Matjaž Čuk: 1. oktobra 2012, (34.) etapa Gamghadi (2155 m) - Rara Lake (3010 m)
Reševanje, kosilo za bogove in kazen - popoldansko trpljenje ...
Danes bomo odšli popoldne, po drugi uri.
Razlog za pozni odhod je moj nesrečni telefon, ki ga bom spet poskusil usposobiti za delovanje. Sreča v nesreči je ta, da je danes v Sloveniji delovni dan in da smo prišli v Gamghadi, kjer moj nepalski Ncell začuda deluje. In ker bo tako menda samo še do prvega grebena nad vasjo, moram žrtvovati dopoldan za rešitev tega problema.
Že včeraj zvečer sem poklical domov nečakinjo Sandro, ki bo na Mobitelu poskušala urediti stvar. Zmenjena sva, da se slišiva po eni uri, okrog pol desetih po slovenskem času.
Po zajtrku se dolgočasim v postelji. Če bi bilo vse lepo in prav bi se zdaj že vzpenjali v jutranjem hladu proti jezeru Rara.
Tu imajo internet! prekine moja razmišljanja vodič.
Res? Tako počasnega kot v Simikotu? sem skeptičen.
Ne, precej hitrejši je! odgovori.
Potem grem pa pogledat. Povezava je v primerjavi s tisto v Simikotu kot noč in dan. V dveh urah mi uspe prebrati pošto, napisati dva maila in pregledati večino strani, ki me zanimajo. Okrog enajstih sem nazaj v hotelu.
Kaj bi jedel za kosilo? me vpraša vodič.
Kaj pa se da dobiti? sem radoveden.
Menda pripravljajo momo, imajo tudi ribe! odgovori.
Ribe???
Kar oči se mi zasvetijo. Naročim momo, ribe in dva ocvrta jajca. Prav zanima me, kaj bom dobil ...
Naš gostitelj je točen. Ob enih, kot je obljubil, prinese na mizo momo. Deset okusnih koščkov, polnjenih z mesom. Zatem pride glavna jed, riba. Malo, a slastno. Nato še dva ocvrta jajca za piko na i. Nebeško kosilo! Najboljše letos v Nepalu!
Malo pred pol drugo zazvoni telefon. Sandra kliče. Pokličem nazaj.
Piši! mi reče in narekuje številke.
Hvala! bom takoj poskusil.
Vtipkam PUK kodo – dela!!!
Uf, velik kamen se mi je odvalil od srca.
Lepa šola za bodočnost. Telefon bom dal odslej polniti brez SIM kartice, pa tudi PUK kodo si bom zapisal na varno mesto.
Moj račun tukaj je 40 rupij manj kot 2000, to pa sta ravno dva čaja. Torej, da bo okroglo si pred odhodom privoščim še nekaj tekočine – itak jo bom v tej vročini skuril že po nekaj minutah.
Kako bo potekal ta popoldanski vzpon, nam je jasno že po prvih korakih. Niti iz vasi še ne pridemo pa nam že teče in kaplja od vsepovsod. Seveda ne od dežja, saj je na nebu le nekaj belih oblačkov, pa še ti so daleč proč od sonca.
Prva ura je peklenska. Strm, brutalen vzpon po žgočem soncu, brez ene same, samcate sence. Druga ura je bolj človeška. Sem ter tja se pot za trenutek položi, pa tudi vse več sence je. Šele proti koncu tretje ure strmina popusti – na gozdnem prevalu se pot prevali na drugo stran.
Nekdo v mestu je včeraj rekel: Vzpon je dolg, a položen!
Me prav zanima prijatelj, kaj pa je potem zate strmo???
Napori so za nami. Vse to zaradi enega predrznega, radovednega mulca, ki se je v vasi Rimi igral z mojim telefonom. Če bi ga dobil bi mu eno "ornk" okoli ušes primazal!
Sedaj imamo vse – 3000 metrov visoko je prijetno hladno, sonca že zdavnaj ni več in hodimo po gozdu – ja, ko bi imeli spodaj vsaj eno od teh ugodnosti ...
Ura se bliža šesti, mrači se.
Tik pred temo mi uspe ujeti nekaj večernih utrinkov na jezeru. Škrlatni oblaki nad gorami, ki žarijo v zahajajočem soncu in odsev na gladini jezera. Prelepo. To je treba doživeti. Vse ne gre v čudežno škatlico, ki jo imenujemo fotoaparat.
Po večerji še malce posedim pred hišo, nato grem v posteljo.
Nocoj nad jezerom kraljuje polna luna.
Hoja 4 ur. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 8,5 °C, v sobi 13,1 °C. Prenočevanje v hotelu v kraju Rara Lake (3010 m).
Matjaž Čuk