Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na Himalajo in Čomolungmo (4.)

08.06.1923

dLib.si

petek, 8. junij 1923, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1145

Slovenec (1923): Zimo so raziskovalci dobro porabili, da se pripravijo za odločilen naskok v l. 1922.

Za vodnike so bili izbrani general Bruce, stotnik Finch, Longstaff. Vzeli so s seboj 9 mož, ki so pomagali kot turisti in strokovnjaki; to so: Strutt, Morris, Morshead, Crasoford, Norton, Sommerwell, Noel, Wakefield in Bruce ml. Geolog Heron pa ni smel več z njimi, ker so mu Tibetanci očitali, da s svojim trkanjem po skalah moti gorske duhove.
Pripravili so dobrih šotorov z ležišči iz plute in spalnih vreč, kuhinje, živež v
dobro zaprtih konservah, znanstvene priprave za merjenje in kartiranje, fotograf, kino in veliko stožcev kisika. 26. marca odrinejo zopet iz Dardžilinga skoro po istem potu ko leta 1921. V dolini Rongbuk postavijo 14. aprila glavno dolinsko taborišče, nato še 2 vmesni postaji, potem pa 8. maja v višini 6040 m glavno gorsko taborišče. To naj hi bilo izhodišče, odkoder bodo naskakovali vrh, saj je do vrha še skoraj 3000 m!

a) Pot je bila še hujši ko l. 1921. Toda to je le podžigalo njihovo podjetnost in jo do skrajnosti napelo. Pri 7016 m postavijo prvo vmesno postajo. Ko je bila z vsem potrebnim oskrbljena, gredo gori Mallory, Sommerwell, Norton in Morshead z 9 nosači; toda slabo so počivali; zajtrk so si komaj nekoliko ogreli, ker v tej višini vodazavre že pri zelo nizki temperaturi. Tudi vreme ni bilo prida, pa šli so po skalnem slemenu dalje proti ramenu. Morali so si stopnjo za stopnjo v led sekati, pa jih je še severozahodnik že opoldne prisilil, da so napravili novo postajo pri 7620 m. Postavili so le 2 šotora za 4 Angleže, nosači so se pa vrnili.
Vihar je besnel vedno huje in mraz je bil tak, da so bili vsi trdi, ponoči je padala toča in sneg. Zjutraj je bilo lepše, zato gredo takoj naprej, le Morshead je bil tako opešal, da je moral počakati v šotoru. Zdaj so ti trije, tako sami v tej grozni višini, prodirali dalje, pa šlo je le korak za korakom, ker so komaj dihali; zrak ima tukaj malo kisika, seboj ga pa tudi niso vzeli. Polagoma pa so jim moči opešale in 180 m pod ramenom so se pri 8169 m morali obrniti.
Moči svojih namreč niso smeli do skrajnosti napenjati, ker se potem sploh ne bi mogli vrniti; telo so namreč v tej višini pri sestopu človeku ne počije kakor v naših planinah, ampak se utrudi ravno tako kakor navkreber. Že zdaj jih je skrbelo, če bodo sploh mogli nazaj. S težkim srcem se torej vrnejo do 5. postaje, kjer vzamejo seboj Morsheada, ki se je komaj vlekel, vse drugo pa puste na mestu. Pri sestopu so se morali loviti za zrakom, oviral jih je še nov sneg. Enemu je tudi spodrsnilo, da je potegnil tovariše s seboj in le s tem so se rešili, da je eden hladnokrvno zapičil cepin v led in vzdržal strašni sunek, sicer bi bili vsi zdrknili v prepad. Morshead je tako opešal, da so ga morali podpirati. Tako je prišla noč. Prižgo svetilke. Naenkrat pa poči pred njimi led in požrla bi jih bila razpoka, če bi je ne bili preskočili in se tako rešili. Svetilke so dogorele in šli so v temi dalje. K sreči ni bilo viharja. Zdaj pridejo do 4. postaje, toda kuhalnih priprav ni bilo in tako so žejni in premraženi ždeli v šotorih do jutra.
Potem pa vstanejo in se vlečejo do 3. postaje, kamor pridejo do smrti utrujeni. Prvi naskok je torej mati zemlja s svojim strašnim orožjem mirno odbila.

b) Obleganje pa se ni prenehalo, ampak nove četo so že prodirale, še predno so se prejšnje vrnile. Finch in Bruce ml. sta se dobro opremila s stožci kisika. Odrinili so 25. maja z 12 nosači. Hoteli so prvo postajo napraviti pri 7900 m, pa jim je vreme eno zagodlo: neprestano se je menjavalo, zdaj oster mraz, takoj nato pa žareča vročina, vmes pa veter in celo vihar.
Pri 7777 m so se morali ustaviti, da so se mogli kuliji še isti dan vrniti. Splošno so se kuliji zelo dobro obnesli. Z lahkoto so prenašali še tako hud mraz in bili zadovoljni z najskromnejšo hrano. Kisiku so se nekaj časa posmehovali, pri 7000 m so pa začeli hvaliti dobroto »angleškega zraka«. Ob 2. so torej postavili šotor in se vrnili. In zdaj so trije možje popolnoma sami na ozki skali. Začne se zanje najstrašnejša noč njihovega življenja. Zlezejo v spalne vreče. Celi oblaki snega pa piskaje začno vršati sem čez sleme. Mraz in vihar sta vedno hujša. Kmalu morajo skrbeti, da jim šotora veter ne odtrga. Ob eni ponoči pa zabesni tak orkan, da morajo napeti vse moči, da jih vihar ne odnese v grozne globine na ledeniku. Pa tudi dan ne prinese odmora. Šele opoldne se je toliko pomirilo, do si morejo skuhati kaj toplega.
Zdaj pa se pokaže, kaj premore človeška volja: odločijo se, da bodo ostali še ene noč tu, morda bodo saj jutri mogli na vrh. Druga noč je res bila toliko mirna, da so vsaj nekoliko počivali. Premraženi pa sveži so ostali in šli na pot vsak s 4 stožci kisika. Pa spet jim je stopil nasproti njihov sovražnik veter, ki je postajal vedno močnejši. Prisilil jih je, da so šli ne več naravnost proti ramenu, ampak so zapustili sleme in stopali bolj zahodno po strmih ledenih stenah, dasi je bila tu pot veliko nevarnejša.
Porabili so vso svojo trdovratno žilavost, da so se pomikali dalje. Vendar pa so že malo od šotora naprej bili tako premraženi in zdelani, da niso nič več čutili nog. Bili so torej pri 8326 m prisiljeni, da se vrnejo. Stotnik Bruce je še pogledal blesteči vrh in rekel: »Čakaj, stara, te bomo že še ugnali!« Do vrha torej manjka danes še 656 m! Kdo in kdaj bo še te premagal?
Vračali so se, toda bili so vedno bolj utrujeni. Na svoja kolena se niso smeli zanesti. To izmučenost pa so čutili tudi potem še v dolini in še dolgo časa, predno so si opomogli.

c) Niso pa odnehali, dasi so bili skoraj vsi poškodovani po mrazu in so se za nekaj časa vrnili v lepo dolino Karto. 6. Junija so je zjasnilo in nova ekspedicija je krenila na staro pot. Bili so to Mallory, Sommerwell in Krawford. Seboj so imeli 16 nosačev in se razdelili v 4 skupine: spredaj 3 Angleži z enim kulijem, možje vsake skupine pa so bili medseboj zvezani z vrvmi. Ko so bili na ledeniku, pa naenkrat ostro poči, kakor kadar se razpoči velika ledena plošča, zasika in zagrmi, sneg jih zakrije s temnim oblakom, plaz pribesni, zagrabi vso ekspedicijo in jo vleče v globino. Le prva skupina, Angleži in en nosač, si toliko pomagajo, da se ustavijo, za njimi tudi druga, tretjo in četrto skupino pa vrže plaz 20 m globoko in težke snežene plasti ju zasujejo. Drugi hite kar le morejo na pomoč, pa odkopali so 6 mrličev, sedmega pa sploh niso dobili.
Tako so padle prve žrtve in prekinili so oblego te doslej nepremagljive predobre pa vendar tako krute boginje zemlje matere, Čomolungme.

Slovenec, 8. junij 1923
 

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker