Iz časa/Železar (1983) - Barbara Krajnik: Zadrga šotora se odpne in skozi odprtino pokuka Davorinova glava: »Barbara in Beni gresta v Brahmovo!«/Brahmova 2013
To deluje name učinkoviteje kot kakršnakoli budilka. Kar odnese me iz spalne vreče in med kobacanjem na plano mi komajda uspe pograbiti brisačo in zobno krtačko. Z vso hitrostjo se zapodim proti potoku, a komaj ga dosežem, sem že nazaj.
Damijana in Mateja z začudenjem opazujeta, od kod kar naenkrat taka nadzvočna hitrost. Vse tri se usedemo v travo pred šotor in se bašemo z vsemi mogočimi dobrotami, kajti zjutraj se moraš napokati skoraj do onemoglosti, ker nikdar ne veš, kdaj boš lahko naslednjič jedel.
Spravim se v šotor, med Matejinimi vprašanji, kdaj se bom umila; da bom skuhala juho, pa si čelada, plezalni pas in kladivo že iščejo najbližjo pot iz šotora. Sledim jim še jaz (a po tleh).
Beni je že pripravljen.
Medtem, ko si natikam pas, mu Kocina ponuja »profilčka«, ki po vnetem prepričevanju in dokazovanju le romata k ostalim sorodnikom za pas. Za vsak primer ...
No, končno sem tudi jaz pripravljena. Za popotnico dobiva še čokolado in ... »Zdravo!«
V zadnjem trenutku se spomniva, da sva pozabila lestvico. Ko je končno tu-di ona na mestu, poskočiva čez potok in se podava po poti navzdol. No, malce čudna naveza sva — dva šestnajstletnika, pa kaj potem. Bova že kako prilezla čez.
Še en preskok čez potok, nato pa pot zavije navzgor pod steno Anič Kuka. Nekam tesno mi postaja. Že ves čas, odkar smo v Paklenici, iz šotora opazujem to steno, v kateri bom tokrat plezala prvič.
Pod vstopom pregledava še opremo, si natakneva čeladi in se naveževa. Nato varujem poleg drevesa. Teh je pa v Paklenici povsod dovolj.
»Še pet metrov!«
Čez nekaj časa se vrv umiri, nato pa se začne v sunkih pomikati navzgor.
»Pridi!«
»Grem!«
Ob prvem stiku s skalo me strah v trenutku mine. Skala je groba, a trdna.
Nedaleč od Brahmove je Forma-viva. No, in v njej imava zasede.
Vrstijo se raztežaji lepega in prijetnega plezanja.
Vedno bolj vroče je. Pogled na tabor pa je enkraten.
Tik pod varovališčem primem za majav kamen. Hitro ga izpustim in se primem drugje. Pozneje po nerodnosti stopim ravno nanj. Niti grdo ga ne bi smela pogledati, če bi hotela, da bo ostal tam, kjer je bil. Tako pa se mi zavali izpod noge.
Posledice so take, da čez delček sekunde že visim na eni roki, Beni pa debelo pogleda in stiska v roki vrv.
Hitro se spravim na varno. Še enkrat pogledava, kam je odletel kamen in upam, da spodaj ni bilo nikogar, ker prav gotovo ne bi prestal kamene kanonade.
Varujem. Veselim se, če mi vrv hitro drsi skozi prste, če pa teče počasi, ugotavljam, kako se bom zbasala čez.
Nekaj metrov pod kamnom, najtežjim delom smeri, se moram odvezati, ker se je vrv začela krotovičiti. Najprej se pripnem z vrvico h klinu, nato se odvežem.
Sosedje nama pošiljajo pozdrave v obliki kamenja, ki žvižga nekaj metrov od najinih glav.
Ogledujem si tabor, medtem pa Beni vztrajno poizkuša pripraviti vrv k poslušnosti.
Vztrajnost se obrestuje in čez nekaj minut se že lahko ponovno navežem.
Vročina postaja vedno hujša, usta vedno bolj suha. Spodaj pa kakor v posmeh teče potok. Vidim ga, slišim ga, a do njega ne morem.
Beni je že pod kaminom. V njem mi vpne lestvico, sam pa se je niti ne dotakne. Malo više v klin vpne še vrvico. Tudi to bom potrebovala bolj kot on.
Takoj nad kaminom si uredim varovališče, da bo imel boljši pregled nad mojo telovadbo.
Prečka do kamina je že še, kamin pa je obupno gladek. Stope bi bilo najbolje iskati z mikroskopom. Končno mi le uspe, da se oprimem lestvice in se potegnem navzgor in tudi stopim vanjo. Stegujem se navzgor, a vrvice ne dosežem. Niti, če stojim v zadnji prečki lestvice, sem prekratka, zato moram stopiti višje. Končno mi le uspe. Vrvica, lestvica in vponka pa so še vedno v klinu pod menoj. Treba bo iti ponje.
Pobrskam med ropotijo, ki mi visi okoli vratu in izvlečem vrvico. Vržem jo okoli skalnega roglja, se vpnem nanjo in že bingljam v pasu kakor salama v dimniku. Poberem skorajda pozabljeno opremo, nato grem zopet naprej. Z rokama že slonim na nekakšni polički sredi kamina in ugotavljam, da bom morala shujšati, če bom ponovno hotela iti v to smer. Poizkušam na vse mogoče načine, a gor ne morem zlesti. Noge tlačim na polički. Kmalu jih imam skoraj v višini glave. Končno ugotovim, da tako ne bo šlo in zato zle-zem nazaj. Stop je na desni, na levi je zrak, oprimek pa je na levi. Obeh na-enkrat zato ne morem uporabiti. Po dolgotrajnih poizkusih se končno le znajdem kleče na polički. Končno!
Z Benijem se domeniva, da bova čokolado pojedla raje na vrhu, saj je že sedaj v tekoči obliki in zato svojega agregatnega stanja do takrat še ne bo spremenila. Nekaj metrov naprej pa zakliče: »Čokolado, sem izgubil!« In res jo zagledam, kako počasi polzi čez travno poličko. Adijo, čokolada. Ampak prav zares te je škoda!
Prejšnji dan sem ugotavljala, zakaj imajo drevesa veje, saj imam roke že prav lepo opraskane. Sedaj pa se vedno bolj sprašujem, zakaj imajo veje le nekatera drevesa. No, tokrat pride drevo kar prav. Beni začne plezati z eno nogo po steni, z drugo pa po drevesu in me tolaži, da sploh ni tako težko, da plošča sploh ni tako gladka kot izgleda, poleg tega pa mi zatrjuje, da se drži za krasen oprimek. Moram mu verjeti, ker mi kaj drugega niti ne preostane. Ko pridem na vrsto, moram tudi sama zaigrati Tarzana, le da to storim še bolj temeljito, saj nekaj časa plezam le pod drevesom. Ko prestopim na steno, najdem tudi tisti slavni oprimek. No, nimam se kaj pritoževati čezenj. Čez nekaj raztežajev se končno razveževa in kmalu sva na poti. Snameva si čeladi, da se nama ne bi skisali možgani. Lasje so vlažni od potu.
Za nekaj trenutkov nama pogled zanese proti morju. Ko vsaj ne hi bilo tako vroče.
Zatem začneva sestopati. Žejna sva, a vode tukaj ni. Molče sestopava naprej. Skale, varovalne vrvi, trdi oprimki in stopi. Poleg tega pa vročina, strašna vročina. In žeja ... Spodaj pa žubori potok. A vendar ne moreva do njega. Veva, da se še nekaj ur ne bova mogla napiti vode, kajti zopet stopava po poti navzgor, proti vstopu v Akademsko ...
Barbara Krajnik
Železar, 21. julij 1983