Gore in ljudje: Po članku B. Azbukina o prvem vzponu na Pathor in Pik Marks
Dvajset alpinistov pod vodstvom Bjeleckega in Abalakova je pred kratkim prispelo v Pamir, kamor so jih zvabila neraziskana gorovja in orjaški vrhovi, dvigajoči se čez 6000 m nad morje.
Pred štirinajstimi leti so se sovjetski alpinisti lotili »strehe sveta«. Leta 1933 se je prvi človek vzpel na Pik Stalin,* naslednje leto pa prvi Rus na Pik Lenin. Ostala sta še dva nezavzeta vršaca v jugozahodnem Pamirju. Vsak izmed njiju štrli nad 7000 m visoko v zrak.
Udeleženci odprave na Pik Stalin so morali prvih sedem dni krepko poprijeti. Ves teden so prenašali težke tovore iz taborišča v taborišče po istih stopih in skrotju čez ledeniške zevi v višini 4000 do 5000 metrov, včasih tudi trikrat na dan. V teh višinah letalci in popotniki uporabljajo navadno že kisikove aparate, za alpiniste pa te možnosti ni. Vsak dan so premaknili oporišče nekoliko bliže k vrhu gore. Prvo, »zeleno« taborišče so si postavili v višini 3700 m, »ledeno« v višini 4200 m in nazadnje »snežno«, ki naj bi bilo izhodišče za odločilni naskok na vrh ...
Jasnega, mrzlega avgustovega jutra so alpinisti začeli naskok z višine 5200 m po zahodnem grebenu. Ta je nekaj sto metrov više od Mont Blanca, skoraj v višini sedla na Elbrusu. Toda tam je do vrha še 400 m, tu pa 2000 — in kakšnih dva tisoč! Čez prepadne sklade, čez ledene odlome in nad zevajočimi brezni!
Spredaj rinejo po ledenem škralupu utirjevalci, prekaljena trojka: Abalakov, Ivanov in Sidorenko. Trideset metrov dolga vrv jih veže na življenje in smrt. Jeklene konice kramžarjev pojejo po ledu. Abalakov, ki hodi na čelu, premišljeno tipa skalo, preizkuša vsako škrbino in razzebo in izrabi vsak pomol za varovanje naveze. Treba je preudarnosti, kajti skalnate čoke so skozi tisočletja složno obdelovali sonce in veter, voda in mraz. Neoprezen dotik ali neroden prestop bi lahko sprožil zapadno kamenje, ki bi potegnilo ljudi kot iveri s seboj v globino. Zato je treba vsak gib premisliti, vihravost ali nerodnost se plačujeta s smrtjo.
Ivanova je prvega doletela nesreča. Sidorenku se je sprožil kamen in zadel Ivanova na glavo, da mu je kri na mah zalila oči. Tovariši so mu hitro priskočili na pomoč; snežni naočniki, dvignjeni na čelo, so rešili Ivanova — prestregli so silo udarca. Kmalu si je toliko opomogel, da je mogel z ostalimi nadaljevati pohod proti vrhu.
Težave in ovire so postopoma naraščale. Skalni stolpi na grebenu so jim vedno pogosteje zastavljali prehod. Alpinisti so se umikali v bok grebena, se spuščali čez neusmiljeno strme plaznice in lezli za stolpi zopet na greben. Včasih pa je bil umik nemogoč; takrat je Abalakov zlezel na stolp, vrgel vrv in ostali so s težkimi tovori na hrbtu splezali po njej na vrh. Komaj je bila ena zapreka za njimi, se je že pojavila pred njimi druga in zopet se je začel boj za vsak meter višine. Na ta način je odprava v osmih urah zmagala 800 m višine.
Zmračilo se je, treba je bilo misliti na pripravno prenočišče. Nikjer ni bilo ploščadi ali vsaj položne lašte, na strmih bokih grebena ni bilo prostora za vso skupino. Zato si je vsaka navedi zgradila kamnit podstavek in na njem razpela šotor. Kamni, obešeni na šotorko, so viseli kar čez podstavek v prepad ...
Zagrizen boj za višino se je vlekel že tretji dan. Čim više, tem težji je bil pohod, tem napornejše dihanje; primanjkovalo jim je zraka, grlo se je razsušilo in postalo raskavo, glava je bila vsak dan težja. Ponoči niso spali in hrana jim ni šla v tek. Zgodaj so vstajali in počasi lezli kvišku. Oprtnik jim je bil v neznansko breme, najrajši bi ga zadegali s pleč, toda kaj potem? To bi bil konec. V oprtniku ima vsak vse, kar rabi: »bajto in jedačo«.
Čim više so lezli, tem mogočneje so se razgrinjala obzorja. Kakšna čudovita in divja lepota je bila raztresena naokrog! Orjaške gorske rajde so se izgubljale v nedogled, na jugu sta štrlela v zrak orjaška vrhova Pik Marks in Pik Engels, daleč na levi so se v somračnem čadu belila gorovja Indije.
Ob zatonu tretjega dne so alpinisti dosegli vrhnjo steno. Ta jim je še edina zastavljala dostop.
V jutranjem svitu 14. avgusta se je začel zadnji naskok. Odvečno opremo in hrano razen najnujnejše in enodnevnega obroka živeža so pustili v šotorih. Trojki Abalakova je sledila trojka Bjeleckega. Vrh je bil že blizu, samo še dve sto metrov ... Težko so dihali, strupen mraz jim je hromel ude. Na temnovijoličastem nebu se je slepeče bleščal sneg, ki je še skozi temne snežne naočnike rezal v oči. Sonce je žgalo kožo na obrazu in po rokah, kri je pa od strupeno mrzlega vetra zastajala v žilah.
Ob eni popoldne so Abalakov, Ivanov in Sidorenko dosegli vrh. Tovariši na grebenu so zaslišali njihov gromki »hura«. Kmalu so jih sledile še ostale naveze. Dvanajst gornikov, med njimi ena tovarišica, je stopilo na vrh sedemtisočaka!
V daljavo štiristo kilometrov se je razgrinjala panorama orjaških gorskih rajd, izginjajočih nekam v Afganistan, Indijo in Kitajsko — v nedogled.
Gorniki so postavili možica in vložili vanj list s podpisi udeležencev prvega vzpona: E. Abalakova, Bjeleckega, E. Ivanova, A. Sidorenka, M. Potapove, A. Keljzona, A. Ugarova, I. Šljagina, P. Semenova, V. Starickega, A. Bagrova in V. Tihonravova.
*
Po uspelem naskoku na Pathor so alpinisti počivali teden dni v bazi Vankala, nato pa so se začeli pripravljati na pohod k Šahdarinski gorski rajdi in naskok na Pik Marks.
Naskok na Pik Marks je obetal še večje težave, kajti na vzhodni in severni strani gore sta se bočili orjaški, prepadni, 1500 do 2000 m visoki steni. Ogledniki so ugotovili, da je pristop možen le po strmem ledeniku z zahodne plati. Najnevarnejši del vzpona bo v vznožju, zaradi ledenih klad, ki grme z robov v dno. Toda to je edini dostop, druge poti ni.
Zadnjo noč pred naskokom so prebili v višini 5820 m in poslušali bobnenje padajočih ledenih gromad, ki so se s treskom valile čez odlome v steni.
Naskok so začeli 4. septembra. Sedem najizkušenejših in najbolj žilavih: Abalakov, Bjeleckij, Ivanov, Sidorenko, Bagrov, Semenov, Ugarov in domačin-fizkulturnik Davljat Mamat. Takoj v začetku so stali pred hudo preizkušnjo. Prečkati bi morali področje pod odlomi, čez katere so padali odmrzli kosi ledu, toda prav tam jim je gladka ledena stena prehod zaprla. Na vsak način so morali čez. Začelo se je utrudljivo sekanje slopov in prijemov; mrzlično in molče so delali, kajti štiri sto metrov nad njimi so kot Damoklejev meč viseli preteči, sinjemodri skladi ledu.
Davljat Mamat, ki je sledil prvemu, se je nenadoma zasukal, izgubil ravnotežje in zakrilil z rokami.
»Ne na kolena!« je zavpil Sidorenko.
»Padam!« je še kriknil Davljat, težki oprtnik ga je potegnil vznak. Abalakov, ki je pred njimi nosil sveženj klinov, je napel vrv, da bi ga obdržal; toda sunek je bil prehud, tudi njega je vrglo iz stopov; zaviral in lovil se je z oklom cepina, toda zaman. Naslednji hip se je Abalakovu zataknila dereza v led, zasukalo ga je na glavo in med padcem je potegnil s seboj še Sidorenka. Tovarišem je zastal dih, zdelo se je, da je nesreča neizogibna. Toda na srečo so vsi trije prileteli na zasneženo gredo in obležali v svežem, debelem snegu. Sneli so jim bremena s pleč in kmalu so si opomogli.
Vzpenjali so se le s težavo, vedno občutneje je bilo pomanjkanje kisika, povrhu pa jih je grizel še strupen mraz. Podloženi palčniki niso bili nič kaj pripravni za plezanje in preprijemanje v ledu. Stvar se je še poslabšala, ko je vse skupaj zasul snežni prh.
Do večera so dosegli višino 6000 m; na rezi zahodnega grebena so razpeli šotore. Iz spalnih vreč so si ogledovali bleščeče špike v gorski rajdi Hindukuša. Zjutraj pa so že tičali v oblakih, videli niso nikamor, povrhu pa se je dvignil še močan veter, ki je kmalu narastel v snežni vihar. Ta dan so zmogli le bornih 300 metrov, zaradi vihre so morali pohod prekiniti. Ves dan in še naslednjo noč je divjal snežni vihar; šotori, podstavljeni s kamni, so plahutali v vetru; do jutra so jih zasuli zameti. Pritisnil je še mraz 50° C pod ničlo.
Pripravljali so se na končni naskok. Odvečno opremo in hrano so pustili v šotorih in vzeli s seboj le lahno opremo. Gosta megla jim je onemogočala razvedanje. Nič ni koristilo, ko so si sneli naočnike. Počasi so se premikali in kljub temu so lovili sapo; hromila sta jih mraz in noč brez spanja.
Ob dveh popoldne sta Bagrov in Sidorenko, idoča na čelo skupine, prelezla skalnat skok in stopila na vrh. Dolgo se zgoraj nista mogla zadrževati. Snežilo je kar naprej in v megli, brez razgleda nista mogla niti skicirati niti fotografirati. Zato sta začela kmalu sestopati.
V splošno veselje ni nihče ozebel, le ponoči nekateri niso mogli spati zaradi ostrih bolečin v očeh.
Tako so sovjetski alpinisti premagali dva pamirska sedemtisočaka.
* Jevgenij Abalakov 3. IX. 1933. Glej članek »Pik Stalin« v G. in Lj. na strani 17, št. 1-2, 1947.
Prevedel Vlasto Kopač
Gore in ljudje, 1947, štev. 6—7—8