Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... Pomladni utrinki iz Baške grape. Bilo je pravljično.

Malo čez osmo se odpravim od doma. Obeta se mi čudovit dan. Za pomlad imam danes kar dober kolesarski izziv. Na pot grem prepričana, da bom uspela. V Goričanah naredim posnetek gradu, ki je sedaj obnovljen. Pred leti sem kukala skozi okna in takrat je bil v njem popoln nered in razbita okna. Danes ima drugo podobo. Na jezu v Goričanah se lišpata labod in račak. Ne pustita se motit. Zraven zadiši cvetoč grm španskega bezga. Zadaj se vidijo le obrisi hribov, a me to nič ne skrbi. Spet sem pri kozolcih in cvetočih drevesih. V Gostečah so okoli cerkve drevesa, ki so že ozelenela, nekatera cvetijo, spet druga so še gola. Na travniku se pasejo konji. Tako prispem v Škofjo Loko. Tam je že v soncu žarel mogočni grad. Ob cesti me je pozdravil cvetoči kostanj. Naprej se peljem skozi Dolenjo vas. Tu je doma »naš orel« Peter Prevc. Pogrešam smučarske prenose. Vsaj to je bilo pozimi pozitivnega za nas, sedaj še tega nimamo. Pozimi sem na potepanjih okoli Ljubljane vedno imela s sabo slušalke, da sem lahko poslušala prenose in navijala. Bravo fantje naš ponos. Vsaj smučarji nam ne delajo sramote, če nam jo že politiki. Pred Železniki me pozdravlja Ratitovec na katerem sem že bila iz vseh strani, po vseh poteh. Vsaka je po svoje zanimiva. In že sem v Železnikih, ki je staro železarsko mesto. Tudi ženske so kovale vse do popadkov. Po porodu so ostale doma le nekaj dni. Prav zato je bila velika umrljivost žensk in otrok. Pogoji za življenje so bili težki. Ženske in otroci skoraj niso poznali mleka. Svetlobe v bivalnih prostorih tudi ni bilo. Otroci, ki so preživeli so imeli rahitis ali pa so bili iznakaženi. Zelo rada preberem kaj o posebnežih kakšnega kraja. Tudi v Železnikih so jih imeli in jih najbrž še imajo. Ko je mati kovala, je imela zibelko privezano na kovaški meh. Zadnji tak dojenček bi naj bila Micka, ki je kasneje bila edina ženska, ki je njuhala tobak. Peš je raznašala pošto po okoliških hribih. Neko zimo so jo našli kot kup snega, ko je že pomrzovala. Odnesli so jo k zdravniku in si je opomogla. Zelo dobro je poznala stare običaje, pesmi in zgodovino. Ko se peljem skozi kraj je eden umival avto. Ko se pripeljem mimo me je nevede pošprical. Še dobro, da je vreme toplo. Tako sem imela tuš med vožnjo.

Ptički mi prepevajo. Ena ptičica pleše v moji bližini, potem pa se usede na skalo v vodi in zapoje. Svoj ton doda še Sora in koncert je tu. Spet občudujem lepe stare hiše katere so sedaj še polepšane s cvetočimi drevesi. Na travniku je vse polno rumenega spomladanskega ali visokega jegliča. Še vedno jih ne razlikujem. Prispem do kapelice svetih Treh kraljev. Tam imam sadno malico. Parkiranih je polno avtomobilov. To pomeni, da je malo višje v cerkvici maša. Pod cerkvico pa je studenček. Začeli so prihajat ljudje. Maše je konec. Peljem se dalje. Občudujem spomladanske rožice in drevesa med potjo. Ptički in šumenje Sore me še spremljajo. Sonček me pa suši, da ne bom več mokra. Ob cesti v grapah je še na debelo snega. Veliko je tudi spominčic. Na enkrat močno zadiši po čemažu. Mmmmmm. Na počivališču eni malicajo. Zaželim jim dober tek. Še meni ponujajo. Prispem do Zgagovih. Ko sem prvič šla v ta konec sem naletela na gospoda in dal mi je polno informacij. A takrat je bilo tu zame vse novo in nisem imela še nobene predstave. Sedaj bi imela marsikaj za vprašat. Škoda, da ga sedaj nič več ne vidim. Danes pa razmišljam v verzih. Prvi maj je in danes eni vzklikajo »Živel prvi maj, praznik dela«. Kaj pa naj jaz? Jaz pa dela nimam in si bom rekla: »Naj živi potepanje«. Hura! Bog me pač ni namenil za delat, ampak za razumevanje in pomoč predvsem tistim, ki jih družba zavrže in za potepanje. Se bom pač potepala. Približujem se Petrovemu brdu. Po cesti prihajata gospod in gospa Zgaga. Kar ne morem verjet, da sta mi prišla kar naproti. Malo poklepetamo. Verjeli ali ne, pobirala sta smeti ob cesti od njih do Petrovega Brda. Za Balkanci sta nabrala na tej kratki razdalji polno veliko vrečo. No je pač tako, da nekulturni in nevzgojeni mečejo smeti v naravo, kulturni in osveščeni pa za njimi pobirajo. Najlažje je odpret okno avta in vreči skozi kar imajo odveč. PACKI. Začnem gonit v klanec na Petrovo brdo. Gre v drugi in uživam. Večina pa pritiska na pedala in stiska zobe, ker hoče bit čim prej na vrhu. Jaz pa gonim svoj tempo, gledam okoli, da kaj ne zamudim in uživam. Le zakaj bi forsirala, če pa lahko uživam. Pa uspe tudi meni prigonit na vrh, ki je na višini 804 m. Spustim se v Baško grapo. Neznansko uživam ob razgledih. Sedaj mi šumi Mlečni potok ali Milpoh. Vidim, da so table, ki označujejo imena potokov s prevedenimi napisi in to celo napačno. Pravi prevod bi naj bil Mlinščica, ker je gnala mline. Nekaj časa so potok imenovali tudi Batava in Petrobrdski potok. Zakaj ne pustijo imen, ki so jih imeli tukajšnji priseljenci že stoletja. Ampak ne, to ne bi smelo bit. To bom pa urgirala. Grem iskat en slap ob potoku. Pa ga ne najdem. Seveda pa najdem smeti. Groza. Ga bom pa nazaj grede poiskala. Na enem ovinku se mi za cvetočim drevesom prikaže Črna prst. Fantastično. Nadaljujem vožnjo. Pa le pridem do Turškega konjenika ob cesti. Tam skrijem kolo in grem legendi na proti.

Ta pravi, da so Turki vpadli čez Petrovo Brdo v Železnike. Na Češnjici so ugrabili šest letnega dečka , katerega so odpeljali s seboj. Podbrdčani bi naj nato nad cesto proti Petrovemu Brdu uredili nad neko skalo zatočišče pred vpadi. Čez dvajset let so tu zavrnili Turke in zajeli ranjenega janičarja. Izkazalo se je, da je to ugrabljeni deček iz Češnjice. Ta bi naj v zahvalo za srečno vrnitev vklesal v to skalo križ, ki je ohranjen še danes. Drugi pa pravijo, da so s križi označevali meje gozdov. Kakorkoli, legenda me prestavi v turške čase. Ko smo se v šoli učili o turških vpadih sem vedno razmišljala kam so se skrili ljudje pri nas, kjer je ravnina, pa še gozdovi so daleč. Vedno mi je potem delovala domišljija in sem razmišljala kaj so vse ljudje doživljali. To me je spravilo kar v eno stisko. Ljudje so se mi smilili. Pri skali je tudi klopca in vidi se lepa Črna prst. Uživam. Potka pa gre še naprej. Kam? Moram povprašat. Vrnem se in se podam po zelo zanimivi grapi k mali elektrarnici. Tja nas pripelje dolga brv nad cevjo. Prav zanimivo in sem zelo uživala. Malo nižje je okrepčevalnica. Pripravljajo ribe. Te pa imam rada, a si ne morem privoščit. Med tem, ko eni na veliko zapravljajo nakraden denar, moramo drugi gledat na vsak cent. Kolegica mi prinese kakšne trač revije. Pravi, da bom na tekočem. Eni pač menijo, da če bereš tračarije, da si potem razgledam. Zame so to velike neumnosti. Razgledanost dobiš iz kvalitetnih knjig, ne pa iz plehkega tiska. Malo pa prelistam, da vidim kako bedno živijo tajkuni in njihovi otroci. Še partnerje in partnerke si lahko dobijo le z denarjem, ko pa tistega ni več, je pa zveze konec. Eni so s pokvarjenostjo prišli do denarja, drugi pokvarjeni jih pa izkoristijo. Vsi skupaj so pa bedneži. Veliki revčki so tisti, ki imajo družbo zaradi denarja, ne pa zaradi njih samih.

Okrepčevalnica je odprta. Zunaj pri eni kovinski omarici je en gospod v kombinezonu. Mislim si, da je ta sigurno domačin. Grem v akcijo. Prijazen gospod mi pove, da tista potka gre naprej in pride na cesto. Vprašam ga za slap. Pove mi, da je malo nižje in mi pokaže kje moram it. Pravi, da je to Primorski vintgar, ki pa nima vode. Vzame jo elektrarna zgoraj. Pristopita še dva gospoda. Povedo mi, da jim država vzame vodo, denar pa gre v Butale. O, sem rekla, a v Butale? Rečejo ja, Ljubljana je Butale. No, vidim, da vse več ljudi uporablja ta izraz za Ljubljano in za celo Slovenijo. Vprašam ga še, če je tisto Črna prst, čeprav vem. Pravi da ne. Kako, če pa vem, da je? Potem pridejo ne samo iz ust, ampak globoko iz duše izrečene besede: »To je naš Mont Everest«. Pogled je usmeril na goro in oči so se mu zasvetile. Videlo se je kako je ponosen nanjo. Zelo me je presenetil. Da bi le bilo čim več ljudi tako ponosnih na našo lepo deželico. Moje radovednosti pa še ni bilo konca. Vprašam ga, kaj je v tisti kovinski omarici. Mislila sem, da je elektrika. Potem jo pa odpre in iz nje zadiši. Pekel se je odojek. Ja šmenta. Vidim, da so vsi v dolgih rokavih, le jaz abrahamka brez rokavov in kratke hlače in vsa vroča. Tu imajo prvo polnilnico za električne avtomobile na Primorskem. Kar ne morem dojet, da sem na Primorskem. Za hišo ima kolo, ki ga žene voda. Lepo. Gospod mi je zaželel lep dan in še lepšo noč. Ja, hvala. Spustim se do tega vintgarja, da si ga ogledam. Če bi še tekla voda, bi bilo zelo zanimivo. Škoda. Potem se spustim ob šumečem potoku v Podbrdo na 508 m. Ustavim se v Ticu. Tam je tudi zanimiv muzejček. Veliko že vem, ker sem prebrala dve zanimivi knjigi in imam precej izpiskov . Poklepetam s prijazno deklico in dobim še prospektov. Potem poiščem začetek ali konec železniškega predora. Nato zavijem proti vasi Bača.

Sedaj mi šumi tretji potok. To je Kacenpoh. Sedaj pišejo Mačji potok, kar me jezi. Potok mi dela družbo skupaj s ptički. Višje kot sem, bolj v globini mi šumi. Premagujem ovinek za ovinkom. Malo piham. Pridem do dveh mladih. Deklica sedi poleg kolesa. Vprašam, če gor ali dol?Deklica pravi: »Gor, gor, dol bo šlo«. No, si rečem, da abrahamka pa potem ni kar tako, če mi gre brez počitkov navzgor. Pa spet ovinek in spet. Joj si rečem. Bača, ne še enega ovinka. Pokaži se mi že. Pripiham do klopce in pri ovinku zagledam tablo Bača in napis 770 m. Za ovinkom se mi pa odprejo nebesa. Cvetoča nebesa. Postanem in zavpijem: »Hura!« Stojim in gledam, gledam, gledam. Sem v Bačkih nebesih. Med cvetočimi drevesi se mi pokaže cerkvica svetega Lenarta. Vsa nasmejana in srečna se zapeljem mimo starih, a lepo urejenih hiš ob cvetočih drevesih. Spet jih lovim v objektiv. Na eni hiši je naslikana ženska z velikim košem na hrbtu. Zraven je napis: » Hribovskim materam … Dvojni tovor so nosile. Na hrbtu koš, pod srcem pa življenja klic«. Zavijem k cerkvici. Ko se obrnem, mi zastane dih. V oči mi stopijo solze sreče. Kot okamnela stojim pred pomladno pravljico. Na eno stran je zelena trava, razmetane stare hiške obdane z belimi drevesi, zadaj pa Črna prst. Kamor se obrnem sama lepota. Ena sama pravljica. Solze sreče mi kar tečejo. Sonček mi jih pa suši. Okoli cerkve je pokopališče. Pregledam okoli. Zanimivi so priimki. No se vprašam: » Kakšen stvor sem jaz, da še mrtvi nimajo pred mano miru, kaj šele živi«? Kolo pustim pri mlekarni, ki je bila zgrajena leta 1910. Obratovala je do leta 1990. Pred eno hišo je poln koš. Tudi ta me razveseli. Med hišami se povzpnem proti gozdu. Še se ozrem nazaj po tej lepi vasici. Oprosti Porezen, da se ti še nisem nič posvetila. Preveč je bilo vsega drugega. K tebi letos tudi še nameravam prit. Iz Hude južne še nisem šla. Pomaham mu in še Hoču. Malo potrpi, saj bom prišla. Sledim mulatjeri. Med potjo si ogledujem rožice. Ja, za prvi maj pred mnogimi leti sva se spoznali s prijateljco Heleno. Ne spomnim se katerega leta je bilo, a bilo je za prvi maj. Zelo sem vesela, da sem jo spoznala. Hitim dalje. Še je snega po grapah. Začutim, da moram nekaj pojest. Vem, da moram telesu dat kar sem porabila. Tega sem se že naučila. Za telo je potrebno poskrbet v pravem trenutku, ko še ni prepozno. Pojem sendvič s prekajenim lososom in francoskim sirom. Čutim, da to telesu prija. Grem dalje. Razmišljam o ženskah, ki so nosile napolnjene koše po teh hribih. Jaz imam mali nahrbtnik pa čutim težo. Kaj vse so ženske prenesle tudi, ko so bile noseče. Koliko so pretrpele. Uboge. Koliko lažje imamo sedaj življenje. Prispem pod veliko skalo. Malo si jo ogledujem in srce mi kar poskoči. Na sivi skali so rumene pike. Približam se in vidim, da je avrikelj. Juhuhu. Kako so lepi. Občutek imam kot, da se mi vsak cvetek posebej smehlja s skale in me pozdravlja. Letos vidim prvič avrikelj. Kako so me ti cvetki razveselili. Presrečna grem naprej. Poduham navadni volčin in malo naprej se ustavim ob velikem šopu trobentic. Ozrem se v dolino in vidim, da sem že precej visoko. Prečim snežišče in plaz, pa sem že na vrhu. Reče se vrh Bače, čeprav se meni bolj zdi sedlo. Badjura pravi, da je prav Vrh Bače. Tu je lovska koča. Po tleh je že precej hribske rese. Vedno, ko sem tu še zlezem v bunker visoko v skali. Kot s prižnice se ogleduješ naokoli. Iščem kratkodlakavo popkoreso (Moehringio villoso). Tu in v bližnji okolici samo raste ta rožica. Sem pa letos prehitra. Ne cveti še. Vrnem se nazaj na vrh. Stopim na zanimiv pomolček kjer se vsakič ustavim. Od tod je čudovit pogled naokoli. Na levo imam ostanke italijanske karavle. Pojem še en sendvič in uživam v prelepi naravi. Pohitim spet proti Bači. Danes se mi po glavi kar naprej motajo eni verzi. Hitro sem spet v Bači. Pri eni hiši malo poklepetam. Ugotavljamo, da se že v par dnevih narava popolnoma spremeni. Po dolgi zimi se ji zelo mudi. Zagrabim kolo in se zapodim navzdol. Na ovinku se spet ustavim in si še enkrat ogledujem to pomladno pravljico. V Bači sem tretjič. Dvakrat sem šla iz Petrovega Brda in sem bila bolj nad cerkvijo. Šele tretjič si mi Bača pokazala vso svojo lepoto. No, verjetno še ne vse. Sigurno še marsikaj skrivaš, da te bom še prišla pogledat. Skrivaš svoje lepote. To današnjo lepoto si mi pokazala, kot nagrado za potenje in pritiskanje na pedala. Še enkrat ji rečem na glas: »O Bača, prekrasna vas. ostani tako lepa in razveseljuj še naprej s svojo lepoto in ljubkostjo prebivalce in potepuhe«.Težko se poslovim od teh lepot. Naredim še posnetek kamnitega ogrodja kozolca, kakršni so bili tu okoli. Ustavim se pri eni hiški, kjer ima lastnik odlično fantazijo. Ogledujem si klopce zanimivih naravnih oblik. Pa mizice … Razmišljam kje bi bilo bolj udobno sedet. Malo naprej se ustavim pri naravnem studenčku. Obožujem jih. Zame so kot nekaj svetega. Napit se prave, žive, čiste vodice je nekaj čudovitega. Naredim požirek. Kako je osvežilna in dobra. Če so v Križah rekli svoji vodici, ki je pritekla izpod Vetrnika kriški biser, si bom pa danes natočila bačkega bisera. Vse kar imam prazno napolnim s to odlično vodico. Nič ni boljšega. Potem se mi pokaže še enkrat mogočna Črna prst.

Spuščam se navzdol. Nekje pod mano se spet zasliši šumenje potočka Kacenpoha. Bolj se spuščam, bolj je glasen. Prispem do njega. Gledam na uro. Premalo imam časa. Pa vseeno odložim kolo in se zapodim navzgor ob potočku. Joj, joj, joj. Šumenje, slapički, legenda … Preveč je vsega. Moram imet več časa, da se še tu naužijem lepot. Žal moram to pustit za drugič. Iz dobrih 770 metrih se spustim spet v Podbrdo na 508 m. Moram se spet dvignit na 804 m. Gonim proti Petrovemu Brdu kar po taktu vode. Kako zanimivo. Spet grem mimo okrepčevalnice. Gospoda ni. Rekel mi je mladenka. Kako smešno. V mladih letih tega sploh nisem slišala. Zanimivo, da mi je pa sedaj ostalo v ušesih. Ja, Abraham si je zapomnil. Napijem se še kozje sirotke, ki mi da energije in že sem na Brdu. Jupi si rečem. O kako lepa si moja domovinica. Spet sem spoznala ene nove kotičke. Hvala ti ljubi Bog, da si mi dal dar občudovanja in uživanja. Spustim se navzdol in zavpijem: »Živela potepanja!« Na travniku se pasejo ovčke. Mati s črnim otrokom. Pri ljudeh bi se takoj vprašali, kje ga je le dobila? Pri Zgagovem izviru si natočim še Zgagove vodice in se spet zapodim med stare hiške in drevje. Kar odnese me skozi zali Zali log in že sem v Železnikih. Akumulator imam poln, duša je bogata in srce imam kar pomlajeno. In že sem v Butalah. Odložim kolo, vzamem mačka v naročje in grem na ulico. Naredila sem 119 km. Skušam se spomnit verzov, ki so se mi pletli danes po glavi. Pa mi jih le uspe spravit v red.

Ko se narava prebudi,
v mojem srcu nemir vzbudi.
V meni poraja tisoč se želja,
marsikatera bo izpolnjena.
Gore vabijo me v svoj objem,
da se presrečna skrijem v njem.
Travniki ozelenijo,
drevesa liste spet dobijo,
pisane rožice zacvetijo,
in ptički mi zažvrgolijo.
Na skalci drobna ptičica stoji
in Sora mi šumi, šumi.
Vonj čemaža me omamlja,
vetrček mi znoj suši,
sonček dela družbo mi,
oj življenje, kako lepo si.

Alenka Goričan