Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Čez steno (6.)

Mladika - Ivan Bučer

X.

Že proti večeru se je zjasnilo in za drugi dan se je napovedovalo najkrasnejše vreme.
V koči je gorela luč in od peči se je širila prijetna toplota. Vsem je bilo ugodno, pozabljene so bile popoldanske skrbi in med navzočnimi se je razvila živahna zabava.
Bila je tu Janezova družba, ki je sedela za oglom velike mize pri vratih in kvartala; potem ona družba, s katero je hodil Lipovec in ki je zdaj ob nasprotnem oglu igrala zabavno igro, pridružil se jim je tudi Hanza; pri sosedni mizi sta se pa po svoje zabavala fant in dekle. Vsi drugi so odšli v Kranjsko goro, nekaj se jih je odpravilo v Erjavčevo kočo, da bi bili bliže Mojstrovki in Slemenu, čez katerega so jutri nameravali.
Mandićeva, ki je igrala z Janezom, je vrgla svojo poslednjo karto. Igra je bila zapletena, da niso niti slutili zadnjih kart, zato je Mandićeva samozavestno pogledala, češ, kdo mi prevzame. Dana se je pa nasmehnila in zaklicala: »Igra je moja, srčna dama in srce je adut.«
»Bog ve,« je odkimal Janez ter je pogledal: »Moj srčni kralj je močnejši!«
»In na srčnega asa ste pozabili?« je zmagoslavno vzkliknil Pavle in končal igro v svoj prid.
Mandićevo je jezilo, da je izgubila igro, pa se je namrdnila: »Seveda, če skrivate srca do zadnjega in šele na koncu pridete z njimi na dan.«
»Meni se ne ljubi več,« je rekla Dana in odrinila karte po mizi. »Janez, kako bo jutri? Ali bomo počivali, ali pojdemo dalje?«
»Ne vem. Kaj mislite drugi?« je odvrnil.
»Hm!« je dejala Mandićeva, ki je že pozabila na popoldanski strah. »Menim, da bi jutri lahko nadaljevali. Seveda, če ni morda Dana utrujena.«
»Prav nič.«
»Potem bi torej jutri odšli čez Križko steno v Aljažev dom.«
»Tam bo pa pač treba en dan počivati,« je rekel Pavle.
»Prav. Medtem ko boste počivali, se bom pa jaz spravil nad severno triglavsko steno. Moram poskusiti, če se je roka že popolnoma pozdravila.«
»Ali ne moreš vsaj en dan mirovati?« ga je vprašala Dana.
Nasmehnil se je, a ni odgovoril. Je bil pač tak. Če je bil v planinah, se mu je zdelo greh lenariti.
Tedaj so obrnili pozornost na Hanzo, ki je pravkar razkazoval neko čarovništvo. Vsi so tiščali okoli njega in tudi ti štirje so se pridružili. Nje-govo šegavo pripovedovanje je vzbudilo obilo smeha. Končno se je pokazal ves uspeh čarovanja: eno izmed gospodičen so speljali na led, kar je rodilo precej prisrčnega smeha. Seveda ni nihče zameril nedolžni šali.
To je bilo še celo povod, da se je vsakdo česa spomnil. Dvigovali so stole na vse načine, igrali z žlico in počenjali pač to, kar delajo turisti takole zvečer v toplih, domačih kočah, da si preženejo dolg čas in ustvarijo prijeten večer. Zdrav humor, ki zbliža ljudi in jih veže, to je značaj takih večerov v planinskih kočah. Preprosti otroci hočejo prirodne zabave, ne izmaličenih plesov, opolzkih opazk in prisiljenega vedenja.
Tako se je razvilo prijetno veselje med temi ljudmi, ki so se otresli nenaravnih spon, s katerimi veže družba, in so se zabavali kot stari znanci. Nihče ni pomislil, da se bodo jutri ločili in se ne bodo morda nikdar več videli. Vsi so nosili v srcu ljubezen do čistega gorskega sveta, ki tako zbli-žuje in druži.
Tako nihče ni opazil, da je Dana odšla in kmalu za njo tudi Janez.
Naslonila se je zunaj na predrju ob ograjo in strmela v zvezdnato nebo. Zjasnilo se je popolnoma in ni bilo videti oblačka. Dolina je bila v temi, le vrhove je oblival mesec. Prisojnikove stene so bile v senci, edino krona na najvišjem stolpu se je bleščala v nadzemski luči. Danina duša je hitela tja gor, pod tisto veliko previsno steno, ki je ne pozabi nikdar več. Vzbudil se je v njej podoben vihar, kakor je besnel popoldne okoli nje. Janezova sila, ki jo je omamljala, je vzvalovala vso njeno dušo. Hotela se je spomniti podrobnosti, a se ni mogla. Saj je bila kot opojena, čutila je, da gori v njej mogočen plamen, ki se je strnil z žarečim kresom Janezove duše. Preko nje je vrelo nekaj strašnega, groznega in ji je trgalo notranjost z rezko, a omamno, sladko bolečino. Ni vedela, ali je bilo neurje v njej ali zunaj nje. Jasno ji je bilo samo eno: poleg nje je bila priroda, vse tiste temne razpoke, blazno vrtoglave višine, sila viharja, strele in plazovi — vse to je bilo poleg nje kakor poosebljeno, utelesilo se je bilo v človeka, vstopilo je vanj, ki jo je vzel vso in ji dal vse. Ob spominu nanj se je zgrozila, opojilo jo je, da se je morala nasloniti na podboj in zapreti oči. Tedaj je začutila, da so se ovile okoli nje roke, njenih usten se je nekdo rahlo dotaknil in se vžgal vanje, da jo je zapeklo in ji je zatrepetalo telo.
Ali je to sen ali resnica? Počasi je odprla oči, da se ne bi izgubil privid. Nad njo se je sklanjal Janez, njegove oči so še v temi žarele. Čutila je biti njegovo srce.
Izvila se mu je. »Ne, Janez, ne!« bala se ga je, presilen je bil zanjo. Zdelo se ji je, da jima bližnji Prisojnik grozi.
»Dana, zakaj si odšla?«
»Ne vem. Dušilo me je.«
»Tudi mene. ker te ni bilo več notri.«
Pred kočo je pod smreko samevala miza. Vedel jo je tja in sedla sta tesno drug poleg drugega. Ovil ji je roko okoli pasu.
Molčala sta. Kadar govorijo duše, beseda obnemore.
Gorska tišina je kraljevala naokrog. Iz koče ni bilo glasu. Visoko gori so trepetale zvezde na plašču noči, ki je ogrinjala dve srci, ki sta se srečali na potu svojega življenja. Zvezde, nagajive oči, so bile radovedne, ali bosta krenila skupaj dalje, ali pa bosta šla spet vsak svojo pot, le za bolečino in trpkost bogatejša.
Spet je žehtelo iz njega tisto čudno, ki jo je opijanjalo in ji jemalo voljo in razum. Čutila je, če ne bo govorila, če ne bo pretrgala te opojne tišine, bo omagala.
»Janez!«
Čislo k njej se je sklonil, da je slonelo njegovo lice na njenih laseh.
»Danica!«
Morala je govoriti. Karkoli. Drugače bi jo zadušilo.
Povej, ali me imaš res rad?
»Dana, ti vprašuješ?«
Povej! Sanjala sem nekoč o nekom. Vprašujem se, ali si bil to ti. Vidiš, ko te še nisem poznala, je prišel k meni. bil je mehek kot noč, ki visi nocoj nad nama. Prijel me je za roko in me vodil po livadah. Po bregu reke je hodil z menoj, skupaj sva poslušala pesem valov. Ponoči sva šla v gaje in tam sanjala o jasnih poletnih dneh. Zjutraj me je zvabil k morju in pela sva pesem večera. Zvečer sva stopila na grič in medlela za jutranjo zarjo. Pozimi sva hrepenela za poletjem, ob jesenskih plodovih sva hotela pomladnega cvetja, tak je bil tisti, ki me je ljubil in ki sem ga pričakovala. Mehek in dober, ki bi me vodil skozi življenje v večni pesmi po cesti, posuti s prav-ljicami ...«
Utihnila je in čakala. Ničesar ni rekel, le tesneje se je privil in jo hotel poljubiti. Ubranila se je.
»Takega sem čakala, vidiš. Toda prišel je drugi in drugačen. Ni bil mehek; bil je kot dan, jasen in vroč, poln sile in ognja. Ni me peljal na livade, vodil me je v breg in dol. Prosila sem ga, da bi me peljal v kraljestvo, v katerem je bil kralj. Šla sem z njim in zvodil me je v divje čeri, med stene in prepade. Ko je bobnel grom, ko so se valili plazovi in je bila divja prirodna sila najbolj razgibana, tedaj je užival, tedaj je zapel pesem stvarstvu, pel je pesem svoje duše, ki je bila enaka neurju. Nisem ga dosegala, a vendar sem hrepenela za njim, da bi čutila isto kot on. In vzel me je na svoje peroti, da je mogla moja misel do tega, kar je čutil on ...«
»Da. Dana! On ne mara mehkih livad, ker tam se pomehkužiš; hoče strmih čeri, med katerimi postaneš močna, kot so one. Noče mehkih valov, ki tožijo jokavo pesem; hoče divjo skladbo viharja, ki proslavlja stvarstvo. Ne hodi na grič, da bi medlel za nedosegljivo jutranjo zarjo, ampak se dviga v nepristopne višine, kjer miri valove svoje duše, nad katerimi vzhaja sonce možate volje, tak je tisti, ki te je vzel na peroti. In mora te ljubiti, tebe, ki si hotela v višine, ki še hočeš z njim na pot, samo ne upaš si, tisto, kar si sanjala, je bila le laž. Moja Dana ne bo sanjava nezadovoljnica, temveč se bo v poletu svojega duha dvigala še više, vedno više, da bosta nekoč z njim uresničila pravljico; pa ne tisto o vilah in neresnih dušah, ki bi ti jo polagal mehki človek na pot, temveč ono pravljico o velikanih in silnih čarovnih močeh ...«
Nežna roka mu je zastrla usta sredi besede. Dani je udarjala kri v sencih in prsi so ji burno plale. »Da. Janez, da, šla bom s teboj. Tvoja misel bo moja misel. Saj jaz sem ti in ti si jaz.« Poljubila ga je na ustnice, ki so tako lepo govorile.
Nevidni žar, ki je plal iz Janeza, pa jo je palil v dno duše.

XI.

Narava se je prebudila, bila je kot sveže, mlado dekle, ki vstane zjutraj spočito z novimi nadami.
V hladnem jutranjem zraku so se dvigali po sesutini. Na desni je strmela silna Razorjeva stena. Gladke plošče, zajede, previsi in stolpi so sestavljali velikansko stavbo. Pred njimi se je zaključevala Krnica v na videz neprestopnih stenah, ki so v loku zapirale mračni kotel. Na levi so se stene naduljevale v Rogljici in zobati Škrlatici.
Prišli so do velikih skal, ki so ležale razmetane po grušču. Pred njimi se je odprl kotel: krasno gledališče, ki ga je zgrudila narava za divje prirodne igre, je stalo pred njimi. Malo na levi se je belilo strmo snežišče, nad katerim se je dvigala Križka stena.

Bili so že utrujeni. Davi navsezgodaj jih je Janez zbezal iz postelj in pognal v hladno jutro. Skraja so godrnjali, ko so se spuščali proti Krnici, a ko je sonce pozlatilo vrhove in so se pred njimi razgrnile lepote pravljično lepe gorske doline, je vsa slaba volja hitro splahnela. Kakor molitev se jim je izvila pesem, ki je zaplula do silnih vrhov.
Zdaj so se že dodobra nahodili in zato je Mandićeva odločno zahtevala, da počijejo. Sedla je na skalo, izvlekla iz nahrbtnika pelerino in se ogrnila. Dana je storila prav tako. Kaj sta torej hotela brata drugega!
Počitek jim je prijal in postali so vsi židane volje. Dana je odvezovala nahrbtnik:
»Kot bodoča gospodinja moram skrbeti tudi za notranje zadeve.« Narezovala je meso in kruh ter delila.
»Misliš, da te bo kdo hotel za gospodinjo?« je vprašala Mandićeva.
»Se bo že našel kdo, ki me bo pobral. Ali bi me vidva marala?« Nagajivo je pogledala oba brata.
»Bomo videli, kako se boš izkazala,« je rekel Janez.
»Jaz pa takoj,« je ušlo Pavletu. Janez ga je ostro pogledal in Pavle je bil v zadregi. Lepo se je izdal! Ozrl se je vstran. Da bi zakril nerodnost, je vprašal vzgojiteljico: »Kako vam je pa snočnji večer ugajal?«
Janez in Dana sta se spogledala. Njo je zalila temna rdečica, on je pa hitel gristi svoj kruh. Onadva nista opazila, da je tema dvema sitno.
»Imenitno. Nisem mislila, da znate biti Slovenci tako zabavni.«
»Dolgo se že nisem toliko nasmejal kot snoči.«
»Posebno, ko sta gospod Lipovec in ona črnolasa gospodična vlekla ploh.« Nasmehnila se je ob spominu na prijetne šale, ki so jih uganjali. »Kako se je pa tebi zdelo, Dana?«
»Da ...« Zaletelo se ji je, ko je hitela odgovarjati. »Da, lepo ...« Ni vedela, kaj bi rekla. Odkašljevala se je.
To je spravilo druge v smeh. »Saj ti vendar privoščimo, nikar ne hiti, da se nam ne zadušiš. Žalostna bi bila taka smrt v planinah.«
Spet sta se spogledala z Janezom. Oba sta bila istih misli. Torej niso opazili, da nista bila snoči prisotna. Pavle je dobil vprav tedaj, ko sta se vrnila v jedilnico, mrzel poliv, kar je zbudilo splošen smeh in tako ni nihče opazil, da sta dva več. In tudi nihče ne sluti, kako je z njima. Nasmehnila sta se in srce jima je hitreje vzvalovalo ob spominu na snočnji večer.

Dvignili so se in krenili proti strmemu snežišču pod steno. Sneg je bil poledenel in Janez je imel precej opravka, da je vsekal stopnice. Krepko je delal stopo za stopo. Dana je bila vedno tik za njim. Opazovala ga je, s kako vnemo je zamahoval s cepinom v privihanih rokavih.
Prešli so snežišče in stopili v steno. Plezanje je bilo prijetno in lahko. Mandićevo je sicer motila vrtoglavica, pa je že prestajala. Vidno so se dvigali.
Nasproti Križke stene se je šopiril Razor, siv in razbrazdan, vreden svojega imena in časti; njegov sosed Prisojnik je bil čist in brez oblačka, da se je zdelo, kot bi jih danes izzival s svojo jasnostjo. Tam nekje je bil kraj, kjer sta dve duši zagoreli s plamenom, ki je zdaj temno plapolal.
Bili so že visoko v steni, ko je predrl do njih slaboten vrisk. Ustavili so se na polici in se ozrli navzdol. Globoko spodaj so videli ozko stezo, ki je tekla po gruščnatem pobočju. Po njej se je pomikalo pet komaj vidnih točk.
»Lipovčeva družba!« jih je spoznal Janez. »Presneto so kasni.«
»Ne smeš jim zameriti,« je rekel Pavle. »Saj so tri dekleta z njimi.«
»Ali z nami niso? Pa še kakšna dekleta! Eno je več vredno kot vse tri tam doli.« Mislil je pač res samo eno, a Mandićeva je drugače razumela in se je zadovoljno nasmehnila:
»Morda pa pretiravate.«
»Nič ne pretiravam.«
Spet so zaslišali vrisk in Janez se je odzval. Spotoma ga je Dana vprašala:
»Ali nas bodo dohiteli?«
»Ne verjamem,« je odvrnil. »Kvečjemu, če bi se mi dolgo pomudili.«
»Gori na podih lahko posedimo dlje časa. Saj se nam nikamor ne mudi,« je rekel Pavle.
Sonce se je že visoko dvignilo in se razlivalo na vse strani. Rob Križke stene jim je bil vedno bližji, zmagovali so sklad za skladom. Postalo jim je vroče, da so se čela potila in telesa oznojila.
Dosegli so vrh stene. Pred njimi so se odprli široki podi in popolnoma nov svet. Na desni, skoraj poleg njih, se je dvigal za pogled strašni Stenar, ki je padal v dolino Vrat. Na levi je kipela Rogljica in zadaj za njo nažagana Škrlatica. Onkraj Vrat se je bočil Cmir s svojo kopo in kraj njega je kraljeval veličastni očak Triglav z ledenikom v naročju.
Dano in Mandičevo je prevzel razgled tako, da sta obstali in le vzklikali. Teh primorskih deklet se je čarobna slika, ki se je razprostrla pred njimi, silno dojmila.
»Te strmine, čeri, prepadi in z gruščem posuta pobočja, vse to stvarstvo vpliva, da bi pokleknil in molil,« je govoril Janez. »Kadar gledam veličastno soglasje divjine, tedaj doživljam stvarjenje sveta, dojemam strašno božjo silo, ki je ustvarila za nas težko doumljiva čuda. Tu človek mora postati ve-ren. Toda ne licemerski, ozkogruden in klečeplazen. Ljudje mrmramo tjavendan in ne znamo moliti, tu pa moja duša moli, časti Njega, ki se mi v gorah razodeva v vsej veličini. Tu Ga dojamem, tu Ga vsaj malo, kolikor je človeški duši možno, razumem.«
Ostali so isto slutili. Janez je nadaljeval:
»Gora se mi zdi kot odtis Njegove roke, ki je prijela še mehki svet in ga vrgla v vsemir. In če je že odtis tako lep, kakšna mora biti šele roka sama!«
V nižini je prav tedaj zvonilo poldne. Kmet na polju se je odkril, družina za mizo je sklenila roke, človek se je spomnil Nanj, ki vodi vse naše utripe. Med molitev ljudi v dolini se je mešala tiha hvalnica teh, ki so stali v soncu in svobodi, v veličastnem gorskem svetu ...
Časa so imeli dovolj, zato so sedli malo niže v zavetje in se pripravili za dobri dve uri trajajoče ugodno lenarjenje. Sedeli so na soncu, se greli in uživali bogastvo gorske lepote.

Janez je vstal, vzel fotografski aparat in odšel z Dano čez pode k robu Križke stene. Spustila sta se na levo in se izgubila Mandićevi in Pavletu izpred oči.
Pripravil je aparat in ga nameril proti Razorju. Siv in veličasten je kraljeval nad vso dolino, Križki steni nasproti. Njegov usločeni greben se je krasno vzpel do najvišjega vrha, pod katerim so pravilni skladi sestavljali steno, ki je imela ob vznožju obširne, tu in tam s snežišči posejane meli.
»Daj, bom jaz slikala,« je prosila Dana. »Ti pa stopi na rob, da boš na sliki.«
Ugodil ji je. Nato sta sedla za veliko skalo.
»Naj bosta onadva sama. Saj ju ni strah.«
»Če zasumita?«
»No — pa naj sumita! Če sva se našla, ali ne sme izvedeti tega ves svet?«
»Ne, nočem! Ti ne veš. Janez, ni mi jasno ... toliko dvomov mi še vstaja v srcu ...«
Trgalo se ji je. Rada bi povedala, da ga ne dosega, da ga ne ume. Prej, ko je govoril, je bil tako drugačen, skoraj mehek je bil. V resnici pa ga preveva sila, ki v hipni strasti vse ruši.
»Kaj te vendar muči, Danica?«
»Ne, saj me ne muči. Le izhoda ne najdem. Odkrita bom. Janez, morda bo bolelo, toda med nama mora biti jasno, kot je dan, ki naju obdaja.«
Zrla mu je v oči, z obraza se ji je čitalo, da se boji, kako bodo vplivale njene besede. Ničesar ni odgovoril, le gladil jo je po mehkih kodrih.
»Izhoda iščem. Dolgo ga že iščem. Davno je, kar je zakipelo v meni. Ali pa verjameš, da nisem vedela, koga ljubim. Dva sta bila, oba sta stala nerazdruženo pred menoj. Poznaš ju, brata sta. Janez in Pavle. Čakala sem, da mi usoda pokaže izhod. Dva sta bila, ki sta mi kalila mir, dva sta bila, o katerih sem sanjala. Prišel si ti in ločil obe sliki, razbil si ju narazen in si me vzel samo zase, odrinil si drugega, da mi je obledel. In v trenutkih opoja si samo ti, samo ti, Janez ...«
Naslonila se mu je na prsi. On je pa še vedno brez besede božal njene lase.
»Toda potem vstane spet vse znova, spet se lovim in vprašujem, če sem storila prav. Janez, jaz ljubim, a še zdaj ne vem, koga ...«
Skoraj pomoči je prosila pri zadnjih besedah. Tesno ga je objela in iskala v njegovih očeh odgovora in tolažbe za razdvojeno srce.
Janez je pričel slutiti, da se je prenaglil. Ne smel bi je navezati nase. Moral bi se obvladati. Janez, slabič si! Kaj ti pomagajo vsi napori, ki si jih prenašal s silno voljo, ko si pa padel pod strastjo! Dani bi moral prepustiti, da odloči. Toda zdaj pojdi svojo pot naprej.
Počasi, mehko, skoraj šepetaje ji je odgovarjal: »Morda je res, da te ne bi smel vzeti v tistem času zase. Toda ali nisem uklonil usode in jo nagnil na svojo stran? Ali nisem razmeknil gošče in ti pokazal poti? In to je moja pot, Dana! Ali čutiš, saj moraš čutiti, da ljubiš samo mene, samo mene, in druga slika bledi, gineva, izginja...«
Prepričevalne so bile besede, ki jih je komaj slišno izgovarjal nad njenim obrazom. Dana je drhtela v njegovih rokah ter pridušeno zatrjevala: »Da ... da. Janez ... da!«
»In z menoj moraš, prosta vseh dvomov in svobodna! Gore naju čakajo, silna in močna bova hodila za najinimi cilji in iskala sebe v nevarnostih. Dvignila se bova v višine, z naporom jih bova dosegla. Vrh je še daleč in midva morava čez steno. Ne veva kaj naju čaka, le to čutiva: ali zmagava ali padeva. Ti pojdeš voljno za menoj, melodija tvoje duše se bo zlila z mojo v en spev.«
»Da, Janez! Mislim si takole: ustvariva si miren dom, ko se poročiva ...«
Prenehala je, kajti njegove roke so omahnile. Zavalovalo je v njem. Na to ni nikdar mislil, tega si ni nikdar predstavljal. Mahoma je spoznal, da ju loči prepad, ona ga ne bo razumela nikdar. Kako ga bo razumela, saj še sam težko dojame, kaj hoče. Opazil je, da je Dana opazila njegovo presenečenje. Hotel je popraviti, a vendar je kot odsoten ponovil: »Da ... ko se poročiva ... da ... miren dom ...« Glas je bil suh, besede so bile lesene in pogled uprt v tla.
In Dana se je zavedela. Planila je kvišku in iztegnila roke: »Janez!«
Mahoma sta si bila tuja, tako tuja kot nikdar v življenju. Nenadoma je prišlo vanjo iz neznanega, kot grozen udarec na vse tisto, kar sta na pol dogradila.
»Janez! Kaj si mi storil!« Zgrudila se je in bruhnila v jok.
Odkod je prišlo to? Saj vendar vse skupaj nima nikjer vzroka! Kot bi v obe duši hipoma segla nevidna roka in jima odprla oči. Kaj sta doslej tavala v temi?
Pokleknil je poleg nje in jo tolažil. Dvignil ji je obraz in ji brisal solze.
»Dana! Kaj ti je vendar? Tako nenadoma!«
Čutil je, da njegove besede niso prisrčne, kot da je okoval srce v leden oklep.
»Saj me ne razumeš. Jaz sem hotela tako lepo...« Jok je dušil besede.
Ne razume je? Ne, ona njega ne razume. Zanj vendar ni važen miren dom s tremi, štirimi otroki. Zanj ni važna poroka. To so postranske reči. Ubožica, ki si ga je predstavljala, kako sedi zvečer v naslanjaču s copatami na nogah in pripoveduje, kaj se mu je čez dan zgodilo v pisarni. Ona pa sedi poleg in plete; joj, ob taki misli se je zgrozil. Tako ne bo umeval nikdar zbližanja dveh src.
Komaj jo je pomiril. Le semtertja je še zaihtela in povesila pogled. Trudil se je, da bi izbrisal neljubi trenutek, a zastonj. Molčala je. Naposled je dvignila svoje lepe, vlažne oči, zazrla se vanj z dolgim, mehkim pogledom in odkimala:
»Ne, Janez! Zablodila sem ...«
Vstala je in počasi odšla. On je obstal na mestu, izprožil roke za njo, hotel je nekaj reči, poklicati jo, prositi. A ona je odhajala, počasi se je gibala njena vitka postava čez bele plošče in klade. Sonce se je igralo v njenih laseh, njen korak je bil neodločen. Če bi se ozrla, bi ji padel pred noge. Če bi jo poklical, bi počakala.
Tako je pa odhajala in Janez je strmel za njo.
Pomaknil se je prav na rob stene, tako da je tik pred njim zijala črna, pošastna globina. Globoko spodaj ga je vabilo, naj stopi doli, tam ga čaka pozabljenje. Razor mu je kimal, naj stori; Prisojnik se mu je škodoželjno smejal: »Plesal si, ko sem jaz igral ... zdaj plačaj!«
Tedaj se je stresel, pogledal proti soncu in se umaknil od prepada.
Na desni je zaropotalo, začuli so se glasovi in udarci cepinov ob kamenje. Prihajala je Lipovčeva družba in stopil je k njim.
Živahno so ga pozdravili.
»Ali ste sami?« so ga vprašali. »Kje so pa drugi?«
»Tamle spodaj lenarijo.«
Skupaj so odšli k njim. Pavle in Mandićeva sta ostro pogledala Janeza. Ali jim je Dana kaj rekla? Sedela je tam in strmela proti Cmirju. Na Lipovčev pozdrav se je nasmehnila in molče odzdravila.
»Ali dovolite, da se vam pridružimo?« je rekel Lipovec - in že je odlagal nahrbtnik. Prav tako so storili drugi.
»O, prosim, prosim!« je pokimal Pavle. »Nas bo vsaj več.«
Lipovec jim je predstavil svojo družbo: sestro Agno, njeni nekdanji sošolki Melito in Stano ter Staninega brata Poldeta.
Vsi so bili kaj živahni in kmalu sta bila vzgojiteljica in Pavle v veselem pomenku z njimi. Le Dana in Janez sta bila zatopljena v svoje misli. Dana je še vedno sedela na istem mestu. Ko niso drugi pazili nanjo, se ji je Janez približal.
»Kaj je vendar bilo, Dana?«
Molče ga je pogledala s toplimi, a zbeganimi očmi. Peklo in bolelo jo je. Kako na lepem je prišlo vse to! Saj ne razume, le to ve, da se je motila, da Janez ni tisti, ki ga je iskala.
»Dana, napačno si me umela. Povej, kaj sem ti storil?«
Napačno ga je razumela? O, jasno ji je bilo tisto njegovo oklevanje. In vprav one besede so ji razkrile vse. Ljubi ga, a njena ljubezen je napačna. Ta ljubezen temelji na hipni strasti. To je ljubezen, ki ne nadkrili same sebe, temveč zaplamti in izgori v mesenosti. Težko in kruto je spoznanje, toda po tej poti, ki vodi v prepad, ne more dalje. Bolelo bo, ko bo trgala iz sebe, kar se je zdaj že ukoreninilo. Zvodile so jo njegove plamteče besede, zapeljala jo je sila, ki poje v njem. Ni se mogla dotipati do njegove duše in on je bil predaleč od njene. Loči ju prepad, tega se je zavedala; toda kakšen je ta prepad, tega ni vedela. On ga je siloma premostil, a vez je bila preslaba, da bi ju mogla družiti vse življenje, zato mora proč, izogniti se mu mora.
Stal je pred njo in čakal odgovora. Prvič je opazila, da je njegov pogled vdan in proseč. A ni si mogla pomagati, morala ga je zavrniti:
»Pusti me, Janez, pusti!«
»Dana!«
»Pozneje ti povem vse. Prosim te, pojdi proč!«
Brez besede je odšel. Legel je na grušč zadaj za njo. Ni ga videla, a čutila je njegov pogled.
Lipovec se je medtem spravil h kuhi. Pripravil je samovar in grel vodo za čaj. To je vzbudilo precej zabave, posebno črnolasa Melita je bila glasna in se je sukala, kot bi hotela vzbuditi pozornost nekoga; tako da se je prijateljici Stani zdelo kar sumljivo. Morda je pa prej le prav imela, ko jo je podražila, da ji je menda Janez všeč.
»Kako pa, da je vaš gospod brat tako sam zase?« je vprašala Melita Pavleta.
»Ne vem, kaj mu je.«
»Ali je vedno tak?« je bila radovedna Agna.
»O, ne! Le bojte se ga, če se razživi. Potem ga bo dovolj za vse.«
»Zakaj?«
»Rad zbada, če se pripravi.«
Ko je bil čaj kuhan, jih je Lipovec povabil bliže. Razen Janeza so se vsi odzvali vabilu. Melita je nalila čaja v dva kozarca ter ju nesla k Janezu. Ponudila mu je:
»Gospod Košak, ali vam smem postreči?«
Zapeljivo so ga gledale njene črne oči. Kakor odsoten se je nasmehnil:
»Preveč ste prijazni, gospodična!«
Vzel ji je kozarec iz roke. Melita je prisedla. »Bova pa skupaj pila, ali ne?«
Ni mu dala miru. Obsula ga je s točo besedi in s prijaznostmi. Njena živahnost mu je razpršila vse moreče misli, tako da se je kmalu šalil.
In ko so šli čez Grunte v Vrata, je bil živahni, prijetni Janez središče, okoli katerega se je vse vrtelo. Tudi Dana je pozabila mučni dogodek, ker je v Agni našla prijetno tovarišico. Le sempatja je oba zabolelo, kadar sta se srečala s pogledi.
Melita se je držala Janeza, da sta si Stana in Agna pomenljivo namežikovali. Rekla pa ni nobena nič.

(Dalje prihodnjič.)
 

št. 6, leto 1933

dLib.si


Mladika

Ivan Bučer (1910 - 1950)

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45944

Novosti