Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Kdo so slovenski športni plezalci in plezalke

petek, 15. december 2000, ob 18:16, Boris Štupar, ogledov: 1261

Mladina - Ana Jud: Športno plezanje je še ena za veliko večino bralcev naporna športna disciplina, ki zahteva celega človeka.

Fizično, umsko, materialno. Kar navsezadnje drži. In to pove tisto osnovno. Da so plezalci vsi po vrsti telesno zelo lepo grajeni - da ne rečem ravno lepi - in da imajo nekaj vendarle v glavi, če v pičlih petih ali šestih minutah stuhtajo, kako prijeti vse tiste mini kamne in sumljivo oblikovane oprimke. Fantje in dekleta, ki se ukvarjajo s športnim plezanjem, so suhi, da se laže obdržijo v steni, in nori, da to, kar počno, počno predvsem iz užitka.
Za začetek potrebuješ nekaj osnovne opreme (plezalni pas, čevlje, oponke in kup ostale šare; med drugim tudi dišeči puder za otroške ritke, ki pa ga plezalci seveda uporabljajo v povsem druge namene ...), kratek in uporaben tečaj v enem izmed boljših domačih klubov, potem pa še nekaj časa in denarja, da lahko brezskrbno potuješ po svetu in odkrivaš bolj ali manj nedolžne skale. Mogoče potrebuješ še kanček vztrajnosti in dobre volje, sicer pa je vse odvisno od tega, ali kupuješ rabljeno opremo ali novo, plezanje v primorskem Ospu pa se ravno tako ne more primerjati s plezanjem v ameriških Yosemitih. Malemu morju takšnih in drugačnih problemčkov se praviloma pridruži še predsodek, da plezanje tako ali tako ni preveč zanimivo za širšo slovensko javnost, in mogoče se ga največji športni mediji tudi zaradi tega majčkeno izogibajo. Ljudje pač raje gledajo prenos nogometnega derbija kot pa druge ljudi, ki brez zveze lezejo po nekih stenah. Mogoče se je položaj v zadnjem času za drobtinico izboljšal. Imena, kot so Martina Čufar, Uroš Perko, Natalija Gros, Aljoša Grom in številni drugi, se počasi prebijajo iz anonimnosti. Čeprav so po stažu in dosežkih enaki raznim Koširjem in Miličem. Po ogledu zadnje tekme SP v športnem plezanju, ki je bila pred slabim mescem v Kranju na plezalni steni na Zlatem Polju, se je ta šport začel prikazovati v malce jasnejši obliki. Ko vidiš vso tisto domačo in tujo lepoto, pač ne moreš ostati skrajno ravnodušen.

Gromki Grom grmi
Eden izmed najboljših slovenskih climberjev je Vrhničan Aljoša Grom. Sedemindvajsetletnik, ki ti že s pogledom omehča pošteno plezalno srce. Iskreno. Kakšne so torej vrline pravega športnega plezalca? "Suh pa butast!" Hah. "Res, res. Sem vedel, da se boš smejala. Suh zato, da se laže obdržiš v steni (Aljoša tehta 62 kg; tako vsaj piše na njegovi internetni strani, čeprav sladoled pri Berzotu naredi svoje ... no, kila gor ali dol!), nor pa tudi moraš biti, če se hočeš ukvarjati s takim športom. To še zdaleč ni dobičkonosna zadeva. Če zmagaš na državnem prvenstvu, dobiš za nagrado par toaletnih izdelkov, in to je to. Včasih si dobil vsaj nekaj malega denarja, zdaj pa niti tega ni več. Pa saj je skoraj povsod tako. Tisti, ki zagrabi več denarja, je vedno v ospredju. Nogomet in smučanje. Če ti povem po domače - če ni dovolj denarja, če ni sponzorjev, za TV nisi dovolj zanimiv. Televizija je pa pri nas sveta stvar. Enkrat se pojaviš in že si zvezda." Mimogrede - televizijski prenos letošnje sklepne tekme za SP v športnem plezanju je odpadel. Gledali smo nekaj drugega. Ampak Aljoša se tolaži, da vse le ni v denarju. "Je pa fajn, če ga imaš." Ne morem oporekati. "Enkrat so me povabili k filmu. Snemali smo na Kornatih - nebesa. Ampak film je bil pa butast do amena! En fotograf pa en plezalec se zapleteta v neko čudno ljubezensko dogodivščino ... naprej pa niti ne vem več, kaj in kako je bilo ... skratka, dva tipa se pičita v eno mlado punco, ki jo je igrala Veselkotova mlada ..." Film je bil pa: Nebo gori modro. "Dobro so plačali. Vnaprej." Da to sliši kakšen profesionalec. Raje ne! Igral je plezalca. No, v bistvu je nadomeščal plezalca, ki bi moral biti plezalec (tako mu je narekoval scenarij), ampak potem to nekako ni šlo in za pravega plezalca so morali najti nadomestnega plezalca, ki je moral delovati kot pravi. Razumljivo? "Si misliš, plezalec, ki ne pleza?" Kaskader. Kot albanski slaščičar, ki ne zna narediti kremšnite. Južni kraji so mu pri srcu, čeprav je počez in navzkriž prepotoval ves svet. Najlepše je bilo v Varni (Bolgarija). "To je ena taka usrana država po načelu Ko to tamo peva, ampak imel sem se odlično. Prišel sem v polfinale svetovnega pokala, kar me je srčno razveselilo, in čeprav sem imel na letališču kup problemov, sem preživel nekaj krasnih dni." Bi živel v Bolgariji? Hm ... Bolje je biti doma. Menda je ni čez Urbanovo plezalno smer v Ospu. Pa vse smeri v Mišji peči. Idealno. Drugače pa doma na podstrešju. Podstrešje in garaža sta najpomembnejša bivalna prostora vsakega zagrizenega stenolezca. Skoraj vsak ima doma malo steno za vesele urice. Za več kot udobne razmere pa še kakšen dober komad od Santane. "Na glasbo laže plezam. Tudi na tekmi si jo ponavadi izberem sam. Tako laže obdržiš motivacijo." Če se tisti, ki menja cedejke, seveda ne zmoti. Ni bilo prvič, da je eden izmed naših moral plezati na Cotton Eye Joe, čeprav na smrt sovraži švedske umazance Rednex. Zadnja velika stvar, ki se je Gromu pripetila, je ponovno osvojeni naslov državnega prvaka (pred nekaj tedni) v Škofji Loki. Priplezal je do vrha ("v tem je finta") in že sedmič osvojil tisto, kar si želi vsak, ki se je kdaj dotaknil plezalnega oprimka. Škofja Loka je očitno njegov srečni kraj, saj mu je že prvo tekmovalno leto ("1991 ali 1992") prinesla zmago. Da ti pridejo solze v oči. "Za vse skupaj je kriv moj bratranec Zoki, ki je plezal v hribih. Ampak meni so se hribi zdeli prenevarni in sem raje šel v plezalni vrtec v Močilnik. To je bilo devetinosemdesetega." Da ne bo pomote: plezalni vrtec ni igrišče za najmlajše, ampak žargonski izraz za skale, v katerih so postavljene smeri. "Ko bom naslov državnega prvaka osvojil desetič - bom nehal," pravi Aljoša. Le kdo bi mu zameril tako bogokletne besede?! Tri leta so še daleč. Trije naslovi ravno tako.

Užitek nevarnosti
Če se greš profesionalizem, potem moraš računati na to, da boš prej ali slej fasal katero izmed bolj ali manj pogostih poškodb hrbtenice in zapestij, trpijo tudi komolci, prsti na nogah pa se lahko pohvalijo z največjimi otiščanci daleč naokrog (balerince ali plezalni copatki so od realne velikosti vedno manjši za kakšne štiri številke, in to pri obuvanju, vsaj na začetku, ni ravno vznemirljiv občutek). Da o oguljenih blazinicah na rokah in drugem niti ne govorimo.
Skratka ... trpljenje? "Ne, ni tako hudo, kot si marsikdo predstavlja," poudarja Matej Grilc (za domače Žile), nekdaj sila obetaven mladenič, sicer pa star znanec športnih zdravnikov v Tivoliju. "Pri meni se je začelo s prsti na rokah. Ker se nisem nikoli do konca pozdravil, se mi je poškodba vračala vsakih nekaj mesecev. Členki so mi grdo otekli. In to ravno oba sredinca. No, sem bolj mehke sorte, zato mogoče močneje čutim. Enkrat me je na treningu tako uščipnilo, da si nisem mogel zavezati vezalke. Ko sem se le pozdravil, sem imel spet druge težave. Z ramenskim obročem. Težko ti rečem, kakšne natančno. To so pač bolečine, ki pridejo in minejo. Pravi plezalec stisne zobe in takoj po zdravstveni terapiji na skrivaj odhiti na trening." Veliko ljudi misli, da je to blazno nevaren šport. Da lahko padeš in se ubiješ. To je seveda nesmisel. Če upoštevaš vsa pravila varovanja, se ne more zgoditi nič nepopravljivega. "Nobenega primera ne poznam, da bi kdo smrt storil. Razen ene domačinke, ki je v Ospu nabirala šparglje in je padla dvesto metrov globoko. Veliko nesreč se dogaja pri alpinističnem plezanju, ki vključuje vse sorte vragolije, tudi plezanje po zamrznjenih slapovih in ti se lahko en dva tri odlomijo. To ljudje pogosto zamešajo."
Žile je aktivno plezanje uspešno prakticiral dobrih deset let, pri tridesetih pa se je le odločil za dva meseca intenzivne pavze, ki sta se kar mimogrede razvlekla na dobro leto in pol. Zdaj tu in tam še zleze kakšno smer za rekreacijo, vsekakor pa namerava v bližnji prihodnosti v skali zlesti toliko kot včasih ali pa še kaj več. Menda je punci in hišnemu mačku obljubil, da jima bo posvetil eno smer. Drugače pa je Žile bolj znan kot eden izmed treh bratov Grilc, edinih treh bratov na svetu, ki jim je v Mišji peči uspelo preplezati čisto desetko (predzadnja stopnja na težavnostni lestvici). Uroš Grilc in Matej sta zlezla Lahko noč, Irena, Primož Grilc pa je premagal Mrtvaški ples. To se je zgodilo že pred slabima dvema letoma, vendar je stvar še vedno aktualna, saj jih do zdaj ni še nihče prekosil. Okej, švicarska brata Frederic sta pojem zase; oba sta v rodni luknjasti deželi zlezla čisto enajstico in slovita po najmočnejših rokah, kar jih je plezalni svet kdaj videl.
Triindvajsetletni kamniški priseljenec v Ljubljani Uroš Perko, ki je v Vipavski beli splezal prvenstveno smer enajste stopnje Country house (Blur), se je v omenjeni kraj naravnost zaljubil, kupil parcelo in tam že zida. Medtem je, kljub mladim letom, napol poročil Korošico, pridelal otroka Francija, športno življenje pa neguje še naprej. "To je relativno, plezalci smo kar športni v pravem pomenu besede, večina je tudi vegetarijancev. No, vsaj bili so pred desetimi leti. Vegetarijanstvo je bil trend. Zdaj so prišle previsne smeri in večina plezalcev se usmerja bolj v atletski videz in ne toliko v to, da si suh," pravi Urko. "Največ vitamina B dobim iz piva, hahaha." Trdo delo in prvi vzpon v Talk is cheap (8c) sta ga pripeljala v vrh slovenske plezalne scene, prva beseda, ki jo je izrekel ob vpenjanju verige, pa je bila: "Fukat!" Tudi Perko ima za sabo lepo število takšnih in drugačnih dogodivščin.
Sicer pa se je že kot otrok zapisal plezanju, saj sta starša dobro podkovana športnika. Pred časom je na vprašanje, kako si sam sebe predstavlja na stara leta, odgovoril: "Tako, da imam svoj kafič v Ospu, gdje pijem kolu, džuboks svira, muzika iz raja pa me u srce dira. Kaj še hočeš?" Mogoče eno 8c za ogrevanje?

Dama in upi
Takšno je mnenje Martine Čufar, ki velja za alfo in omego slovenskega ženskega plezanja. "Ogrevanje je zelo pomembno. Tudi, če plezaš lažje smeri. Sicer ni nevarnosti, če se držiš pravil. Vendar mislim, da mi nič ne more preprečiti, da se ne bi s tem ukvarjala še naprej. Najraje plezam v skali. To se ponavadi zavleče skozi ves dan. Zunaj je fino, ker uživaš na svežem zraku." Martina je pravo nasprotje tistih, o katerih smo pisali prej. Bolj pridno in tiho državljanko bi težko našli. V plezanje jo je potegnilo pred leti, na počitnicah v Avstriji, in v razmeroma kratkem času je tudi najtežje smeri splezala presneto hitro. "Kar nekaj smeri je takih, za katere bi lahko rekla, da so me prav morile in sem jih morala čim prej osvojiti. Sreča vrtnice v Mišji peči denimo. Letos poleti sem plezala v Franciji. Petdeset metrov na pogled. Rada plezam v tujini. V Franciji in Španiji." Bolj ko se Martina vzpenja proti vrhu, bolj se zadržuje sapa med gledalci pod njo. Nekateri v Kranju nismo vedeli, koga naj gledamo: Martino, ki je segala po zadnjem oprimku, ali njenega očeta, ki je med občinstvom s sklonjeno glavo živčno razmišljal bogvekaj. "Družina je ponavadi z živci na koncu." Čeprav je Martina vedno boljša in najboljša, pa se tudi ona ne more izogniti kritikam na račun dojemanja tega športa pri nas: "Mislim, da je problem v svetovni organizaciji. Ne samo pri nas. Vem, večini se zdi, da je položaj v tujini veliko boljši, ampak tega ne bi mogla trditi. Če ima kdo sponzorja, to še ne pomeni denarja. Ponavadi gre za kup našitkov in drobnarije. Če pri nas ne bi bilo Toma Česna, bi bilo še bolj tako tako. Toliko energije, kot je vloži on, ne vloži nihče." Res je.
Nekaj upanja nam vendarle še ostaja, saj se mlajši dandanes hitreje navdušijo za plezanje. Pa tudi klubi oz. alpinistični odseki jim dajejo to možnost. Otroci kot otroci. "Mislim, da je to instinktivno. Zdaj lahko plezajo že cicibani, jaz sem lahko začel šele pri štirinajstih. Taka so bila pravila in pika. Pa ne starševska, ampak klubska. Dobro je, da lahko otroci zdaj začnejo že prej, ker do štirinajstega leta ravno ugotovijo, kaj jih zanima. Pravo plezanje ali puberteta," pravi Uroš Perko. Ena izmed mladenk, ki dosegajo lepe uspehe, je šestnajstletna Natalija Gros iz Alpinističnega odseka Kranj, ki je letos že drugič zapored osvojila naslov svetovne mladinske prvakinje. "Saj ne gre za naslov, vsaj meni ne. Gre za to, da sam sebi dokažeš, kaj zmoreš. Ker tam, zgoraj v steni, si sam. Odvisen si od sebe in svojih sposobnosti. Ne vem, mogoče bom z leti razmišljala drugače, ampak za zdaj je to moje gonilo." V nasprotju s številnimi drugimi plezalci Natalija rada tekmuje. "Raje sem na tekmi kot v skali. Čeprav sem tudi v skali zlezla precej. Ekosistem v Bohinjski Beli in Corto v Mišji peči. Odkar hodim na evropske tekme, se mi dogaja toliko stvari, da komaj dojemam." Če bo vse potekalo tako, kot je treba, potem iz naše mladine še nekaj bo. Brez skrbi. Optimizem ne škodi. Tekmovalna plezalna sezona se je pred dobrim tednom končala in številni si bodo odpočili. Čeprav športni plezalci v resnici nikoli ne počivajo. Tudi ko ne plezajo, v mislih praskajo kakšno smer. Do prihodnjega leta.

Ana Jud

Oznake: PLE
eXTReMe Tracker