Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Razstavo


  Gorenjski muzej
- Kranj

Odprtje razstave Mogočne stene 06.06.2013



 

petek, 31. maj 2013, ob 12:26, Franci Savenc, ogledov: 1634

MOGOČNE STENE: Vrhunski uspehi slovenskih alpinistov v Himalaji bodo v četrtek, 6. junija, ob 19. uri odprli v Mestni hiši v Kranju (Glavni trg 4)

Slavnostni govornik na odprtju bo Tone Škarja, načelnik Komisije za odprave v tuja gorstva PZS, odprl razstavo pa bo odprl župan Mestne občine Kranj Mohor Bogataj. Avtorici razstave sta Jelena Justin in mag. Monika Rogelj.

Na razstavi so predstavljeni vrhunski, izjemni dosežki slovenskih alpinistov v Himalaji, dosežki, ki niso odmevali le v domačih krogih, temveč tudi v mednarodnem svetu. Gre predvsem za izjemne prvenstvene smeri, ki so postavile slovenski himalajizem na svetovni prestol; kar nam v svoji knjigi Največje stene (Die grosse Wände) priznava tudi legendarni Reinhold Messner.

Razstava se začenja z uvodnim panojem, ki faktografsko pojasni pot slovenskih alpinistov do velikih, nepreplezanih sten himalajskih orjakov. Prvi vrhunec je bil že prvi doseženi osem tisočak, Makalu, leta 1975. Preplezana je bila prvenstvena smer v njegovi južni steni. To je bila šele tretja stena preplezana v Himalaji. Vrh je doseglo kar sedem alpinistov, Marjan Manfreda celo brez uporabe dodatnega kisika, v navezi Dovžan-Bešlin pa je prišlo do reševanja onemoglega soplezalca na višini krepko preko 8000 metrov, kar je ena od edinstvenih zgodb Himalaje. Sledi odprava Gašerbrum 1977, ko sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik preplezana prvenstveno smer po jugozahodnem grebenu.
Sledil je legendarni "stroj", odprava Everest 1979. Cilj je bil preplezati prvenstveno smer po zahodnem grebenu. Smer sestavljajo trije zaporedni, povsem različni vzponi: z ledenika Kumbu se dviga 700 metrov visoka strma skalna stena sedla Lo-La, sledi ji 1200 metrov visoko pobočje Zahodne rame, za njenim vrhom se razteza 2,5 kilometra dolg oster greben, na koncu katerega je začetek strme in razgibane vršne piramide Everesta. 13. maja 1979 sta na vrhu Everesta stala prva Slovenca, Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnik, čez dva dni še Stane Belak - Šrauf, Stipe Božić in Šerpa Ang Phu.

V letu 1981 sta se v Himalaji slovenskim alpinistom odvijali dve odisejadi: Lotse in Daulagiiri. O možnostih vzpona čez južno steno Lotseja je Aleš Kunaver razmišljal že v šestdesetih letih. Visoka in strma južna stena, 3300 metrov granitnih skal in ledu, je tedaj veljala za enega največjih izzivov v Himalaji, za problem alpinizma prihodnosti. Problem alpinizma prihodnosti pa je bila tudi južna stena Daulagirija, o katerem je razmišljal Stane Belak. Na Lotseju sta navezo Nejc Zaplotnik, Andrej Štremfelj in Pavel Podgornik 14. maj 1981 na poti proti vrhu zaustavila zahtevna stometrska skalna pregrada in zelo slabo vreme. Zato je bil sprejet rezervni načrt, doseči rob stene. To je 18. maja uspelo Frančku Knezu in Vanji Matijevcu, ki sta dosegla višino 8100 metrov. Nenadno poslabšanje vremena pa je od vrha odvrnilo tudi navezo Belak-Berčič-Tratnik na Daulagiriju. Dosegli so rob stene, se povzpeli preko 8000 metrov, a morali sestopiti. Odisejada Daulaghiri, ki je na gori trajala celih 14 dni, je edinstvena v zgodovini. Obe odpravi sta bili korak pred alpinističnim svetom, saj je bila tedaj klasifikacija vzponov takšna, da je bilo potrebno osvojiti tudi vrh. Z Lotsejem in Daulagirijem sta se spopadla tudi Tomo Česen (1990) in Tomaž Humar (1999), kar je tudi predstavljeno.

Jalung Kang leta 1985 je prinesel prvenstveno smer v severni steni. Vrh sta dosegla Tomo Česen in Borut Bergant, ki je pri sestopu nesrečno zdrsnil v ozebnik in za vedno stal na gori. Kumbakarna 1989, kjer je Tomo Česen sam, v alpskem slogu, preplezal severno steno, je nakazovala prihodnost alpinizma: čim hitreje, preko stene, z minimalno opremo.

Pogorje Kangčendzenge je naše alpiniste privlačila dolga leta. Po kopici doseženih nižjih vrhov v pogorju, je leta 1991 naveza Štremfelj-Prezelj preplezala južni steber Kangčendzenge in dosegla južni vrh, Južno Kangčenzengo. Za vzpon sta prejela prestižno nagrado zlati cepin. Sledi predstavitev smučanja bratov Karničar z vrha Anapurne leta 1995. V letu 1996 datira prvenstveni vzpon Tomaža Humarja in Vanje Furlana v severozahodni steni Ama Dablam, vzpon, za katerega sta alpinista prejela zlati cepin leta 1997, za najboljši vzpon v preteklem letu.

Leta 1999 je pet članska odprava, ki jo je vodil Andrej Štremfelj, odšla v Tibet, preplezat prvenstveno smer v severni steni skoraj osemtisočaka, 7952 metrov visokega Gjačung Kanga, kar jim je po številnih zapletih tudi uspelo. Leto kasneje, leta 2000, je Davo Karničar smučal v Everesta, kar je bil izjemen dosežek.

Na razstavi zazeva šest letna praznika, potem pa izjemno uspešno leto 2006, ko sta Marko Prezelj in Boris Lorenčič za prvenstveni vzpon v v severozahodnem stebru Čomolharija prejela zlati cepin, istega leta pa je Pavle Kozjek prejel zlati cepin občinstva za smer na Čo Oju. Za omenjeno leto je predstavljena še ženska naveza – Tina Di Batista, Tanja Grmovšek in Aleksandra Voglar, ki je v alpskem slogu ponovila smer Eternal flame na Trango Nameless Tower, kar je sploh prva ženska naveza, ki je smer ponovila in to v alpskem slogu.

Razstava se zaključi z dvema vzponoma leta 2011. Nejc Marčič in Luka Stražar sta za vzpon na K7 West prejela zlati cepin, ženska naveza Irena Mrak in Mojca Švajger pa je preplezala deloma prvenstveno smer v zloglasni Diamirski steni Nanga Parbata.

Slovenska himalajska zgodovina je zgodovina veličastnih uspehov in velikih tragedij. Alpinisti so s svojo predanostjo odkrivanju nekoristnega sveta, gibanja v svetu smrti, z nečloveškimi napori in, ne redko, tudi prestopanja meja mogočega, Slovenijo usidrali na sam svetovni alpinistični prestol. 

Jelena Justin 

Oznake: HIM, MUZ
eXTReMe Tracker