Matjaž Čuk: 27. septembra 2012, etapa Puma Lekh (3060 m) - Piplan (1780 m)
Nočni prijatelj je zjutraj sladko spal, "hrana" in moj mali upor ...
Najin prijatelj pa zdaj spi! so moje prve jutranje besede vodiču.
Ja, spi. je njegov kratek odgovor.
In oba zelo dobro veva, za katerega prijatelja gre.
Vodič priganja. Rad bi šel čimprej od tod. Odhajamo brez zajtrka.
Zjutraj nam je stari hotel zaračunati še sobo! je še vedno nejevoljen vodič.
Saj bo danes bolje! ga potolažim.
Jutro je lepo, brez oblačka. In danes gremo po dolgem času navzdol.
Slikovita pot vodi po mestoma prepadnem svetu do gruče hiš. To je vasica Puma, ki je zapuščena. Nihče ne živi tod. Zakaj je tako, ne vem. Še dobro, da včeraj nismo poskušali prenočiti tu. Morali bi prav do Melchama.
Pot se vije okrog številnih robov in tisto, kar sem prej napisal, da gremo navzdol, ne drži povsem. Resda se bomo spustili do reke Karnali, 1400 metrov nižje – pa ne do naše prijateljice, ki smo jo zapustili pred nekaj dnevi - ampak do njene vzhodne "sestrice" Loti – a se prav kmalu najde stranska dolina, na njenem dnu reka, na drugi strani pa ... ohoho, spet navzgor. In to ne par metrov, pošteno, dvesto metrov se dvignemo na naslednji greben. Vasi Melcham še ni. Še enkrat moramo navzdol in še enkrat gor na prelaz – pa spet dol, nato vodoravno okrog dveh robov, navzdol do prvih hiš in še okrog enega roba v vas, kjer vodič končno dočaka svojih pet minut. "Hrano" – dal bhat.
Melcham je prijazna nepalska vasica, nekje na pol poti do reke, ki nas loči od naslednje pregrade na poti do jezera Rara, to je, visokega prelaza Chankheli La. Na njem bomo vstopili iz pokrajine Humla v sosednjo, Mugu.
Sestop tisoč metrov v dolino je vroč, brez sence, v najhujši popoldanski pripeki. Zabeljen s kratkim vzponom do vasi Piplan, z dolgo prečko do mostu čez reko Loti Karnali in s stometrskim mučnim vzponom do osamljene hiške.
Ko je vodič vprašal, so mu rekli, da so hoteli "vari" in "pari", torej, na tej in oni strani reke. Odločil se je, da gremo na ono stran.
Sedimo na klopi, v senci, pred skromno hiško, v kateri je stara ženica in vodič je spet slabe volje. Soba je namreč prava mala katastrofa, celo za moje pojme, ki sem vajen spati skoraj povsod. Naslednja vas je dve uri hoje višje.
Tiho smo, premišljujemo in tuhtamo vsak zase kaj storiti.
Vodič vstane in si oprta nahrbtnik. Ne, ne, nimam nobene želje, še manj volje in energije se "cvreti" v tej vročini šeststo višinskih metrov na soncu, brez sence, brez dreves, brez enega samega oblačka!
Obveljala je moja. Ostali smo tu. Večerja je bila obilna in okusna. Ko je stara ženica prinesla podloge za spanje je grda sobica naenkrat postala lepša in prijetnejša.
In spal sem odlično, kljub komarjem, ki jih je bilo po jutranjem pripovedovanju vodiča, menda obilo.
Hoja 5 ur. Vreme sončno, cel dan. Temperatura zunaj 18,2 °C, v sobi 20,2 °C. Prenočevanje v nepalski domačiji, v vasi Piplan (1780 m).
Matjaž Čuk