhara (870 m).
Matjaž Čuk