Gorenjski glas - Jelena Justin: Jalovnik (1452 m) - Kobilja glava (1475 m) - Tokrat se bomo do izhodišča za turo odpeljali z vlakom.
Ja, morda za današnji čas, ko se do vznožja pripeljemo z avtomobilom, malce nenavadno, a do okolja bistveno bolj prijazno. Popolno doživetje.
Oton Župančič v svoji pesmi Z vlakom, piše: Z menoj, ve zvezde, z menoj, ve planine! Razširi, raztegni se, krog domovine, razpni se kot morje v brezbrežno obzorje, dom moj! Besede človeka, ki je zapuščal domovino, sedel v pošastno sopihajočem vlaku, ki je šel kot demon v noč. Če opazujemo naravo iz vlaka, je ta videti resnično prelestna, neverjetna, edinstvena. Narava je ena sama. Da bi doživeli kanček te čarobnosti, se bomo do izhodišča današnje ture odpeljali z vlakom. Na Bledu se usedemo v vlak proti Novi Gorici. Edinstvena pot proti Bohinju, skozi bohinjski predor na primorsko stran, izstopimo v Podmelcu. Že pred vasjo pred seboj vidimo enega od naših današnjih ciljev. Z železniške postaje krenemo proti vasi, prečkamo reko Bačo, ter zavijemo desno, in takoj levo na asfaltirano cesto, ki vodi v vas. Smerokaz nas opozori, da je do Jalovnika 3 ure. Nadaljujemo po asfaltirani cesti in hitro pridobivamo na višini. Držimo se bolj desno in na koncu vasi nas smerokaz Sela nad Podmelcem usmeri na betonirano, ožjo cesto, ki ji vztrajno sledimo. Betonirana cesta se višje spremeni v kolovoz, ki nas najprej pripelje do Borovnice, kjer gremo mimo nekaj vikendov, nato prečimo asfaltirano cesto in se po kolovozu povzpnemo do vasi Sela. Nadaljujemo po cesti do kolovoznega odcepa, ki nas usmeri na travnik. S travnika je čudovit razgled na verigo spodnje bohinjskih gora. Vzpenjamo se po travniškem grebenu do makadamske ceste, s katere se odcepi v gozd steza, ki se začne vzpenjati v okljukih. Mestoma so celo smerokazi in markacije, ki nas opozorijo, da smo na pravi poti. Če bomo dobro opazovali okolico, bomo morda za kakšnim grmovjem zagledali celo kačo, tako kot smo jo mi tisti sončen, vroč dan. Steza se ves čas strmo vzpenja; seveda, saj je vrh videti še precej daleč in visoko nad nami. Pot zavije na severno stran gore in je v nekaj okljukih spet na južni strani. Ko pred seboj zagledamo poraščeno skalo, gremo lahko kar naravnost navzgor, ali pa izberemo bolj udoben, a tudi strm vzpon malce naokoli. Zadnji del vzpona do Jalovnika poteka strmo po travnatem grebenu, kar naravnost navzgor. Iz vasi, ki jo vidimo daleč, daleč pod seboj, smo do Jalovnika potrebovali resnično 3 ure. Na vrhu je vpisna skrinjica z žigom in čudovitim razgledom. Kobiljo glavo zagledamo še malce naprej, a nas do tja loči le 15 minut. Z Jalovnika rahlo sestopimo, nato pa se spet po travnatem grebenu povzpnemo do Kobilje glave. Kobilja glava ponuja čudovit razgled. Pred nami je celotna veriga spodnje bohinjskih gora, vse od Črne prsti preko Vogla, pa tja do Krna. Če pogledamo proti vzhodu, se vidi Kojca, Porezen, zadaj se sluti Blegoš, pa Soriška planina z Ratitovcem. Povsem drugačen pogled, kot smo ga navajeni. Pogled na zahod se v daljavi ustavi na Kaninu in Matajurju, če pogledamo na jug, pa pod seboj zagledamo znano primorsko vzletišče jadralnih padalcev Kobalo, Golake v ozadju, s kančkom sreče v obliki jasnega vremena lahko vidimo celo Jadransko morje. Z vrha sestopimo nazaj na sedlo med Kobiljo glavo in Jalovnikom, se ponovno povzpnemo nanj in na drugi strani začnemo dolg sestop nazaj v dolino. Vendar, sestop je časovno precej krajši, kot je bil vzpon. Zdaj pa le še počakamo vlak in se odpeljemo nazaj na Gorenjsko. Kljub temu da smo bili na gori, nižji od 1500 metrov, smo za dosego vrha morali premagati kar precejšnjo višinsko razliko in s sestopom zaključili še eno lepo turo.
Nadmorska višina: 1475 m
Višinska razlika: 1250 m
Trajanje: pribl. 6 ur
Zahtevnost: 2 zvezdici
Jelena Justin