Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pomlad v Storžičevem kraljestvu

Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... Kako si se danes ponosno izprsil dragi Storžič, ko si tako ozaljšan s pomladnimi barvami. Ja, le kdo se ne bi zaljubil vate?

Zapeljala sem se v Kranj čeprav je bila napoved slaba. Hotela sem presenetit prijatla, ki vse vikende dela. A šmenta, ravno to nedeljo je bil prost. Potem sem šla malo pogledat čevlje. Našla sem lepe sandale. Videla sem, da vreme ni tako zastrašujoče in sem se zapodila proti Križam in naprej pod hribi v Preddvor. To je bil pravi pomladni raj, jaz pa brez fotoaparata. Zato pa moram danes to ponovit, da ujamem kakšen dober motiv.

Pomlad je in drevesa cvetijo. Grem na lov za cvetočimi drevesi. Pred Smlednikom naletim na stari kozolec na katerem sta obešeni dve jugo zastavi. Prosim, to pove vse o lastniku. Če se komu toži po Jugi, pa naj gre v Jugo. A si bomo še to malo deželico razdelili v Slovenijo in Jugoslovenijo ali kaj? Če bi v tem človeku bilo kaj narodne zavesti, bi obesil našo – slovensko zastavo. Zame je rdeča zvezda simbol totalitarizma, bratomorstva. Pod to zastavo so morali naši fantje govorit srbski jezik. S to zastavo so se postavili proti nam Slovencem. In kaj ima to z novo državo? Grozljivo. Naš zdajšnji predsednik je začel mahat z našo zastavo. Upam, da niso nameni samo reklama zase. Če bo v kom vzbudil domoljubna čustva pa hvala Bogu, da bi jih le. To nam manjka.

Peljem se dalje in gledam proti gozdu kjer vsako pomlad na obronku zacveti velika divja češnja. Vedno jo občudujem v njeni beli obleki. Malo naprej je kozolec na travniku, ki je ozelenel in je posut z rumenimi regratovimi cvetovi. Zadaj ob gozdu je drugi, mimo pa jahata dva jahača. O, super. Naprej se začnejo cvetoča drevesa ob hišah. V Kranju grem po sandale. Dam jih v torbo, ne na noge. No, to bi pa bil prizor, da bi obula sandale z visoko peto zraven kolesark. Ne, ne bom, da ne bom kriva za kakšno prometno nesrečo.
Vreme je slabše kot včeraj, a vseeno grem naprej. V Naklem naletim na čudovit prizor. Kozolec, gospodarsko poslopje, cvetoča drevesa in še zgornji del cerkvenega turna. Prelepo. Pa spet drevesa. Prispem do Dupelj. Razmišljam ali sem se kdaj zapeljala mimo ne da bi se ustavila in naredila kakšen lep posnetek? Vsakič mi narava pokaže drugo podobo. Prikažejo se mi kozolci obdani s cvetočimi drevesi, zadaj pa Kriška gora. Že sem pri božanskem prizoru. Cerkev je obdana s cvetočimi drevesi, zadaj pa Kriška in Tolsti vrh. Stojim in gledam. Malo naprej se mi pokaže Storžič, kateri pokaže vrh – glavo in spodnji del. Okoli pa ima meglico kot bi imel zavit sivkast svileni šal okoli vratu. Božansko. Malo naprej se spet pokaže Storžič svojo lepo glavico med dvema cvetočima drevesoma. Uh, uh. Naprej se mi pokaže celi greben Kriške s Tolstim vrhom na koncu.

Že sem v vasi Križe. Da so nič posebnega sem mislila vse do tedaj, dokler nisem dobila v roke ene zanimive knjige o tem kraju. Morala sem si priznat, da je to še en kraj, ki je nekoč nekaj veljal, sedaj je pa samo vasica kot vasica. Do Križ je nekoč vozil tudi vlak Kranj – Tržič. Tu je bila postaja. Proga je bila ukinjena leta 1966. Sem so prihajali bolniki in potem pot nadaljevali na Golnik. Za te si je gostilničar omislil bazen. Skopal ga je Tosov ata kar sam. Dolg je bil 30 m in širok 10 m, globok pa do 5 m. Stolp je imel tri višine. Najvišja je bila 8 m. Voda je bila speljana iz studenca. Otvoritev je bila leta 1939. Obratoval je do 1970. Propadati je začel, ko je dobil konkurenco v Tržiču. Celodnevna otroška karta je bila enaka kot cena žemljice v pekarni. Imeli so tudi otroški bazen. Kabine so bile lesene. Fantje so izdolbli grče in so skozi kukali dekleta, ko so se preoblačila. Prirejali so tudi tekmovanja in tudi skakanje s stolpa. Za šalo se je eden oblekel krilo in modrc natlačil s travo. Potem je v frfotajočem krilu s saltami skočil v vodo. Ob bazenu se je zbirala tudi mladež in rojevale so se ljubezni. Ob Tosovi gostilni je nekoč stal železen tovorni vagonček in nekaj metrov tračnice. V Križah so imeli kar nekaj vaških korit. Vodo so imenovali kriškogorski biser. Imeli so dve smučarski skakalnici. V Križah je bila tudi vojašnica. Zgrajena je bila 1947. leta z namenom varovanja pred napadom z zahoda. V njej je bil bataljon z okoli 600 vojaki. To je bila pehota. Za prevoz orožja, streliva, ter opreme so najprej uporabljali konje in mule. Kasneje so imeli tudi planinsko pehoto in protiletalsko topništvo. Ko so se meje stabilizirale pa ni bilo več potrebe po tej vojašnici in so jo ukinili. Ostal pa je še oficirski blok. Zelo zanimivo je prebrat kako je neki kraj izgledal nekoč in kaj se je v njem dogajalo.

Naredim posnetek kraja s cerkvijo spredaj in hišami ter Kriško zadaj. Na Kriško mi je ostala še ena potka s severne strani. Ni označena, a jo bom že našla. Poženem se proti Golniku. Začnejo se ti čudoviti pogledi na vasi spredaj in hribi zadaj. Pridem do stare hiše in spet eno lepo obnovljeno znamenje. Te tudi vedno rada pogledam. Vstopila sem v Storžičevo kraljestvo, Storžičev pomladni raj. Zeleni travnik posut z rumenimi pikami regrata, zadaj pa Storžič. Prelepe so te vasi pod hribi. Spredaj imam vedno rumeno – zelene travnike, zadaj pa je sedaj en hrib, pa spet drugi odvisno kako sem obrnjena. Ena podoba je lepša od druge. Prispem do cerkve kjer je na zidu okoli zanimiv napis: »Delajte kar hočete, samo ne delajte greha.« Pri tem se vprašam kdo še danes sploh ve kaj greh je? Največji grešniki pri nas najlepše živijo in še najbolj so občudovani in cenjeni. Pri nas je pač vse obrnjeno na glavo. Butale pač. Kolikokrat sem danes že postala, koliko cvetočih dreves sem že fotografirala, pa sem šele na začetku raja. Kako je lepo. Približujem se šele Trsteniku. Srce mi od sreče kar poskakuje. Tu je kozolec, cerkev in zadaj se kaže Storžič, ki je svoj šal že odvrgel. K cerkvi vodijo zanimive stopnice. Kakor pelje cesta, tako se mi prikazujejo hribi. Ali Tolsti vrh, ali pa Storžič. Kot da bi tekmovala kdo se mi bo večkrat in v lepši podobi pokazal. Približujem se Bašlju. Podobe raja se izmenjujejo. A vsaka je špica zase. Nimam denarja za gledališče, koncerte, galerije. No, pa saj vse imam. Predstave mi naredijo živali, ptički, zanimivi ljudje. Koncerte mi prireja največja umetnica, mati narava. Galerija pa je spet vsega lepega polna narava. Vse mi nudi in vse brezplačno. Le znat moram videt, poslušat in znat uživat. Hvala ti mati narava. Daješ mi največje bogastvo.
Pred mano je najbolj strm klanec. Pa sploh ne razmišljam o njem. Vrstijo se božanske podobe. Prečkam potoček Milka. Kako lepo ime ima. Podobe raja pa so vedno lepše in lepše. Klanec zvozim, da sploh ne vem kdaj. Ptički me vzpodbujajo. Vedno več je cvetočih dreves in travnikov med katerimi pa ponosno stojijo naši kozolci. Ja, zadaj pa sta tekmovalna današnja junaka. S hribčka me že pozdravlja cerkvica sv. Lovrenca. Ponosno se razkazuje saj je tudi okoli nje pomladna podoba. V Bašlju je pred cvetočim drevesom krajevna tabla. Kako lepo to izpade. Tolsti vrh se pač mora umaknit, ker se mu odmikam. Sedaj Storžič nima več konkurence. Vsak trenutek mi pokaže ponosno svojo novo podobo. Maneken je. Hitim v Mače. Seveda se moram spet ustavit. Sedaj se mi že kaže Zaplata. Storžič se ne sekira, saj dobro ve, da je tu on kralj. Tako ponosen je. Iz trave me zaspano gleda svetlo rjavi maček. Kaj razmišlja? Sem ga zbudila? Sem mu kakšno miško prepodila? Mogoče. Oziram se okoli. Uživam. No, danes pa imam obilico čudovitih posnetkov. Pa sem že v Preddvoru. Vprašam se kolikokrat je sem hodila Josipina na sprehode? Kako je pogrešala v tujem Gradcu kraljestvo Storžiča? Bi živela dalj, če bi ostala tu? Vsekakor velja, da zmeraj krasna je narava.
Včeraj sem šla v stavbo kjer je knjižnica. Nova je in lepa. Ogledala se si jo. Tu je tudi Zavod za turizem. Dežurala je zelo prijazna deklica. Vse sem zvedela in si nabrala literature. Ko bom kakšen evrček prišparala bom pa še nekaj kupila. Ker sem radovedna sem ji rekla, da imajo zelo lep šopek na mizi. Pogledam malo bolj in vidim, da niso žive rožice. Rekla sem, da škoda. Dodala je, da so kvačkane. Bile so ivanjščice. Grem si bližje ogledat. Fantastično. Pokazala mi je, še na oknih razstavljene šopke. Eden je imel socvetje malih cvetov, drugi ima nageljčke, v tretjem pa so sončnice. Ker sem in še kvačkam, znam to bolj cenit. Mojstrica je domačinka gospa Darinka. Res vredno vse pohvale. Nekaj čisto drugega kot plastika fantastika. To pa sovražim. Sem navdušena. Ima zlate roke. Danes je tam druga mlada deklica, ki je tudi prijazna. Take ljudi cenim in jih imam rada. Takoj se vidi kdo je na delovnem mestu s srcem, kdo pa zaradi denarja. Tudi pogled na lepo urejeno knjižnico je čudovit. V njej imajo tudi razne delavnice. Tudi njih je treba pohvalit. Kaj bi jaz brez knjižnic?

Malo se še potikam po kraju, potem pa jo skozi vasi mahnem domov. No, Storžič me seveda spremlja. Za vsakim ovinkom se mi spet pokaže. Vedno v novi podobi. Spet sem med regratom, kozolci, belimi drevesi in seveda ne manjka Storžič. Spomnim se, da sem dolgo iskala koga, ki bi šel zraven na daljše kolesarjenje v tujino. Z gospo, s katero sva prekolesarili ob Dravi sva se srečali in izvedli. Nisem dvomila vanjo. Potem sem pa v vsakega drugega kar dvomila. Na srečo sem se prepričala s turami pri nas, da sem ocenila ali je sposoben ali ne speljat turo. Vedno sem bila razočarana. Spomnim se enega, ko je izjavil tako domišljavo, vzvišeno, da je Storžič pa že pohodil. Ta izjava in način me je zelo prizadel. Kot iz topa je izstrelilo iz mene, da naj pazi, da ne bo katera gora njega pohodila. Taki domišljavci se naj kar doma mame držijo. Taki, nimajo kaj z mano okoli hodit. Brez kančka spoštovanja do narave in gor. Groza. Raje hodim okoli sama in uživam. Peljem se skozi Belo, Bobovek, Kokrico. Ustavljam se ob drevesih. Po cesti se pripelje en starejši gospod s kolesom in v roki drži eno veliko vrečko čipsa. Živi pač »zdravo«. Na drugi strani ceste pa se pasejo oslički in poniji. Malo naprej pa konji. Kako bi enega zajahala in šla z njim čez cvetoče polje.

V Kranju zavijem na desni breg Save. Med potjo naredim posnetek starega dela mesta. Stare hiše, turni cerkvic in zadaj gospod Storžič in njegovi prijatelji. Božansko. Tudi tu se ustavljam ob drevesih. Danes sem jih pa veliko ujela. Potem pa naletim na konkurenco. V eni vasi najdem mladeniča na kolesu, ki je po napisu sodeča star 30 let in sedi na BMW-eju. Zviška me je gledal navzdol. Kaj boš le smrkavec sem si mislila in se pognala naprej po Jenkovem Sorškem polju. Moj Gary je boljši. Pri Jenkovem spomeniku sem se ustavila. Iz spoštovanja. Na polju sem se še enkrat ustavila in pozdravila današnjega junaka Storžiča.

Kako si se danes ponosno izprsil dragi Storžič, ko si tako ozaljšan s pomladnimi barvami. Ja, le kdo se ne bi zaljubil vate? Koliko podob si mi danes pokazal? Koliko oblek si zamenjal? Priznam, v vsaki si bil zelo lep, šarmanten s snegom po žlebovih. Ti si žarel v soncu vzpenjajoč se visoko v nebo, jaz pa sem žarela na kolesu in uživala v tvoji čudoviti družbi. No maneken, si zadovoljen, ko sem te tolikokrat fotografirala? Me boš še kdaj sprejel v svoje naročje in mi zaupal še kakšno tvojo skrivnost in mi pokazal še kakšen tvoj skriti kotiček? Boš, ne? Vem, da boš. In jaz bom z veseljem prišla božat tvoje skalovje, ki je zame kot živo. Pa, da se ne boš prevzel. Jaz sem že prevzeta od tvojih lepot. Danes si že skoraj kičast, tako si pisan. Si kot ženin , ki se ozira okoli kdaj bo prišla njegova nevesta. Pripravljen na svatbo. Hvala ti za čudovito družbo in prekrasen dan.

Simon Jenko pa pravi:

»Iz solza, ki so vesele mi rosile moj obraz,
rože bodo razcvetele, ko spet pride cvetja čas.
Iz solza, ki so otožne zalivale mi oko,
pa vijolice pobožne pomlad obrodila bo«.

Kdo ve ali je katera vijolica, ki sem jo videla zacvetela tam kjer je padla njegova solza?
Prispem židane volje domov. Razpakiram torbe. Kaj pa imam to? A, saj res nove sandale. Saj so lepi, ampak kaj so materialne dobrine v primerjavi s tem, kaj sem danes videla, slišala, vonjala in doživela. NIČ. Vse to je minljivo. Sploh nisem pomislila nanje. To, kar sem pa danes doživela, pa gre globoko v spomin, za vedno.

Alenka Goričan
 

Kategorije:
Novosti KOL SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45948

Novosti