Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čez steno (10.)

Mladika - Ivan Bučer

XVIII.

Popoldansko poletno sonce je neusmiljeno pripekalo, ko so šli čez valovite Senožeti. Nizki holmci so se vrstili drug za drugim in tu in tam je samevalo z grmovjem obkroženo drevo. Leseni seniki so bili posejani po košeninah, ki so izpuhtevale težek vonj poletnega cvetja. Pot se je vlekla in ni je hotelo biti konec. Počasi se je dvigala, vila se je sem in tja, preskočila izsušeno strugo, se položila čez zelen, s cvetjem pretkan travnik, zašla v leščevje, dotaknila se redkega drevja in se končno spustila v grapo.
Sončna pripeka je žgala, da se je jezik lepil na nebo. Pod nahrbtnikom se je nabiral lepljiv pot, ki se je neprijetno vjedal v kožo. Veter ni zamajal niti lista na drevju Rudnice ali Višavnic, med katerimi so se razprostirale s travo porasle Senožeti.
Janez in Pavle sta široko razpela srajci in zavihala rokave. Melitin lahni brezrokavec je bil vlažen od znoja. Hoja je postajala mučna in težko so dočakali, da so ugledali Bohinjsko Bistrico, ki se je v dolini bliskala sredi polj in travnikov. Tamle tik nad njo se je vzbočil kopasti Ajdovski gradec, gozdnata Babna gora, zadaj Jelovica, čez katero je gledal Ratitovec, in naravnost pred njimi se je vzpenjala visoka Črna prst.
Na postaji so se oddahnili od hoje. Vlak je stal že pripravljen. Izbrali so prazen oddelek, kjer so odložili nahrbtnike in cepine na polico.
V prostoru je vladal zatohel in soparen duh po petroleju, s katerim so očistili tla.
Melita si je z robcem otirala potno čelo. »Pozna se, da smo spet v dolini. Kar duši me!« Stopila je k oknu in ga odprla. Pavle je odšel k vodnjaku po vodo.
Z Janezom sta ostala sama. Sedla je in se uprla z rokami ob sedež.
»Neznosna vročina! Ali je še dolgo do odhoda?«
»Dobre pol ure še.«
»Moj Bog, kaj naj počnem ta čas! Čakanje je najbolj neprijetna stvar na svetu.«
Pomolčala je za hip. Nato se je obrnila k njemu:
»Veste, tole me že muči ves dan: zakaj prav za prav odhajate s planin?«
Prišel je v zadrego. »Hm. Zakaj? — Ali ni povedal že včeraj Pavle? Nima smisla, da bi lazila po znanih potih. Za težje poti pa nisva opremljena.«
Postrani ga je pogledala in se nasmehnila: »Tako kot jaz radi svojih opravkov?«
»Kako mislite to?«
»No ... enostavno. V Ljubljani nimam nič nujnega opraviti. Hotela sem se le rešiti Lipovčeve družbe, tako počasi, kot oni hodijo, se mi ne ljubi capljati. Zato sem hotela z vama.« Opazila je njegov začudeni pogled. »Ne razumete?«
Odkrito ji je odgovoril: »Ne!«
Nasmejala se je. »Ljubim divje strmine, rada bi nevarnosti, presenečenj in hitrih odločitev. Rada bi lepote omotičnih globin in vratolomnih naporov. Ali naj iščem to pri Lipovcu ali pri nežni Agni ali pri leni Stani? Sredi divje prirode bi se lahko z njimi vred skisala, če bi bila še dolgo poleg njih. Zato sem hotela z vami.«
Moral se ji je nasmejati. »Torej ste pričakovali Bog ve kakih presenečenj ? Pa saj ste vedeli, da pojdemo skozi Uskovnico. Mar vam ni bilo znano, da je to le dolga, položna planina?«
»To že ... Toda mislila sem, če sem z vami, ki povsod doživite nekaj ... nekaj posebnega ...« Ni vedela, kako bi se izrazila, da bi jo privedlo do tega, kar bi hotela od Janeza. A ta ji je sam pomagal:
»Nekaj, kar ne doživimo vsak dan? — Tedaj bi morali z menoj med prepade in stene, v strmine brez zaznamovanih poti.«
Po ovinkih je prišlo do tega, da jo je nehote povabil s seboj. Takoj je zgrabila za besedo: »Dobro! Vzemite me na svoje ture! Peljite me med prepade in pokažite mi tisto pravo plezalčevo življenje v stenah, po votlinah in senikih, ko si sam kuha, šiva in pere, ko se res za neko dobo čisto loči od ljudi in živi le prirodi in svojim tovarišem.«
Janez je prvič opazil, da je Melita lepa. Zanimala ga je. Občutil je sorodnost med svojo in njeno dušo.
Prišel je Pavle z vodo. Odžejali so se in zdaj je prevzela telo lahna utrujenost. Nič več naporov ni pred njimi, brez skrbi lahko sedejo in se vdajo spominom in pogovorom.
»Ali bo gospod Pavle kaj nasprotoval, če pojdem z vama?«
»O — veselilo bi me, ko bi mogel v vaši družbi v gore. Samo to je škoda, da letos žal ne napravim nikake ture več.«
Presenečeno sta ga pogledala.
»Oditi moram v Dubrovnik.«
Janezu se je zmračil obraz.
»Po kaj?«
Pavle je opazil njegovo spremembo. A mu ni maral povedati svojega sklepa, da hoče biti čimprej poleg Dane. Včerajšnje njene besede mu niso dale miru. »To si čuden. Posli kličejo ...«
»Saj si nameraval ostati v Sloveniji še štirinajst dni.«
»Da ... premislil sem se.«
V Janezu je vzkipelo. Kri mu je udarila v senca. Komaj se je premagal, da ni rekel preveč vpričo Melite. Zato je vstal in stopil na hodnik, kjer se je naslonil na okno.

Vlak je vozil s postaje. Črni vozovi so hiteli proti ozki savski soteski, ki se je stisnila med gozdnato Jelovico in pokljuške odrastke.
Strmel je v bežečo pokrajino, predel misli in zbiral besede, ki naj mu vrnejo Dano. Saj ve, čemu sili brat nazaj v Dubrovnik! Samo radi Dane. Toda Dana bo njegova, edino on, ki ga je ljubila sredi divjih prirodnih sil, edino on ima pravico do njene ljubezni. Pavle se mora umakniti. Pove mu vse, razloži mu vse in odnehal bo. Mora odnehati. In tudi Dana ga ne bo pozabila, ve, da ne. Pisal ji bo, saj je našel vzrok tistega drobnega nesporazuma.
»Kaj mu je?«
Pavle je skomignil z rameni. »Ne vem. Morda ga jezi, ker bo moral sam v gore, a sva napravila tako lep načrt, kam še misliva polesti.«
»Samo radi tega?«
»Vse je mogoče pri njem. Nagel je.«
Melita se je zamislila. Slutila je, da je skoraj zadela ...

Na blejski postaji je vstopilo nekaj izletnikov. Napolnili so prostore, oddelek, kjer so bili planinci, so zasedli glasni Hrvatje, ki so kmalu zakadili ves prostor s tobakom. Melita je vstala in odšla k Janezu na hodnik.
»Strašno kadijo notri.«
Naslonila se je poleg njega na okno. Blejski grad je izginjal za griči, proti severu se je odpirala gorenjska ravnina, ki so jo mejile Karavanke s svojimi kopastimi, do vrha poraslimi vrhovi, ki jim je kraljeval topi Stol.
Janez je zaprl okno, ker je vlak zavozil v predor. Ropot koles, ki je odmeval v rovu, je pregluševal vsak glas in tema se je bolj in bolj gostila. V mraku se zavest poostri in razločno je čutil, kako blizu stoji Melita. Tedaj se je toplo telo pritisnilo k njemu, na ustih je začutil nekaj mehkega, sladko vlažnega. Odmaknil se je in šinilo mu je skozi možgane: »Ali se je slučajno tako nerodno zadela, ali me je hotela poljubiti?« Ne, moj Bog, bilo je golo naključje, voz se je stresel, da je tako čudno omahnila k njemu.
V istem trenutku ga je bilo sram, da se je zato razburil, in spomnil se je Dane. Vlak je vozil iz predora in Melita je odpirala okno. Nagnila se je skoznje in opazovala ozko, prepadno sotesko Vintgarja, čez katero so šinili po vitkem mostu, ki je kot lastavičje gnezdo lepel v skalah nad globino. Spodaj med zelenjem je bučal in se prašil peneči se Šum.
Čeprav so se ji usuli čez čelo in na obraz gosti črni lasje, vendar je Janez videl del njenega oblega lica, ki je rdel kot mak.
Niti besedice ni izpregovorila do Jesenic, le skozi okno je gledala, ker jo je pokrajina za čuda zanimala.
Na Jesenicah je plalo živahno vrvenje. Janez je ostal v oddelku, ki se je bil izpraznil. Melita je še vedno slonela ob oknu, Pavle je pa odšel na postajni hodnik.
Množico potnikov so pripeljali vlaki iz Planice, Ljubljane in Bohinja. Na sosednem tiru je pod pokritim hodnikom stal pripravljen brzi vlak. Pred dolgimi, težkimi vozovi je v enakomernih presledkih puhala črna lokomotiva in se vselej stresla pod pritiskom pare.
Melita se je zbegala, ko je Janez tako nenadoma vstal in odšel na hodnik.
Ko se je Pavle vrnil, je bil čudno razburjen in bled. S kratkim pogledom je ošinil Janeza, ki je opazoval vlak, in molče sedel v kot ob oknu.
Od brzca se je začulo loputanje z vrati, lokomotiva je bruhnila steber dima in železna kača se je premaknila. Tik mimo Janeza so drseli dolgi vozovi, da je lahko videl skozi okna. Takoj za spalnim vozom je sledil splitski voz. V oddelku drugega razreda je opazil vitko dekle, ki se je hipoma umaknilo za zaveso, ko je ugledalo Janeza. K oknu je pa pristopil moški in s presenečenim in vzradoščenim obrazom zaklical nekaj, kar pa Janez ni razumel, in mu mahal z rutico.
»Dana ... Žino ...« je takoj spoznal.
Strmel je za odhajajočim vlakom, ki je vozil pod most in vidoma pridobival na brzini. Ob njem je frfotala bela Žinova rutica, Janez pa ni mogel niti ganiti z roko, da bi odzdravil. Rezalo mu je dušo in nohti, zapičeni v okenski okvir, so bili čisto beli.
Tam odhaja ona! Ona, ki jo je nosil z bolečino in bridkostjo v oltarju svoje duše! Odhaja in niti pozdravila ga ni! Ko ga je ugledala, se je umaknila, da se ne bi srečala z očmi! Dana!
Pokalo je v njem in rušile so se nade in upi. Brez slovesa odhaja, sama izpolnjuje pismo, ki mu ga je pisala: »Prosim Te, ne išči prilike, da bi se srečala, dokler se ne umiri v Tebi in v meni!« Hotela je le reči: »Dokler ne pozabiš na vse, dokler ne zadušiš hrepenenja, ker nikdar Te nisem ljubila.« .
Sklonjen kot pod težkim bremenom se je okrenil in Pavletov izraz ga je udaril v lice. On se je smehljal.
Ni se mogel obvladati, čeprav je Melita slonela ob vratih in začudena prebirala črte njegovega izpremenjenega obraza.
»Pavle, ti si vedel?«
Prikimal je.
»Zakaj nisi nič povedal?«
Skomignil je: »Nisem smel. Prepovedala mi je.«
»Ti si pa lep brat! Ti in ona vesta, da ne morem pozabiti.«
Meliti se je zameglilo pred očmi, zdrznila se je in pobledela. Brata nista opazila.
»Srečal sem jo na hodniku. Dejala je, da se vrača domov z Žinom. Oče in vzgojiteljica prideta pozneje. Zabičala mi je, naj niti ne črhnem, da je tukaj.«
»Nič več?«
»Ne ...«
Videl je, da laže. »Samo to? Pavle, ona je moja, mora biti moja. Povej, kaj je še rekla.«
Ali bi ne bilo bolje, da mu pove vse?
»Da ... še je pristavila ... da naj kmalu pridem za njo ...«
Janez, je jeknil ...
Vlak je vozil po istem tiru, po katerem je malo prej potovala Dana. Janez je strmel v rdeče ožarjeni Triglav.
Melita je stala poleg njega in tolažila:
»Tudi jaz ljubim, ljubim dušo, za katero vem, da hrepeni po drugi. Ni dolgo tega, kar sem izvedela, da ne more biti moj. Spoznala sem, da je vse naše življenje vedno žejno hrepenenje. Ko dosežemo prvo, poželimo drugo. Gorje mu, kdor pravi: Dovolj je! Kakor v planinah! Vedno više nas žene, z vrha na vrh. Gore nas čakajo, naše gore, gospod Košak! V večno mladi prirodi postanejo vse borbe človeškega srca malenkostne.«
Na obzorju so blesteli v zahajajočem soncu pozlačeni snežniki in vabili.

XIX.

Minilo je poletje, jesen je prirodo umila, zima je gore in potem ravni zavila v bele odeje. Vršci so imeli zdaj mir pred drznimi plezalci, tišina je vladala med silnimi stenami in prepadi. Semintja je zagrmel plaz in se zrušil z omotičnih višin, spremljal ga je bel oblak.
Čas je mineval dalje. Topli vetrovi so spet odgrinjali mehko odejo. V rastje je silila nova moč, v dolini je pokalo popje, sneg in led sta se poniknila visoko v gore, skrila sta se v temne razpoke, v globoke žlebove in doliče. Le na severnih stenah se je zima upala niže doli, tam je bila varna pred zmagujočimi sončnimi žarki.
Konec maja meseca planinska koča na Kamniškem sedlu še ni bila odprta, zato so se ustavili pod sedlom v pastirski koči v Klinu. Sneg je s prisojnih mest že zginil, samo na Brani in Planjavi so v popoldanskem soncu blestele široke bele lise.
Janez je odšel proti vzhodnim strminam, da bi kar iz Klina dosegel Sukalnik, odkoder bi se povzpel na vrh Planjave. Melita je hotela z njim, pa ji je odvrnil, naj se rajši spočije za jutrišnjo naporno hojo do Cojzove koče na Kokrškem sedlu. »Snega mora biti še precej in ne bomo tako lahko dosegli Kokrškega sedla. Zdaj pojdem gledat, kako je s snegom. Bržkone se že proti večeru vrnem. Če me ne bo morda zmikalo še na Korošico. Potem se vrnem jutri zjutraj.« Odšel je brez krampežev, le cepin je vzel s seboj. Melito, Poldeta in Nika je pa pustil v koči.
Polde je kuril na ognjišču in grel vodo, ki jo je pravkar prinesel Niko iz bližnje grape in potem prisedel k Meliti na pograd.
»Preklicano je voda mrzla!« Trl si je prste in jih ogreval nad ognjem. »Toliko, da mi niso zmrznili členki, ko sem nesel posodo.«
»Kako bo pa jutri,« je vprašala, »ko boste hladili nežne prste v snegu?«
»Bolj mrzel menda ne bo, kot je ta voda.«
»Bog ve,« mu je odvrnila. »Kaj mislite vi, Polde?«
Vprašani se je sukal le okrog ognja. Preslišal je njun pomenek.
»Prosim ... kako pravite?«
»Kaj vi mislite?«
»Zakaj je bil Košak tako potrt in redkobeseden, kar drugače ni njegova navada?«
Nasmejati se je morala čisto drugačnemu odgovoru.
Tudi Niko se je spomnil: »Nekaj ga tare. Ko smo se letos pozimi spoznali na Pohorju, je bil ves drugačen. Ali veste morda vi za vzrok, gospodična?«
Vedela je, a vendar je odkimala: »Človek ne more biti vedno dobre volje. Se bo že jutri razživel, ko se bo spet naplezal.«

Strmo, da se je grizel v kolena, je stopal Janez po komaj vidni kozji stezi, ki se je skrivala med gostim ruševjem. Pastirska koča je bila že globoko spodaj. Šel je po obronkih Planjave, visoko gori nad zelenjem je bil Sukalnik, kjer so ležale lise snega.
Dasiprav je bil zgoden pomladanski dan, ki je bil v tej višini še občutno hladen, vendar je Janeza ugrelo, da si je odpel srajco. V desni je držal cepin in si tu in tam pomagal z njim po drnati vesini.
Skoraj nasmehnil se je, ko se je spomnil, da je danes v planinah, danes, ko bi moral biti daleč odtod, daleč tam ob morju.

Ko se je lansko leto po tisti poti na Triglav vrnil domov, sta se z bratom skoraj sprla. Povedal mu je vse, odkril mu je vso svojo ljubezen do Dane. Zatrjeval mu je, da ga je Dana ljubila, dokazala je na Prisojniku in tisti večer v koči na Gozdu. Saj tedaj vendar ni lagala! Ponovil je njene besede. Res, da je prišel neznaten nesporazum mednju na Kriških podih, toda vzrok je bila največ utrujenost po nevajeni naporni poti. Saj Pavle mora razumeti, da mora odnehati, da se mora umakniti. A Pavle si ni dal nič dopovedati. »Ljubim jo tudi jaz, morda bolj kot ti!« je odgovarjal venomer. »Rekla je, naj upam in pridem za njo.« In res je šel. Janez se tedaj ni mogel vzdržati. Bil je krivičen, res je bil krivičen. Toda nehote mu je ušlo: »Vem, zakaj se ženeš. Ni ti toliko do Dane, kot do Bonićevega denarja!« — Pavle je pri teh besedah pobledel, ves život se mu je stresel. Odšel je, ne da bi mu dal roko. Niti besede ni rekel. Janez je vedel, da mu je storil krivico. Komaj je izgovoril, že mu je bilo žal. Pisal mu je, prosil ga odpuščanja. Pavle je od-vrnil, da nima nič odpuščati, saj ve, da je govorila iz njega prenagljenost. A vrezal mu je težko, globoko rano, kri je potekla iz nje in še vedno krvavi in boli. Z bratom se nista videla več. Pisma med njima so postala suhoparna. Kaj bi si pisala? Janez bi rad govoril le o njej, vpraševal in prosil.
Od Dane je dobil samo eno pismo: »Ne obsojaj in oprosti mi!« mu piše. »Priznal si mi, da si bil tedaj srečen, da si dosegel čisto srečo. Spomin na najine, edino najine minute bo obema ostal lep. Ne kaživa ga ljudem, le v težkih nočeh ga za zastrtimi okni vzemiva iz skrinje in koprniva ob njegovem lesku ... Zakaj bi zatemnila naj lepše trenutke svojega življenja? Tako srečna ne bi bila nikdar več ...« Ali ni bilo to čisto Danino?

Med suho travo so poganjale kurjice. Sklonil se je in utrgal beli cvet. Pobožal ga je, kot bi ga hotel prositi odpuščanja, ker ga je odtrgal, in ga vtaknil v gumbnico.
Strma, s snegom napolnjena grapa je vodila navzgor. Sneg je bil hoden, Janez je zasajal cepin pred seboj in se potegoval kvišku. Žleb bi bil kopen težje prestopen. Zdaj je pa vse pragove in skoke zravnala debela snežena plast.
Blizu Sukalnika je vendarle moral stopiti iz žleba in preplezati kratko, rušljivo steno. Dosegel je običajno pot in po tej se je dvigoval proti vrhu Planjave.

Z Dano je bilo vse končano. Prve dni, ko se je spomnil na to, je mislil, da zdivja. Umaknil se je v gore, kot blazen je hladil bolečino z vratolomnim plezanjem. Bil je skoraj v nerešljivih zagatah, lazil je tam, kjer drugi niti mislili niso na vzpon. A čuvala ga je roka, ki jo je čutil ves čas nad seboj, in ni mu pustila končati. Planine so ga mirile, le bridkost in hrepenenje je še nosil v srcu.
Našel je tudi človeka, ki mu je mogel odkriti vse in kateri ga je zvesto spremljal povsod po njegovih planinskih potih. Pozimi sta na smučeh drsela po belih planjavah. Našla sta se dva otroka prirode, dve sorodni duši sta se zlili v en sam plamen. Bila je to Melita, najiskrenejša med iskrenimi, dragocena med dragimi. Čutil jo do nje mehko, prijateljsko vez, saj ga je ona edina razumela ...
Bila sta na Pohorju in tedaj se je moral diviti njeni veliki ženski duši, ki je močna v samopremagovanju in žrtvovanju.
Takrat sta stala med smrekami, ki so bile debelo zametene, da se je zdelo, kot bi bila v zboru starih, sivobradih velikanov. Takrat mu je razodela svojo ljubezen. »Ne mislim te odvračati od tvojega hrepenenja po Dani,« mu je rekla. »Ne. Le jasno naj bo med nama. Ko me še nisi poznal, je že moje srce gorelo zate ...«
Povedala mu je vso trpko povest svoje žgoče ljubezni. Svojo bridkost ob spoznanju, da je njegovo srce pri drugi, pri njej, ki je ne bo nikdar dosegel. Tedaj se je sklonil in prosil blagoslova od nje, ki je brezupno trpela zanj. »Melita, jasno je med nama, veš, da te z ljubeznijo, ki si jo želela, ne morem ljubiti, zato si zatajila v sebi vse, le da si mene reševala.«
Od tedaj sta postala neločljiva. Kadar sta bila v steni, ju ni vezala samo vrv, temveč vez, ki je bila trdnejša in varnejša, vez obzirnosti in ljubezni.
Dosegel je vrh Planjave, na katerem je še ležal sneg.

(Dalje prihodnjič.)
 

št. 10, leto 1933

dLib.si

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti