Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Čez steno (12.)

št. 12, leto 1933

dLib.si

sobota, 30. december 1933, ob 22:49, Boris Štupar, ogledov: 944

Mladika - Ivan Bučer

Iz niča se je dvignila duša in se zavedela.
Vedela je: »Jaz sem.«
Drugo ji je bilo neznano, zastrto in skrito za težko, temno zaveso.
Zastor se je pričel razgrinjati, duša je pričela doznavati in spoznavati.
Težko, kot bi dvigal za stote težko klado, je odprl Janez veke.
Svetle iskre so plesale po vsemirju, v blaznem vrtenju so črtale kroge in vijuge, križale se, srečavale, stapljale se in razmikale. Odnekod se je glasila mehka ribiška pesem, počasi, vedno bolj počasi, dokler ni utihnila. Tudi begajoče lučke so se umirjale, ustavljale se in se pripele na žametasto črno nebo.
»Zvezde,« je vedel Janez.
Čudno lahko mu je bilo. »Odkod zvezde in zakaj prav zvezde?« To se mu je zdelo smešno, usta so se vzgibala v nasmeh in tedaj je zarezala med čeljusti strašna bolečina.
Vse je izginilo v nič ...
Spet je odprl oči, spet je videl blazni ples in spet so zatrepetale zvezde.
»Ležim. Zakaj in kje ležim? Zakaj so zvezde?«
Nič se ni mogel spomniti. Len je bil, nemaren, da se mu ni ljubilo niti s prstom ganiti ...
Zdaj ve! V Dubrovniku je bil. Dana se je poročila. Veselo je bilo, zelo veselo. Toda s kom se je poročila? Z menoj? O, ne z menoj. ne. S kom pa? Ah, ali sem pozabljiv! Z bratom, da s Pavletom vendar. Nič mu ni bilo težko pri tej misli. Privoščil jima je srečo.
Toda zakaj in odkod te zvezde? To se mu je zdelo čudno. Ostro je začel misliti, morda se bo le spomnil, kako je to, da mu nagajajo zvezde.
Kaplja za kapljo je kanila vanj. Tedaj je blisk prerezal temo njegove duše.
Padel je vendar!
Saj ni dolgo, kar je padel, toda takrat je bil še dan.
Spomnil se je vsega. Kako je odšel iz Klina, kako je prišel na vrh Planjave, kako je zdrsnil. A kaj je bilo potem? — Nič!
Da, nič ni bilo, a zdaj se je zavedel. Tu leži, na gruščnati terasi in strma stena se dviguje na desni. Odtam je priletel.
Kako, da ga nikjer ne boli? Hotel se je zganiti, a tedaj je zakljuvala bolečina, od temena do nog ga je prerezalo, zmelo ga in zdrobilo.
Zakaj se je zganil! Če bi miroval, bi brez bolečin umrl. Saj tako mora umreti. Gibati ne more, in kdo bo prišel ponj?
Melita in onadva sta v Klinu. Rekel jim je, da pojde morda v Kocbekov dom. Do jutra ga ne bodo iskali. Tačas pa že lahko zmrzne ali pa od bolečin skoprni.
Glava mu je pričela rasti, postajala je težka in strašno velika. Ne bo vzdržal take teže na sebi, zlomilo ga bo! Z vso silo se je napenjal, da ga lastna glava ne pomečka in zmaliči. Da, zdaj pa res ni vedel, ali ni Brana, ki se črta na nebu, njegova glava? Seveda je, čisto gotovo je. Samo kdaj je dobil tako glavo?
O, pa ga ne bo zmečkala! Ne pusti se, ne! Kako? Leva roka mu je odpadla? Kar tako na lepem? Le bodi, kjer si! Desna je še zvesta. Na telo je tiščala glava, joj, zdrobilo ga bo! Kot hudourniki so tekli potoki znoja po Brani, tiščal je in potiskal navzgor, z desno je podpiral in naslonil vso težo ob steno.
Zmedene misli so se mu urejevale in opazil je. da stoji in se naslanja ob steno. Kdaj je vstal?
Za hip se mu je povrnila čista zavest. Stal je naslonjen ob steno, razbit in namesto obleke so ga pokrivale krvave cape. Obleka se je med padcem raztrgala, le s krvjo oškropljena kurjica na prsih je bila sveža in ni se poznala praska na njej. Leva roka je mrtvo visela navzdol. Leva noga je bila razsekana, koža je v cunjicah mahedrala od nje. V ustili ga je peklo in z desnico je segel k njim. Strjeno kri in zobe je potegnil iz njih.
Tam doli je Sedlo. Samo da bi dosegel plaz, potem bo že prišel nekako v Klin. Leden veter je vlekel in mu mrtvil ranjene ude.
Silna žeja ga je prijela ... Piti in umreti!
Prislonil je usta na hladno skalo, a ni pomagalo. Le rezka in strašna bolečina je zlomila čeljusti.
Krvavo se je bleščalo pred njim, vse se je motalo in vrtinčilo. Padal je v temo, izgubljal je zvezo misli, le eno je zvenelo in mu bilo jasno:
»Proč odtod!«
Omahoval je in tipal ob steni. Desnica je kakor v omotici dosegla odkrehnjeni ročaj cepina in otipala zanko. Podprl se je ob steno in premaknil. Onesveščal se je in spet s silno voljo gibal dalje.
Glava je postajala težka. Spet mu je vstala blodna misel, da nosi Brano. Med opotekajočo se hojo po polici sc je smejal Planjavi:
»Pa me imaš za soseda! Moja glava je zdaj Brana in odnesem jo na svojih plečih!«
Planjava se mu je zmrdovala in ga zaničljivo gledala: »Revše!«
»Kako? Revše, praviš? Le čakaj, da vidiš!«
Pokale in vile so se mu kosti pod strašno pezo, on se je pa upiral v silno goro, jo premikal, dvigal in nesel. Nesel jo je! Ali vidiš zdaj, Planjava, kaj zmorem? Kako je hodil, sam ni vedel. Ali so ga nesle razmesarjene noge ali je drsel. Konec cepina je izgubil takoj pod steno.
Varno in počasi je nosil Brano, čeprav ga je rezala po vsem životu; vsako vlakno se je trgalo od bolečine, kite so hotele popokati pod naporom. Čeprav! Samo da nese Brano. Mora jo! Planjava se je ustrašila pred to silo in se mu klanjala. On se je pa smejal in le eno vedel: »Odtovoriti jo moram v dolino, na ravnino jo postavim. Samo pasti ne smem. samo pasti ne! Tedaj bi me zlomilo in zmlelo!«
Vsak korak je preskusil, če ga bo držala noga. Samo da bi bil v Klinu, tam bo že pomagala Melita nositi!
Ah, Melita! Veš, srca se ne dajo prisiliti. Vidiš, laže sem prisilil Brano, da jo ponesem v dolino, kot pa srce, da bi ljubilo koga drugega kot Dano.«
»O neusmiljena Brana, kako je težka! Ko bi se mogel vsaj malo spočiti. A le naprej! V Klinu bom šele počival, prej ne smem.«
»Saj veš, Melita, kako sem jo ljubil! Da, sem jo ljubil, zdaj je ne ljubim več. Tisoč let človeka spremeni, res ga spremeni, to tudi veš, da živim že tisoč let. Melita? Saj res, koliko let pa že nosim to Brano?
Blaznel je od bolečine in misli so se vročično stapljale druga v drugo.
Kako je dospel na sedlo? Vedel je, da hodi.
Nagonsko se je obrnil po plazu navzdol.
»Rudi, ti si tukaj? Pa so rekli, da si se ubil, da si padel v tistem kaminu! Saj sem vedel, da se bova še srečala. Že takrat, ko smo ti odkrivali ploščo, sem vedel. Rudi, kam greš? Ne lazi tam, poslušaj me! Ali se še spominjaš, ko sva bila na Zeleniških špicah? Skraja si se bal, pa si se privadil. Rudi, kajne, ti si pa nosil Planjavo? Seveda, Planjava je težja in te je zagrnila. V njej spiš kot kralj Matjaž.«
Opotekel se je po plazu. Grušč je ropotal in drsel. Spotaknil se je in se zadričal po njem. Obležal je, a le za hip. Z naporom vse svoje volje se je dvignil in se vlekel dalje.
»Brana, Brana, nikar ne tišči! Vidiš, kmalu bi šel za Rudijem. Kje je zdaj? Saj ne bo nikomur povedal, da imam ubogo Melito rad. Res jo imam rad. Drugače kot Dano.
Veter je z ledenimi prsti segal pod razcefrano obleko. Vrgel ga je ob tla, a se je dvignil, spotikal se je in brezzavestno drsel dalje. Volja je zmagovala nad mesom.
A tudi volja je plahnela. Vsaj deset korakov še, vsaj pet! Kot svinec težko nogo je dvignil in spustil. Ne bo vzdržal, teža ga bo zrušila!
Tedaj ga je obsijala žarka luč, oslepila ga je in kot oddaleč je slišal Melitin stok. Rdeč slap mu je zašumel čez oči in nezavesten se je zgrudil Meliti v naročje.

»Janez!« Melita je zajokala in ga objela.
Ležal je pred njo; krvavi in bledi obraz se ni ganil, ko mu je s poljubi izpirala kri s čela.
Kako mu naj pomaga? Ali naj gre po onadva? Ne, saj ga ne more pustiti takega. Leva noga tako krvavi! Roka je spodvita ter otekla! In obraz, njegov lepi, moški obraz je zabuhel in razsekan. Strgala si je spodnjo obleko in obvezala zevajočo rano na nogi ter tesno povila roko.
Dvignila ga je in na svojih slabotnih rokah s trudom odnesla po plazu. Roke so ji omahovale, noga je bila negotova in v križu ji je pokalo. A ni odnehala, ugriznila se je v ustnice, da se je pokazala kri.
»Janez, moj Janez! Kaj si storil?«
Solze so ji močile lica in padale na s krvjo oškropljeno kurjico na njegovih prsih.
Dosegla je pašnik in omagala je.
Položila ga je na travo in kot nora odbrzela skozi noč proti pastirski koči.
Sunkovito je odprla vrata in planila v kočo. Niko in Polde sta pokojno sanjala in se sprehajala po kraljestvu pravljic.
»Pomagajta! Janez umira!«
Vrglo ju je kvišku in preplašena sta strmela vanjo, ki je privihrala okrvavljena, razmršena in razpeta. Žerjavica je slikala čudne sence po njenem obrazu.
»Za Boga, gospodična, kaj je?«
Takoj sta bila budna, ko sta jo videla tako. Melita je potegnila odeje z obeh, vzela tudi svojo ter jih zvila:
»Janez se je ponesrečil!«
Zgrozila sta se, a prvi hip nista mogla verjeti. Prepričale so ju rdeče lise na njeni obleki in plašno bleščeče se oči.
Hitela sta za njo do Janeza, še vedno je negibno ležal na redki travi. Ali je mrtev?
Polde mu je razgrnil strgano srajco. Srce je le rahlo bilo ...
Svitalo se je, ko so ga v odeje zavitega prinesli v kočo. Nezavestnega so položili na pograd.
Niko je hitel v Bistrico po pomoč.
Melita je klečala poleg njega in trepetala ob vsakem njegovem vzdihu.
Kurjico, ki se je belila na prsih, je snela in kot zaklad shranila v nedrje, da ji je kri pordečila deviške prsi.

XXI.

Duh po kloroformu je dušil novoporočenca Dano in Pavleta, ki sta se ozirala po hodniku bolnišnice. Tišina ju je morila. Kot bi bila v izumrli hiši. Na belih, pološčenih stenah so bile razpostavljene pod steklom in v okvirih razpredelnice in hišna pravila. Bolezen in tegobe življenja so se plazile po hodnikih in prežale v mračnih kotih.
Ura na steni je enakomerno štela trenutke, ki so kapljali v večnost.
Dana in Pavle sta z mrzličnim trepetom čakala.
Na levi so se odprla vrata, pokazal se je bolniški voziček, na katerem je ležalo stokajoče telo, ki ga je potiskal strežnik, ob vsaki strani je stopala usmiljenka. Resna in ljubezni polna sta bila njuna obraza, tiho je šel sprevod mimo mladih zakoncev in izginil za vrati operacijske sobe.
Pavle se je stresel in Dana se je morala nasloniti na ograjo stopnišča. Takole so peljali Janeza!
Bila sta utrujena od poti. Pavle je prestopal po hodniku in v desnem žepu nervozno mečkal brzojavko, ki jo je prejel drugi dan po poroki. Kratka, a jasna je bila vsebina: »Janez se je nevarno ponesrečil v gorah.« Z Dano sta se odpravljala na poročno potovanje v Italijo. Prejeto poročilo je spremenilo smer njune vožnje, odšla sta takoj v Slovenijo. Skrbelo ju je, če prispeta še pravočasno. Da se ne bi njuno svatbeno potovanje sprevrglo v pogreb!

Določnejše novice o nezgodi so jima že prišle med vožnjo naproti, ker so časopisi že o vsem podrobno poročali. »Košaku zdrsnilo na snegu ... padel čez steno ... smrtno nevarno poškodovan.« Občudovali so njegovo voljo, da je strt in zlomljen prilezel na pot in na Sedlo. Večkrat so omenjali Melito Demšar. Le ona ga je rešila, ker drugače bi v ledenem vetru zmrznil. Vsa ta poročila so Pavleta razburjala. Brzi vlak se je vlekel kot polž, nikamor se ni ganil. Šele davi sta prispela v Ljubljano, dva dni po prejemu brzojavke.
Takoj s kolodvora sta hitela v bolnišnico.
Zdaj morata čakati, minute ginejo, v Pavletu se menjujeta nada in strah.
Mimo je pridrsela usmiljenka. Ustavila se je.
»Koga iščete?«
Morda bo lahko od nje kaj izvedel?
»H Košaku bi rad.«
»Počakati morate. Zdravniki so pri njem.«
Hotela je oditi dalje. Ustavil jo je.
Ali veste, kako mu je?
Zanikala je: »Včeraj je bil slab, zelo slab. Ko pridejo zdravniki, jih povprašajte. Za zdaj pa potrpite!«
Odšla je in gledal je za njeno počasi se gibajočo postavo. Čakati, le čakati mora! Ali ni že dovolj ?
»Danica!« se je okrenil. »Ali težko stojiš?«
Odkimala je, čeprav se je videlo, da je utrujena. Vso pot jo je mučilo vprašanje: Ali je ona kriva? Prav takrat, ko je obljubila možu večno zvestobo, prav takrat se je moralo zgoditi. Zakaj ni prišel na njeno svatbo? Saj ona je bila tako mirna, želela ga je imeti poleg sebe kot znanca, kot brata svojega soproga. Nič več! Zabloda je bila pozabljena, našla je srečo v mehkem, ljubečem Pavletu. A on? V njem je morda še kipelo in ni je pozabil. Ali ni uvidel, da ni mogla drugače?
Znova so se ji vzbujali zamegleni spomini. Ali jo še ljubi? Težko je čakala, da bi izvedela odgovor. Gotovo je ni pozabil, gotovo še misli nanjo, zato ga ni bilo v Dubrovnik.
A pozabiti jo mora. Mora jo! Siloma si jo bo iztrgal iz srca. Samo da enkrat govori z njim.
Iz Janezove sobe so prišli zdravniki, belo oblečeni in z resnimi obrazi.
Pavle je pohitel k njim.
»Kako mu je? Brat sem njegov, Pavle Košak.«
Eden izmed njih mu je ponudil roko: »Drago mi je.« Obrnil se je do ostalih: »Za trenutek potrpite brez mene!«
Dana ni več vzdržala. Stopila je v sobo.
Pavleta je skrbelo. Še enkrat je vprašal: »Kako je z njim?«
Zdravnik se je nasmehnil: »Močne narave je. Danes smo že brez skrbi za življenje. Seveda, če bi nastal kakšen nepredviden zaplet, seveda, tedaj …«
Ni hotel končati.
»Ali je hudo?«
»Tako ... Skraja smo mislili, da je huje. Levo roko ima dvakrat prelomljeno in leva noga je v stegnu razmesarjena. A kost je cela. Najtežje je pa z usti. Gornja čeljust je počena. Zdaj še ne more govoriti. Hudo je, ker ga moramo hraniti samo s tekočinami.«
»Ali se zaveda?«
»No, seveda! Pretresa nima nikakega. Pri polni zavesti je. Danes se ne počuti več tako slabo. Zjutraj mu je lahko gospodična, ki je pri njem, brala časopisne vesti o nesreči.«
Pavle ni razumel: »Kako pravite? Gospodična?«
»Ali ne veste, da je pri njem skoraj noč in dan ona, ki ga je prav za prav rešila. Čakajte, kako se že piše ... Le ... Lenar ...«
»Demšar?«
»Da. da. Melita Demšar. Čudimo se njeni požrtvovalnosti. Kolikor mi je znano, sta si silna prijatelja.«
»Ali je notri?« Pokazal je na Janezova vrata.
»Je ne poznate? Zdajle je ni, pa pride vsak čas ...«

Dana se je ogledala po beli bolniški sobici. Ob levi steni je bil blazinjak — ali kdo spi pri njem? — mizica, trije stoli in v desnem kotu ob oknu je bila postelja. Z nje je žgalo vanjo dvoje oči.
Zabolelo jo je v srce. Pohitela je bliže, prvi hip ni vedela, kaj bi dejala.
»Janez ... kako ti je...?«
Samo oči so jo gledale. Vse drugo je bilo povito v goro bombaževine. Izpod odeje se je izkopala roka in se razprla v pozdrav. Prijela je zanjo in jo božala.
»Ali me slišiš?«
Za dolgo je zaprl oči. S tem je pritrjeval.
Le oči je videla, ki so mirno in negibno strmele vanjo. Ali sije veselje iz njih? Ali srši bolečina? Ali gleda iz njih mir? Nič ni mogla razbrati iz njegovih sivih zenic. Obraz je bil zavit v bele, široke ovoje.
Polagoma je spustila roko. Grlo ji je zadrgnila bolest, da ni mogla iztisniti niti besede. Navdalo jo je neskončno usmiljenje, ki je porodilo solze, ki so se zbrale na dolgih, težkih trepalnicah in zmočile lica. Stopila je k oknu, da ne bi videl solz.
Vstopil je Pavle. Naravnost proti postelji je pohitel in prijel za roko, ki je še visela izpod odej.
»Janez! Brat moj!«
Stisnila sta si roki in razumela sta se.
»Janez... samo da si živ!« Spomnil se je, da mu je nekoč na Jalovcu rekel iste besede. »Samo da si živ!«
Glas mu je trepetal in z vso silo je dušil bolečino in stok, ki sta mu silila na dan.
Tedaj se je na pragu pojavila Melita. Bila je v svetli obleki in pod pazduho je tiščala svitek časopisov. Na obrazu so se poznale prečute noči in skrb. Obstala je, ko je ugledala Pavleta in Dano, ki sta ji stopila naproti.
»Vi ... vi tukaj?« se je vzradoslila. »Gospodična Bonićeva in ...«
»Gospa Košak,« je z nasmeškom popravil Pavle. Mrak ji je za hip spreletel obraz, a že jima je hotela ponuditi roko v prisrčen pozdrav.
Takrat se je pa bolniku izvil stok. Njegov prvi glas, ki ga je Melita slišala po oni noči.
Vsi trije so planili k postelji. Trepalnice so bliskovito trepetale in desnico je imel visoko dvignjeno.
Tablico hoče, je pojasnila Melita. »Tako se sporazumevava.« Vzela je z mizice črno škrilasto ploščico in črtalo, ki mu ga je potisnila v roko. Tablico je držala pred njim, da je mogel pisati.
Kamenček je praskal po črni ploskvi.
Ko je Dana ugledala stavek, se ji je izvil vzdih, zdaj je vedela, da je med njima vse jasno in čisto.
Roka je nerodno pisala besede: »Pozdravita mojo zaročenko Melito!«
Njej je padla ploščica iz rok. V neskončni sreči ji je zaigralo srce in utrgalo se ji je ihtenje presenečenja in veselja. Omahnila je na kolena poleg postelje in v brezmejni ljubezni pokrivala njegovo roko s poljubi:
»Janez... moj dragi ...!«

Ivan Bučer

eXTReMe Tracker