Mladika - Ivan Bučer

V.

Brata sta pisala, da prideta danes z opoldanskim vlakom.
Dana se je napravljala in zato je bilo vse v neredu. Gotovo desetkrat je tekla k Mandićevi povedat ali povprašat to in ono. Prav tako Mandićeva k Dani. Treba si je bilo priskrbeti toliko reči! Vsaka malenkost je važna, da je ne pozabi. Tole pa morda ni neobhodno potrebno? Čim manj reči, tem lažji bo nahrbtnik! Pa je predevala in premetavala, spraševala in se posvetovala zdaj z Mandićevo, zdaj s služkinjo; naposled se je lotila celo Žina, ki ji je pa odvrnil, da ga take reči ne zanimajo. Sicer pa, kakor si bo postlala, tako bo ležala. Če bi hotela imeti vse, bo težko, če pa hoče prazen nahrbtnik, bo še teže.
Naposled je bila stvar le nekako v redu. Napet, siv nahrbtnik je bil na stolu, poleg so stale rjave, pravkar namazane vezanke. Močne hlače, krilo na gumbe, zelena robaška, volnena jopica in pelerina — vse je bilo položeno čez stolovo naslanjalo.
Uvala Bogu, zdaj je vse v redu! Ali bi se že napravila? Pol desetih je šele. Prezgodaj je. Stopila je spet k Mandićevi.
Ta je bila tudi vsa v pripravah. Ko je Dana vstopila, je pravkar stala sredi sobe pred odprtim nahrbtnikom in predevala iz roke v roko kompas. Ni se mogla odločiti, ali bi ga vzela s seboj ali ne. Dana ji je odsvetovala, saj ga vendar ne bo treba. Ne gredo na Himalajo in ni treba takih priprav. Lahko ji je bilo govoriti, ko je imela vse v redu! Bivša vzgojiteljica je bila sitna, pa se je Dana vrnila v svojo sobo.
Kam naj se dene ta čas? Stopila je k oknu. Skrbelo jo je, kakšno bo vreme. Zadnje dni je bilo zelo lepo. Kaže, da se bo držalo. Le za Črnim vrhom se je plazil samoten oblak, ki pa ni napovedoval ničesar hudega.
Ah, to čakanje in pričakovanje! Še neskončni dve uri je do prihoda vlaka. Sedla je na blazinjak in vzela v roke knjigo. Ničesar ni dojela, kar je čitala. Besede so bile prazne. Misel ji je begala. Odložila je knjigo in se vrgla čez blazine. Zastrmela je v točko na stropu.
Zalotila se je pri misli, kje se zdajle nahajata brata? Zjutraj sta odšla na vlak. Družno so udarjale okovanke po trdem tlaku. Pavle je šel kupit vozna listka, gotovo je šel Pavle. Prepričana je bila o tem. Janez je pa stal in gledal ljudi, ljudje so pa gledali njega: zastavnega in močnega fanta v rjavih hlačah in težkih okovankah. Pavle je kupoval vozna listka, cepin je obesil na levo roko in se je malo sklonil, da je videl skozi okence uradni obraz blagajničarke, ki je samogibno segla po listka in ju žigosala. Čisto natančno je videla tudi, kako sta šla na vlak.
Pavle in Janez! Ni ju mogla ločiti. Prišla bosta s širokim nasmehom, s prisrčno besedo. Srce ji je igralo ob tem. Potem bodo odšli skupaj med sive skale, nad strme prepade, stopali bodo na zasnežene vrhove. Tisoč lepot se bo nudilo njihovim očem. Onadva jo bosta varovala, vodila jo v višine, njuna volja bo razgrinjala naravo pred njenimi nogami. Česa se je bolj veselila: ali bratov ali planin? O, gotovo planin! Pa vendar se ji ne bi zdele ture v gore tako lepe, če ne bi bilo poleg nje navdušujočega Janeza in resnega, mehkega Pavleta.
»Pavle in Janez!« Nehote je dahnila te dve besedi. Čudno ji je bilo ob spominu na oba brata. Srce je iskalo in izbiralo, a si ni tega priznala. Ni ju mogla ločiti: ti na desno, ti na levo! Saj je vedela, da jo ljubita oba. Ženska, ki ji vlada srce, to takoj čuti, mora čutiti. Rada jo gledata! Ali je ni Pavle božal s pogledi, kadarkoli se je sešel z njo v Dubrovniku? In kaj ji je hotel povedati takrat med plesom na Lokrumu? In Janez?! Ko je stala pred njim, ko je dvignil njeno roko k ustnicam, ali niso njegove oči govorile več, kot bi mogle povedati besede? Dana je vedela, da jo ljubita. Vedela je tudi, da sama ljubi. Toda koga, koga?
Ni pa vedela, da ljubi oba.
Ob taki misli se je zgrozila. Ne, saj ni mogoče! A vendar! Ali je kaj razlike, če pomisli na enega ali drugega? O je, je! Pavletu bi bila sestra, mehka, vdana — kot je bil sam blag in dober.
V Janeza bi se zagrizla, trpela bi in uživala. Pod njegovim prešernim smehom se je skrivalo nekaj silnega, nekaj, česar se je bala.
In če čuti in ve to, zakaj gre z njima v gore, vstran od družbe, ki jih vendarle loči kot nekak plot? Svesta si je bila, da bo ta pregraja tam gori padla. Ali ni to nevarno? Se bo igrala z dvema dušama, ali bo zaigrala sebe?
Ne! Ne! Ne!
Verovala je, da se bo tam gori v čisti, božji naravi odločilo.
Pavle ... Janez ...
Grebla je v negotovost, da ji je onemogla misel. Zadnje doznanje jo je zbegalo, da bi se skoraj odpovedala izletu, pa jo je prebudil glasni Žinov smeh iz sosedne sobe.
Šalil se je z Mandičevo, ki se je že preoblekla v turistko. Ko je prišla Dana, jo je živahno pozval: »Danica, doli bo treba, kava je na mizi.« Čeprav ji je bilo malo neugodno po prejšnjem razglabljanju, vendar je odšla za bratom in vzgojiteljico v gostilniško sobo, kjer jo je pričakoval oče. Poskusila se mu je nasmehniti in posrečilo se ji je.
Sedla je za mizo in izpila kavo. Obloženega kruha se ni dotaknila. Oče jo je vprašal:
»Kako, da še nisi napravljena?«
»Dovolj je še časa!« Pogledala je na uro. »Sicer bomo pa kosili tudi še v Kranjski gori.«
»Potem bo pa treba naročiti skupen obed,« je skrbel oče.
»Dobro bi bilo.«
»Prav. Za to bom že jaz poskrbel.«
Pogovor se je nato zasukal v drugo smer in Dana je kmalu vstala.
»Preobleči se moram, da ne boš samo ti strašila v turistovski obleki,« je dejala Mandićevi. »Očka, ali pojdeš z nami na kolodvor?«
Rad bi šel, samo včeraj je že obljubil neki družbici, da bo danes igral z njimi tenis. Tamle so in ga že pričakujejo. Saj se vidijo še pri kosilu.
Odšla je po stopnicah v svojo sobo. Bila je spet v veselem, nestrpnem pričakovanju brez težkih in morečih misli.
Ko je prišel Žino klicat, da bi odšli na kolodvor, in jo ugledal pred seboj v novi planinski opravi, je od občudovanja zaploskal:
»Kar zavidam Košakoma, da bosta imela tako spremljevavko! Poda se ti, zelo poda. Nikoli več ne smeš obleči druge obleke!«
»Pojdi, pojdi, priliznjenec!« Ugajalo ji je pa le, da jo hvali.
»Rečem ti, če bi ne bil tvoj brat, pa se na mestu zatreskam vate!«
»Boš!« mu je zagrozila.
»Vidiš, samo plesati ne boš mogla v teh čevljih!«
»Bom pa plezala.«
Bila je res ljubka v tej obleki. Njena polna, prijetna postava je prišla vse bolj do izraza, kot pa v tesnih modnih oblekah. Rjavi kodri so ji uhajali izpod čepice in bili so kakor lep okvir k še lepši sliki.
Skupno z Mandičevo so odšli na kolodvor. Tudi njo je morila nestrpnost. Čeprav se ji je že v Planici slabo obneslo, vendar je bila trdno odločena, da se poskusi z vrhovi. Bo že kako šlo. Ni šment. da se ne bi privadila!
»Mislita, da bo lepo gori?« je Žino spraševal.
»Z nami pojdi!« ga je vabila Dana. »Videl boš.«
»Tega pa ne. Imam pa že rajši svoj avto. Ubijem se prav tako lahko v njem.«
»Norček!«

Na postaji je bilo dovolj radovednih letoviščarjev, ki so prišli prodajal zijala, da so videli, kdo se pripelje in kdo se odpelje; mnogim je bil to vsakdanji sprehod za zabavo, saj so na letovišču pač zato, ker je to moderno. Drugače je pa dolgčas, če ne vidijo vsaj petdeset ljudi na kupu. Nekaj mladičev se je lovilo okoli tuje govorečih lahkokrilk. Ko so prišli Dana in Mandićeva z Žinom na postajo, je izustil marsikdo umestno ali pa neumestno krilatico na račun njunih oblek. Nekateri slučajni znanci so jih pozdravili. Pristopil je nekdo, ki se je poznal menda z vsemi letoviščarji, in jih vpraševal o tem in onem. Kam nameravajo? O, tam je že bil, povsod je že bil. Prisojnik? Joj, to je težko, strašno težko! Klini, žične vrvi, strma snežišča, grozni prepadi! Človek je kar prilepljen na steno in leze in leze. Če se mu zvrti ... tedaj je vse končano. In vsakemu se vrti, njemu seveda ne, to je umevno, vsakdo se boji! O, ni kar tako ta Prisojnik! Mandićeva se je že začela bati in oklevati. Bog ve, kaj vse bi nažužnjalo človeče, da ni pri ropotal vlak.
Dana se je nestrpno zganila. Tudi Mandićeva je silila naprej. Vlak se je ustavil, vrata so se odpirala, izstopali so potniki: domačini, letoviščarji, turisti. Neka izletniška družbica je kaj glasno prirogovilila. Samo bratov ni. Ali sta zamudila? Sta se premislila? Lahko bi jima to prisodil.
Dana je iskala. Mandičeva jo je potegnila skozi gnečo, ki se je hipno zgrnila pred postajo, in pokazala: Tamkajle iz zadnjega voza sta izstopila. Že oddaleč sta jih zagledala in se podvizala k njim. Pavle je predejal cepin iz desne v levo in ponudil Dani roko. Janez se je pozdravljal z Mandićevo.
»Mislili smo že, da vaju ne bo.«
»Kaj se tako malo zanesete?« je vprašal Pavle.
Janez je pa občudoval Dano: »Saj ste kakor rojena planinka.«
»Da,« je spet dražil Žino, »če bo tudi v resnici tako dobra, kakor se zdi, tedaj se bodo vsi plezavci poskrili pred njo. A hvala Bogu, da se tega ni bati.«
»Kaj veste?« jo je zagovarjal Pavle. »Vse je še mogoče.«
»Brez skrbi!« je zatrjeval Žino.
Odšli so s postaje proti krčmi, kjer so bili Bonićevi na stanovanju.
Janez je že vonjal planinski zrak. Na obzorju se je črtal sivi Razor s sosedom Prisojnikom. Spet je bil blizu gora! Pred njim so pota in cilji, polni doživetij in neskaljene gorske sreče.
Pavle je užival poleg Dane. Kramljal je z njo, se šalil in bil nenavadno zgovoren. Vmes se je vtikal Žino, zbadal in izpodbujal k razigranosti.
Miza je bila pogrnjena pod košatimi kostanji; tja je sedla vesela družba. Prisopihal je tudi Bonić in se prisrčno pozdravil z novodošlima. Lopar, s katerim je igral, je odložil in naročil čašo malinovca.
»Sijajno! Izmed štirih iger sem tri dobil. Nismo še za staro šaro!«
Zadovoljno si je mel roke. Takega je poznal Pavle iz Dubrovnika, kadar je sklenil dobro kupčijo. Razgovorili so se in med kosilom je Bonić vprašal:
»Do kam pa prav za prav kanite danes?«
»Ne vem še,« je dejal Janez in pogledal obe ženski. »Če bi se dalo še to popoldne na Mojstrovko ... Za poskušnjo.«
»Seveda se bo dalo,« je zagotavljala Dana. »Ne dvomim o tem.«
»Jaz tudi ne!« je rekla Mandičeva. »Pot vendar ni dolga, kolikor vem. Takoj je treba resno začeti.«
»No, potem smo pa vsi edini!« je vzkliknil Pavle.
»Seveda, to mi boste dovolili, da vas popeljem z avtom, dokler bo šlo.«
»Na to sem računala,« je dejala Dana. »In očka, saj nas lahko malo pospremiš.«
»Šel bi, da! Do kam pa pelje cesta?«
»Prav do Vršiča, če hočete. Seveda, če bo vozilo zmoglo šest ljudi.«
»Kako?« se je hudoval Žino. »Šest ljudi! Nikar ne podcenjujte mojega avtomobila. Šest! Ha! Šestdeset — vam pravim!«
Njegovo širokoustenje je spravilo vse v dobro voljo.

VI.

Takoj po kosilu so se odpeljali.
Motor je rezko brnel in poganjal voz po cesti, ki vodi v osrčje strmih, sivih vrhov.
Pokrajina se je na levi in desni izpreminjala kot v panorami. Brzeli so čez most, na desni sta se spajali Pišenci v majhnem, ljubkem slapu. Potem je prišlo kopališče Jasna. Nekaj kopalcev se je sončilo na deskah in gledalo za avtomobilom, ki je zdaj še precej urno vozil po položni, beli cesti, ki se je v velikem loku vila ob vznožju zaraslih bregov.
Cesta je bila bela in se je svetila v soncu. Prehitevali so izprehajajoče se izletnike. Pričeli so se prvi vzponi, ostro so zavili desno čez most in zdaj je šlo navzgor. Vedno le navzgor. Pred njimi se je odprla Krnica, videlo se je prav do tja, kjer se iz sivih meli požene kvišku navpična Križka stena kot velikanski zid med velikanskima utrdbama: mogočnim Razorom na desni in strašno Rogljico s Škrlatico na levi. Zazelenele so strme Frdamane police, za njimi je dvigal Špik svojo belo piramido. Naravnost pred njimi je kipel Prisojnik s prednjima stražama, s Srednjo in Zadnjo glavo. Siv in veličasten se je dvigal tisočletni očak ogromni skladi, temne globeli, strmi kamini.
Slike so se izpreminjale, sestavljale se in razstavljale v različne skupine, veličastna gorska krasota je vplivala na vse, tako da ni nihče spregovoril besede. Le strmeli so v to gorsko pravljico.
Čez meli, zelenice in vrhove pa se je razlivalo poletno sonce, pripeto na stekleno jasni, modri nebeški svod, in sejalo zlato kot božji blagoslov na vso pokrajino. Obsevalo je šumečo Pišenco, zelene pašnike, temne gozdove, samotne macesne med rušjem, bele skale, strme stene in snežišča, meli in plazove, vrhove in škrbine. Vse je tonilo v jarki svetlobi.
Avto je brnel in hitel navzgor.
Zavil je v dolino Suhe Pišence, renčal v strminah in prihajal v vedno večjo divjino. Na levi se je penila Pišenca in se poganjala čez razdrte skale, ki jih je neurje privalilo z višin. Njen šum je večkrat preglušil ropot motorja.
Razgled se je povsem spremenil. Zadaj je zapirala dolino široka Škrlatica, pred njimi pa se je bočil do vrha porasli Vršič. Prvi robovi Mojstrovke so pogledovali za Robičjem, Prisojnik je bolj in bolj kazal svojo razdrapano severozahodno steno. Soteska se je docela stisnila med Srednjo glavo in Robičje, da je bilo prostora le še za cesto in hudournik.
Na nekem mestu je pokazal Janez na desno:
»Tamle je ruska cerkev. S ceste je ne vidimo. Drevi ali pa jutri jo lahko obiščemo.«
»Zakaj pa ruska?«
»Cesta je bila zgrajena med svetovno vojsko. Delali so jo ruski vojni ujetniki. Pozimi so bili odrezani od sveta, pa so jih pokončevali bolezni in glad, pokopavali so jih plazovi in uničevali nečloveški napori. Na stotine jih je umrlo radi te ceste. Kraj je prepojen s krvjo in solzami. Zgradili so si skromno kapelo, z lubjem so jo okrasili, z nožički izrezljali. In tu so zaupali svoje tegobe in nesreče Njemu, ki jih je reševal iz tega bednega življenja ...«
Avto je že zavil, prevozil mostič in pokazala se je Koča na Gozdu. Iz zelenja je prijazno gledal veliki znak planinskega društva, ki je bil pritrjen na prednjo steno. Koča je dihala domačnost in preprosto udobje.
Žino je zavozil na košček ravnega prostora prav pod kočo in ustavil.
»Tako! Prva postaja. Tu boste odložili nepotrebno prtljago, ali ne?«
»Da,« je dejal Pavle in pomagal ostalim iz avtomobila. »Tu bomo tudi prenočevali. Dalje krenemo potem, ko uredimo z oskrbnikom prenočišče. Na Mojstrovko vzamemo le najpotrebnejše stvari.«
Skupaj so odšli v kočo. Oskrbnik, visoko rasel, zdrav domačin, s prijetnim pa odločnim obrazom, je slonel na predrju in jih pričakoval. Bil je radoveden, kdo se pelje. Malo presenečen je bil, ko je ugledal prav resne turiste, ne pa kakih popoldanskih izletnikov. Pri nas pač še ni navade, da bi se turisti pripeljali do sem gori. Še bolj pa je bil presenečen, ko je uzrl med njimi Janeza. Poznal ga je iz prejšnjih let, ko je kot ubog študent z večno luknjo v žepu marsikrat kolovratil tod okrog.
»No, gospod Košak, kaj vas je pa prineslo sem gori?«
»Danes me je pripeljalo!« je odvrnil Janez in mu ponudil roko. »Ali bo kaj prostora za nas?«
»Prostora pa za predpustni ples!« Šel je pred njimi v jedilnico. Čakal je na naročila in Janez se je obrnil k njemu:
»Ali boste imeli sobo za gospodični?«
Potrdil je.
»Pavle, ali boš spal na skupnem ležišču?«
»Hm. Ali ni nikake postelje?«
»O, seveda, seveda!« je hitel oskrbnik. »Samo spati boste morali še z nekim gospodom v isti sobi.«
»Dobro, dobro! Kje boš pa ti spal, Janez?«
»Kje neki kot na skupnem. Iz navade.«
Tako je bilo za prenočišče preskrbljeno. Odnesli so vsak svoj nahrbtnik na ležišče. Dana in Mandičeva v prvo nadstropje, njuni sobi nasproti je bila Pavletova, Janez je pa zlezel na podstrešje, na obširno skupno ležišče. Izbral si je prostor prav na koncu v levem kotu. Položil je na žimnico cepin in izpraznil nahrbtnik. Vanj je vtaknil le suknjič in odšel navzdol. Na verandi je sedel na pregrajo. Bonić in Žino sta se spodaj hladila s pivom.
Turistov ni bilo pa je imel oskrbnik čas in je pristopil k Janezu.
»Kam pa nameravate?« ga je povprašal.
»Za danes na Mojstrovko. Jutri pa na Prisojnik. Potem bomo pa že videli, kako bo.«
»Na Mojstrovko je odšla vesela družba. Če boste hitro stopili, jih še dohitite.«
»Kdaj so pa prišli?«
»Ni dolgo tega. Nekoliko so se ustavili tu — toliko, da so pustili nepotrebno prtljago. Zvečer se vrnejo.«
Prišla je Dana z Mandićevo. »Ali pojdemo takoj?« je vprašala vzgojiteljica.
»Takoj. Samo da Pavle pride.«
»Očka, kako pa ti? Ali pojdeš z nami?«
»Nak! Dovolj imam! Boljšega kot to pivo mi zdaj sploh ne more nihče nuditi.«
Ko je prišel Pavle, jih je Bonić pospremil do avtomobila. Tam se je z vsemi poslovil.
»Tako, gospoda, zdaj jo izročam vama. Pazita mi nanjo. Pa tudi vi, gospodična Mandić, se poslužite starih pravic.«
Dana je bila huda: »Saj nisem pet let stara.«
Motor je zarenčal, vozilo se je zganilo in spet je šlo navzgor. Še malo so pomahali Boniću, ki je še stal na mestu in zrl za njimi — in izginili so za ovinkom.

Počasi je šlo v strmih in gostih ridah. Danica je podražila:
»No, kaj bi zdaj dejal, Žino, če bi sedelo tu šestdeset ljudi?«
Ni se brigal zanjo. Skrbel je le za premene, zavore in ovinke. Zato ga je Dana pustila in se obrnila k Janezu, ki je tolmačil razgled. Vedno širše je bilo obzorje, nasekano in razcefrano od neštetih zobov, stolpov, škrbin in vrhov.
Končno so le prevozili najstrmejše ride, potem je šlo hitreje. Kmalu so zagledali na poraslem holmu levo od ceste Erjavčevo kočo med drevjem.
»Tamle ustavite, prosim!« je zaklical Pavle. Avto se je ustavil na ravninici. »Tako, zdaj je konec vožnje, odslej jo bo treba sekati peš.«
Dva izletnika sta stopila iz Erjavčeve koče in gledala, kdo se je pripeljal. Videla sta, da so izstopili iz avta dve planinki in dva planinca in se poslavljali od voznika. Še nekaj vzklikov in planinci so se zagrizli v strmo, travnato pobočje po poti, ki vodi proti Zvratém. Voznik je avto obrnil in se pričel spuščati navzdol. Izstopivši so mahali z ruticami za njim, dokler ni izginil, in le brneči ropot je še motil gorsko tišino.

Dana in Mandičeva sta nastopili svojo prvo resno turo.
Janez je šel spredaj. Nosil je nahrbtnik z obleko, drugi so bili prazni. Enakomerno je stopal navkreber s premišljenim, hribovskim korakom. Stopal je vedno na celo stopalo in samogibno lovil ravnotežje, da ni preveč trpelo telo. Pazno je gledal, kam in kako je stopil, da mu ne bi spodrsnilo na gruščnati poti. Teže je bilo Dani, ki je šla za njim. Semintja ji je zdrselo, stopicala je in nikakor ni mogla priti v enostavni, mirni ritem Janezove hoje. Še bolj nerodno je bilo Mandićevi, ki je že po prvih petdesetih metrih dobila težko sapo. Pavle je hodil dobro, čeprav ne tako lahko kot Janez.
Pot se je vila navkreber skozi ruševje, ki je v vročini izpuhtevalo prijeten vonj po smoli. Tuintam se je pozibavala zvončica, sklanjala se modra orlica ali pa so se rumenili kozji parkeljci in volovja očesa. Med kamenjem je gledala v nebo vijoličasta nebina in tam gori je žarel in vabil večno lepi, rdeči sleč.
Kmalu so bili na Zvratéh med Mojstrovko na levi in Robičjem na desni. Vsem je prav prišlo malo oddiha, ker strmina je bila res kar neusmiljeno napeta.
»Hvala Bogu, da smo se prerili skozi tale dolgi čas! Zdaj bo že bolj zanimivo.« .
Na levi se je odpirala široka gruščnata kotanja, iz katere je strmo rasla raztreskana, skoraj navpična stena Mojstrovke. Bolj levo je zelenela Slemenova Špica. Vprav pred njimi se je kratka planotica končevala nad vesinami, ki so se spuščale v dolino Male Pišence. Na obzorju so gledali Dobrač, malo bolj sem so se vlekle ostale Karavanke, pod katerimi so sanjale bele Rateče. Na drugi strani je grozil temni, divji Prisojnik, ki je kraljeval nad zdaj nizkim, ponižnim Vršičem. Na vzhodu je kot kulisa v pravljični igri stala divna, s soncem ožarjena Škrlatica. Njena grozna stena se je zdela neprehodna, podprta z orjaškimi stebri, ki so se bočili iz ogromne ploskve.
V sinjini je krožil sokol. Povsod je vladala skrivnostna gorska tišina. Srce se jim je širilo v divjini, odvrgli so vse, kar jih je vezalo spodaj. Čisti in prirodni, kot narava sama, so vstopali v hram božje lepote.
Krenili so na levo po meleh pod strmimi stenami Mojstrovke. Tu in tam je še ležal sneg. Nihče ni spregovoril, molče so občudovali lepoto in jo zajemali vase.
Pot je zavila po melu navkreber. Pod nogami se jim je udiralo in rušilo, kamenje je poropotavalo po pobočju. Tam, kjer so se nagrmadile večje skale, tik pod steno, se je Janez ustavil. Črn kamin je vodil strmo navzgor. Pokazal je:
»Tule je vstop.«
Ozrli so se kvišku. Skladi so grozili, da se zrušijo; velikanske, molčeče skale so navpično kipele. Nevajenemu očesu se je zdelo povsod enako grozno, zaman je iskalo prehoda, steze, polic, obronkov. Vse se je stapljalo v težko, neprehodno steno. Ni čuda, da je Dani in Mandićevi uplahnil pogum.
»Da bi po takemle šla? Saj ne pridem nikamor,« je odkimavala vzgojiteljica.
Še celo Pavletu ni bilo lahko, še daleč ne tako lahko kot Janezu, ki se mu je radovalo srce, ko je gledal silne strmine. Pobožal je skalo, ki mu je bila ljuba prijateljica.
»To vendar ni nič hudega. Pot je sijajno izpeljana in nadelana, tako da je nemogoče, da bi se kaj zgodilo. Brez skrbi! Ne bi rekel, če bi ne bilo klinov in vrvi! Pa še brez njih bi vas spravil gori.«
»Hm! Hm!«
Videl je oklevanje Mandićeve in Dane. Oprijel se je in zlezel malo više po kaminu.
»Glejte, kako gre lahko. Samo prvi meter se vam bo zdelo sitno, drugi meter bo zanimiv, tretji pa že kar prijeten. Tu se telovadi, da je veselje! Torej, gospodična Dana, za menoj!«
Zavzela se je in poskusila. Saj res ni tako hudo! Kot bi šel človek po lestvi, nič teže ni. Tudi Mandičeva je lezla za njo. Pavle jo je kar potiskal naprej, tako da je hočeš nočeš morala.
Janez je stopil iz kamina, položil roko k ustom in zavriskal, da je odmevalo od vseh strani. Gori nad njimi se je ukanje odzvalo.
»Družba pred nami. Ne morejo biti daleč.«
Po prvem nezaupanju jim je postala telovadba po klinih in vsakovrstnih stopnicah zanimiva in celo prijetna. Mandićevo je malo motilo, če je pogledala v globino. Sicer niso hiteli, sem in tja je bilo treba ženskama pomagati, malo nerodni sta še bili, no, šlo je pa vendarle. In še kar dobro je bilo za prvič.
Varno nadelana pot je prečkala steno, prešla v žlebove, kjer je zavila kvišku med sive, velikanske gole skale. Tu na severni strani je bilo hladno, a jih je plezanje ugrelo.
Mandićevi se je videlo, s kako vztrajnostjo leze, iz oči se ji je bralo, da bi rada vsaj malo počila, samo za trenutek, da bi prišla do sape. Bala se je pogledati v globino, ker se ji je vse zibalo in se ji je zdelo, da bo zdaj zdaj zgrmela navzdol.
Končno, ko so prelezli rob in mahoma prišli na majhno planotico, na kateri je še ležal sneg, so se ustavili.
»Nekoliko si lahko oddahnemo.«
Mandičeva je takoj sedla na skalo in tudi Dana se ni mogla premagati, da se ji ne bi pridružila.
»Ali ni pot krasno izpeljana?«
»Sijajno!« je odvrnila Dana. Ni se ji ljubilo govoriti, hoja jo je seveda utrudila, čeprav tega ni hotela pokazati.
»Ali je še daleč?« je skrbelo vzgojiteljico.
»Ne, kmalu bomo na vrhu. Dobre četrt ure še.«
»Potem pa ni vredno počivati.«

Še malo so počakali, nato so nadaljevali. Steza jih je vodila prav v desni rob stene. Tu se je strmo pognala in potem od neke škrbinice zavila v levo in nato dosegla vrh. Od škrbine ni bila taka težava. Toda tista škrbinica! Joj! Mandićeva je vzkliknila in se oprijela Pavleta, ko je zagledala grozno globino. Globoko doli, vprav navpično pod njimi, so videli zelenje. Planica! Stena je bila grozna, gladka in strašna. Če bi padel tod doli, ne bi udaril ob nobeno skalo prej kakor spodaj, prav spodaj na melu. Tam bi nepremično obležal z zdrobljenimi kostmi. Tudi Dano je malo streslo in zazeblo okoli srca, ko je šla čez to zračno mesto. No, samo nekoliko strahu je bilo, nič več, pa so prešli.
Skala je postajala raztreskana, pobočje bolj položno — znak, da se bližajo vrhu. In res so zagledali leseno piramido — še nekaj korakov in Dana je lehno vzkliknila:
»Na vrhu!«
Prednja družba treh deklet in dveh fantov je sedela v zavetju in se krepčala. Pozdravili so se s prihajači.
Brata sta segla v roko Bonićevi in vzgojiteljici:
»Tako! Prvi večji vrh torej! Čestitava!«
Ženski sta se usedli k mejniku. Janez ju je ogrnil in jima ponudil krepčila. Nista se branili, saj od opoldne niso ničesar zaužili. Nato je poiskal v pločevinasti skrinjici pečatnik in vpisno knjigo, kamor so se podpisali. Dana se je z Mandićevo lotila pečatenja razglednic, ki jih je že iz Kranjske gore nosila s seboj. Saj je bilo treba mnogim pisati! Pavle je pa izvlekel iz žepa beležnico in zapisal čas prihoda in še nekaj opomb.
»No, gospod Janez,« je dejala Mandićeva, ko je bila dokončala pečatenje, »pa bi nam vendar raztolmačili razgled.«
»O, takoj, takoj! Začnimo tamle. Vidite, meni se zdi, da je slovensko ljudstvo kar poženilo in pomožilo naše vršce.« Pokazal je na jugovzhod. »Tistile očak, naj višji izmed vseh, z izrazito sivo glavo, je naš Veliki Triglav. Malo bolj sem se spogleduje z njim rdečelična Škrlatica, strašna in huda, da je za Triglav kar dobro, da si ne stojita bliže. Potem Mojstrovkin ženin Prisojnik! Ga vidite, kako strmo gleda sem preko Vršiča? Samo Razor je samski, zato je pa tudi ves zgrbljen in naguban, a vendar je lep in ponosen. Tamle na vzhodu stoji lepi Špik s sosedo Lipnico. In toliko otrok imata: Podnice, Dovški križ, Široko peč, Strmatarico. Saj še vsem imena ne vem. Nagajajo mu le tele Frdamane police. Tule tik pred nami je malo višji Travnik, ki se tudi sili k Mojstrovki. No in poglejte onegale! Divji, strm in koničast, kot bi grozil nebu, da ga prebode. To je Jalovec. Vidite, kako škilijo nanj vse Ponce in odrivajo druga drugo. Saj pa je tudi zastaven in najlepši daleč naokrog.«
Obrnil se je proti severu in obraz se mu je zresnil.
»Tamle je pa naša bolečina in rana. Nezaceljiva rana, naša Koroška. Drô, Dobrač! Ga vidite? Enkrat je že zaropotal in podsul nedolžne. In še bo zagrmel.«
Umolknil je za hip.
»Na obzorju se črtajo Lienški Dolomiti, Visoke Ture. In tu na zahodu! Slovenski kos, ki joka in loži po telesu. Segnil bo, če ne bo dobil srčne krvi. Glejte Mangart, Vis, Špik nad Policami — ki ga hočejo za Montaža napraviti — Kanin, Bovški Grintavec. Glejte jih, vsi še upajo in kot kamenita prošnja hité k nebu. Še bodo slišali slovensko pesem, ki bo svobodna odmevala po njihovem pobočju. Slišite, kako joka med njimi uboga Trenta, ponižana in razžaljena? Toda trentski lovec je samo zaspal, ni ga ubil Zlatorog, samo uspaval ga je, da se zbudi s svojo risanko v naročju, ko bo sila prikipela do roba ...«

Beseda mu je zastala. Dana ga je gledala razvnetega in gostobesednega, ko je kazal v daljavo. Pri zadnjih besedah mu je žarela vera iz oči. Srce ji je hitreje udarjalo, ko ga je gledala takega. Stopila bi k njemu in ga objela. A ko se je obrnil k njej, je tako čudno plamtelo v njegovih očeh, da se ga je zbala.
Družba, ki je prišla pred njimi, se je začela pripravljati za sestop. Nekdo izmed njih, ki je Janeza na videz poznal, se je ustavil:
»Lepo vreme danes, ali ne? Pa ne bo dolgo.« »Mislite?«
»Le poglejte proti jugu! Pooblačilo se je in nič kaj dobrega ne obeta.«
Res je bil jug nekoliko oblačen in zrak je bil tod dimast. Tudi sonce se je s prav čudnim žarom bližalo zatonu. Ta, ki je govoril z Janezom, je še enkrat pozdravil in pohitel za ostalimi.
»Menim, da bi bilo dobro, če se začnemo tudi mi počasi spuščati,« je nasvetoval Pavle. »Drugače bomo hodili v temi.«
»Prav.«
Pospravili so in krenili navzdol. Ženskama je bil povratek veliko težji kot vzpon. Posebno Mandičevi je bilo nerodno, ko je morala vedno gledati v prepade. A z dobro voljo je šlo in ob sončnem zahodu so prispeli na Zvratí.
Od tu dalje so hodili hitro. Janez se je zadrsal po gruščnatih grapah in presekaval ride. Zato je tudi bil lep čas pred ostalimi v dolini. V trdem mraku so pritolkli po beli cesti h Koči na Gozdu. Mandićeva je ves čas sitnarila, bolele so jo noge, vse telo je čutila. Bila je tudi razburjena od na-pora, tako da je odločno izjavila, da jutri ne pojde nikamor. Saj ni iz železa! Ostalim je bilo to skoraj prav in nihče ni prigovarjal. Za Prisojnik, na katerega so nameravali, res ne bi bila. Preveč bi se mučili z njo in tudi sami ni nič kaj dišalo. Mojstrovka jo je ohladila.
V koči je že gorela luč, ko so vstopili. Oskrbnik Hanza jih je pozdravil, da so dolgo hodili.
Nato je prešel k povpraševanju, kaj bo dobrega za večerjo. Naročili so vsak po svoji želji in vstopili v jedilnico. Pozdravili so, malo se razgledali in sedli za mizo v kot, kjer je bilo še nekaj prostora. Drugje so bile klopi zasedene ali pa zastavljene z nahrbtniki.
Utrujenost se je vsem poznala. Zato tudi niso dosti govorili in takoj po večerji so se odpravili počivat.
»Jutri bom poropotal že ob štirih na vrata. Glejte, da boste vstali!« je dejal Janez Dani, ko ji je voščil lahko noč.
»Zakaj tako zgodaj? Saj ni potreba. Časa bomo imeli vendar dovolj.«
»Rana ura, zlata ura! Tega pravila se je treba držati. Ob petih krenemo. Torej, lahko noč še enkrat!«
»Lahko noč!«
Janez je odšel po stopnicah, Pavle na desno, Dana z Mandičevo na levo.

Ko je Dana legla, se je zalotila, da šepeče: »Pavle, Janez ... Pavle, Janez ...«
Ni lahko zaspala.
Iskala je, lovila se za dvema slikama. Bili sta ločeni, a vendar isti. Kje je izhod za ubogo, v dvomih tavajoče srce?
Kaj ji je Janez? Kaj ji je Pavle?
Janez je zgovoren, Pavle molčeč. Pavle je vladal s svojo mirnostjo. Nekaj je imel v sebi, kar je privlačevalo. Blag in mehek je bil. V Janezu je kipelo, čutilo se je, da spi v njem sila, silna in močna, ki s svojo močjo ruši kot hudournik, kadar zdrevi. Toda ne gradi!
Spet je čutila neskončno vdano ljubezen do Pavleta, čisto in mehko, skrivnostno v svoji lepoti, kot topla poletna noč, obsijana z mesecem. Janez pa je ogenj, ki žari in peče, njegovi plameni ližejo. Vrgla bi se vanj, da bi zgorela. Ob njegovi sliki so ji udje drhteli. Iz noči je sijalo dvoje oči, prodirnih in žgočih, da jo je zapeklo v prsih. Odgrnila se je in hlad ji je prijal, prav tako kot one druge oči, ki jo vdano vabijo in iščejo mehkih trenutkov njene duše.

(Dalje prihodnjič.)