RadioDur – Dušan Škodič: Nad meglo 25.05.07, 30. oddaja
RadioDur, petek po 17. uri, ponovitev v ponedeljek po 15. uri
:: Avtor in moderator Dušan Škodič ::
NAD MEGLO 30.
Rop vojaške blagajne pod Trojanami
Upam da mi ne boste vzeli za otročje, ker bom današnji prispevek začel z vprašanjem: »Ali se spominjate, oziroma, ali ste se kot otroci tudi vi igrali ravbarje in žandarje?« Saj igra res ni bila zapletena in odvisno od časovnega obdobja našega otroštva, so se menjale tudi nasprotne strani, ki so bili lahko tudi kavboji in Indijanci, da ne naštevam še kakšnih bolj trendovskih likov iz partizanskih filmov. In kaj za vraga danes skrivam za bregom, ste se verjetno vprašali in kakšno povezavo z gorami imajo te igre? Odgovor je, da kar precejšnjo. Ravbarji so kot verjetno vsi veste roparji, staro ime zanje pa je tudi rokovnjači. Josip Jurčič in Janko Kersnik sta skupaj napisala roman Rokovnjači, ki je ostal praktično skoraj edin, romaniziran dokument o njihovi divji organizaciji.
Rokovnjaška zgodba se je začela povsem slučajno. Bilo je pred dvema stoletjema, ko je Napoleonova vojska zasedla naše kraje in ustanovila Ilirske province. Valentin Vodnik jim je pel slavospeve in slavil francosko kulturo, ki nam bo prinesla več svobode, znanja in pravic, kot nam jih je priznala avstrijska krona. Glavno mesti provinc je bila Ljubljana, obsegale pa so še vso Istro, otoke in Dalmacijo vse do Dubrovnika. Ljudje so bili dokaj optimistični, saj so Francozi sicer uvedli svojo oblast in nadzor, niso pa ozemlja podredili neposredno Franciji. Vse bi bilo lepo in prav, če bi med francoskim prodorom nekomu ne prišla na pamet zamisel, da so med prebivalstvo razdelili večje količine strelnega orožja, s katerim bi se preprosti kmetje lahko šli proti Napoleonovi vojski nekakšne vrste teritorialno obrambo. Bilo je sicer nekaj prask, a kmetje so kmalu spoznali, da je pametneje obdržati glavo na ramah in orožje uporabiti v manj tveganih akcijah. Te so iz divjega lova kmalu prerasle v organizirane zasede na nič hudega sluteče popotnike, pregleda, komu in koliko orožja je bilo dano, pa kajpak ni imel nihče. Doba rokovnjačev se je lahko začela.
Rokovnjaška druščina je postajala vse številčnejša. Francozi so začeli kmalu novačiti mlajše moške v svojo vojsko, pri tem pa niso bili ravno uspešni, saj se nihče ni veselil nesti svojih kosti na rusko fronto. Raje so ušli v gozd in se pridružili možem, ki so si uredili svoj glavni štab v Kamniški Bistrici. Ob grapi potoka Sedelščka, nekoliko nad današnjim planinskim domom, je še danes predel, ki se imenuje Rokovnjaške, ali ravbarske luknje. V divjo Kamniško Bistrico tedaj ni vodila nikakršna cesta in Francozi niso tvegali pohoda v dolgo dolino, kjer bi jih lahko za vsakim ovinkom čakala zaseda. Akcije, ki so se jih lotevali v začetku, so bile v glavnem ropanje popotnikov in kočij na območju Črnega grabna, kjer poteka še danes zelo pomembna komunikacija čez Trojane, pojavili pa so se celo na robu Kranja in Ljubljane. Čas je tekel in ker se Francozi z njimi niso ne vem kako ukvarjali, so postali samozavestni in ambiciozni.
Leta 1810 so izvedli svoj največji podvig. Pod Trojanami so napadli kočijo, ki je prevažala vojaško blagajno. Prišlo je do streljanja, v katerem so padle tudi Francoske žrtve in tokrat so oblasti izvedle pogon. Ujeli so pet rokovnjačev in jih po kratkem sojenju postrelili, večina pa se jim je uspela izmuzniti. Njihovi apetiti so se po tem nekoliko umirili in čez tri leta so se Francozi umaknili iz naših krajev. A s tem še nikakor ni bilo konec rokovnjaštva in rokovnjačev. Postali so trd oreh tudi za novo oblast, saj je šlo pravzaprav za vrsto gverile, za katero smo naivno mislili, da se je pojavila šele s kasnejšimi revolucionarnimi gibanji. V bistvu bi lahko rekli, da je bila še dosti bolj prikrita, organizirana in morda tudi učinkovita.
Kdo so bili torej rokovnjači? Pravi odgovor je, da je bil to lahko kdorkoli. Ravno v tem je bil kavelj, saj je bil lahko rokovnjač čez dan samo navaden kmet, čevljar, kovač ali učitelj, ki se je ponoči prelevil v gverilca, ali pa je bil njihov zaupnik. Rokovnjači so imeli celo svoj jezik, s katerim so se lahko mirno sporazumevali med seboj četudi bi jih kdo na skrivaj poslušal. Z izdajalci so bili nepopustljivi. Nekaj rokovnjaščine se je celo ohranilo v sodnih spisih iz tistega časa. Njihov simbol, pa je bila na brinovem dimu ožgana otroška roka, za katero so po vraži verjeli, da prinaša nevidnost pred zasledovalci. Njihov najsposobnejši poglavar je bil Nande Groga, ki je bil v veliki meri zaslužen, da se je ta razbojniška druščina obdržala še celih štirideset let. Šele njegovo nepojasnjeno izginotje jih je omajalo, najbolj pa je za njihov konec zaslužna avstrijska oblast, ki je leta 1853 uvedla orožništvo, ali žandarstvo. Žandarji so bili torej poslani v igro, posledica pa je bil red in mir v državi. In to je seveda tudi izvor otroške igre o ravbarjih in žandarjih.
Če ste si zaželeli nekoliko bolje spoznati stare rokovnjaške poti, se vam lahko želja uresniči že kar jutri zvečer, 26. maja, ko bo organiziran že sedemnajsti rokovnjaški pohod, ki ima kot vsako leto začetek pri gostilni na Trojanah, kjer pečejo tiste znane krofe. Začetek pohoda je šele pred mrakom, ob pol devetih zvečer in vodniki vas bodo usmerjali pri hoji preko hribov in dolin do prelaza Črnivec, kamor boste prispeli šele dopoldne naslednjega dne. Za svojo vzdržljivost boste nagrajeni z vmesno malico, na cilju pa z rokovnjaškim golažem in diplomo. Poskrbljeno bo tudi za prevoz nazaj do Trojan za tiste, ki se bodo do tja pripeljali z avtomobili. Zavedajte pa se, da vožnja po naporni in neprespani noči nazaj do doma morda ni najpametnejša odločitev.
Halo, na finfranje!
Šranci, golcovno prtragajte!
Makarone bomo pahal,
z judovno zamahnene.
Prevod :
Halo, na veselico!
Otroci, drv prinesite!
Žgance bomo kuhali,
s slanino zabeljene.
Takole pa je bilo napisano vabilo na obuditev običaja finfranja, ki so se ga lotili v Dupljah, kjer se prav tako ponašajo z zanimivo rokovnjaško preteklostjo.
Poslušajte oddajo in odgovorite na nagradno vprašanje!