Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Ukanec

MOJA GORSKA POT SKOZI ČAS - seznam gora, planinskih koč, bivakov ... s prvimi pristopi, razvrščenimi po nazivu, nadmorski višini, dnevu obiska in času pristopa
========== Arhiv: Bohinj ==========

Na Októ v UkanecVrh Pršivca je nasajen na široko planoto nad Staro Fužino do dola, ki od vrha Komarče vede pod Stadorjem do planine v Viševniku, na sever nad doliči, ki se vrste od planine Dedno Polje mimo planine Pri Jezeru, v Pungrt in grapo Suhe do Mostnice Pogled z MejeSeverno nad Peklom stoji gozdnata Dobravčeva Kopica, okoli 1450 m, s krasnim pogledom na Bohinjsko jezero. Rob 1439 m je nad Blaževo Grapo, ki se iz pobočja nad Malo Savico zarije na planoto kot Blaževa Konta
Z Ražnove SuhePot nad Savico vede čez senčnat bukov gozd v svinkih, - Bohinjci pravijo »svinkati« = hoditi v vijugah - »Pod Pragom«. Prod pod Pršivcem na desno pod stezo se imenuje »Sapni Prod« od tega, ker snežni plazovi izpod Pršivca ne obleže dolgo vsled gorke sape, ki hlapi od solnčnih peči in gozda dolnjega prodú Na Gorenjem MeluOd Svetega Janeza pri izlivu Bohinjskega jezera se vidi Pršivec kot strma, nepristopna gora, ki vlada nad kotlino Bohinjskega jezera

G-L/Bohinj - Ukanško Blato


četrtek, 30. maj 2013, ob 05:29, Janez Pikon, ogledov: 3060

Prebil sem štiri dni neprenehoma na poti ob krasnem vremenu v prelepem delu naših Alp. Zopet se mi je odkrilo toliko novega! Žal, da se mi je bilo treba posloviti od planin in od prijaznih družin pri Balantu in MedveduIz časa/PV (1927) - Bohinj: Gredé sva si še enkrat ogledala zatrep (Talschluss, Ukanca) Ukanec, na južnem pobočju Pleš 1644 m na zahodni rob Komne in severno steno Komarče in Pršivca.

Od Svetega Janeza pri izlivu Bohinjskega jezera se vidi Pršivec kot strma, nepristopna gora, ki vlada nad kotlino Bohinjskega jezera. Na sever je pa ta vrh komaj dobrih 100 m nad najvišjo Fužinarsko planino Viševnik (izg. Uševnik) ob 1650 m, pristopno celo goveji živini. V jezero odpadejo ustremljene stene, teme pa mu pokriva gosta cvetlična, sečna trava, severni bok je porasel s čumo.

Gredé sva si še enkrat ogledala zatrep (Talschluss, Ukanca) Ukanec, na južnem pobočju Pleš 1644 m na zahodni rob Komne in severno steno Komarče in Pršivca

Vrh Pršivca je nasajen na široko planoto nad Staro Fužino do dola, ki od vrha Komarče vede pod Stadorjem do planine v Viševniku, na sever nad doliči, ki se vrste od planine Dedno Polje mimo planine Pri Jezeru, v Pungrt in grapo Suhe do Mostnice. Planota se od poljan na Vogarju od 1000 m polagoma dviga do plitve kotanje (Becken) Za Vahtami med Pršivcem in Vodičnim Vrhom 1627 m.

Pršivec je zlahka in najbližje pristopen od planine Viševnik, čez Vrata od planine Pri Jezeru, do Komarče čez Brda po zahodnem boku. Težje pristopen je od Bohinjskega jezera po stari lovski stezi čez Kozák po rebru pod Októm (Laktom, Vokt) 1500 m in po gozdu Ograd. Pršivec, dasi tako lepo viden in ki bi po svojem položaju nad jezerom moral vabiti turista nase, je le malo obiskovan. Gorski orjaki, ki ga obdajajo v širokem krogu od gorske Bohinjske meje pa do Triglava, preveč odvajajo turiste. Tudi jaz sem si izbral turo na Pršivec le, da končam pregled Fužinskih planin in Bohinj, po tej zanimivi strani čez Komarčo, po dolu na Viševnik in odtod na vrh.

Dne 26. VIII. 1926, v čistem, poznoletnem, alpskem vzduhu in zraku, sva odšla z Gašperinom od planinskega zavetišča pri Zlatorogu. Odpočila sva se do dobra v mirnem hladu stanú poleg dobre oskrbe hotela Zlatorog. Bila sva prav sama čez noč. Odrinila sva ob 5,20 uri zjutraj mimo gozda Osredek skozi ograjene travnike s stajami V Ukancu, V Lokvi, Na Blatu, do Savice po zaznamovani planinski poti. Gredé sva si še enkrat ogledala zatrep (Talschluss) Ukanca, na južni strani pobočja Pleš 1644 m na zahodni rob Komne, na sever stene Komarče in Pršivca. Sredi pobočja Pleš, skoraj do vrha, gre razór Spodnji in Gorenji Mel, ki se gubi na desni v Srednje in Zgornje Krnice, na levi pa v goličave Žali. V zahodnosevernem kotu odtrga globoka špranja Pleše od planote Dolenje Komne. Pod špranjo v Peklu 1253 m gre klin zarit proti Mali Savici. Po tem klancu vede prej pastirska steza, sedaj vojaška pot izza vojne, večinoma že podrta »Ozka Steza« do Počivala 1146 m, nižje Drče.

Severno nad Peklom stoji gozdnata Dobravčeva Kopica, okoli 1450 m, s krasnim pogledom na Bohinjsko jezero. Rob 1439 m je nad Blaževo Grapo, ki se iz pobočja nad Malo Savico zarije na planoto kot Blaževa Konta. Za njo Jagrova Skala 1439 m, ki je brez imena in spada pod kolektivno ime Korita. Iz lovske koče 1489 m vede lovska steza ob robu planote okoli vrha 1439 m na lepi vrh Orliča 1461 m nad Savico in Črnim jezerom. Nad zadnjo grapo Savice so strme gozdnate Gorenje in Spodnje Police, pod Orličem, na levo Komarče. Ime Orlič ali Orlov Kamen, kakor ga imenuje Kadilnik v svojem popisu iz leta 1872 »Devet jezer etc., v enem dnevu ima ime od tega, da v nepristopni pečini nad Savico že od pamtiveka gnezdi orlov par.

Pot nad Savico vede čez senčnat bukov gozd v svinkih, - Bohinjci pravijo »svinkati« = hoditi v vijugah - »Pod Pragom«. Prod pod Pršivcem na desno pod stezo se imenuje »Sapni Prod« od tega, ker snežni plazovi izpod Pršivca ne obleže dolgo vsled gorke sape, ki hlapi od solnčnih peči in gozda dolnjega prodú. Nad Pragom postaja steza strmejša. Pravzaprav je Komarča le mesto, kjer se je do leta 1877 plezalo čez pečino tako, da so morali nasloniti nanjo komarčo, t. j. smrekovo deblo s prisekanimi vejami, da služi kot lestev (na Goriškem: »strgača« ali »ostrv«). Še se vidi iz poklin pečine rasti nad nekdaj prislonjeno komarčo star upognjen gaber, na katerega se je prestopalo z vrha komarče. Krivo gabrovo deblo je od stopov močno oguljeno.

Kadilnik je leta 1872 tod našel še »grozen prepad«, vendar ga je srečno preplezal. Za dobrega plezalca pa ni nič posebnega. Sedaj je izklesana v pečino dobra hodna steza. Vodnik mi je pravil, da je pred kakimi 30 leti po tej stezi prišla do vrha težka kobila, ki je bila zašla, sama. Seveda so govorili o njej, da je morala biti zakleta, ker sicer bi ne bila prišla čez take svinke in strmine.

Nad Komarčo so skalnati skladovi eden nad drugim: »Pod Skalo«. V zatišju take velike skale je »Pri Čečah«, kjer so bohinjska dekleta, hodeč čez Komarčo, počivala. Prišla sva do tje ob 6,45 uri. Od tod se prestopi v »Grapo pod Studencem«, večkrat zaprodeno od hudournikov. Konec grape je lep javorov gaj. Velik, košat javor daje prav v oko in naznanja bližnji izhod iznad Komarče. Od tod vede lovska steza pod Pršivcem na desno v Ograd. Ob 7,10 uri sva stopila na ozek rob nad Komarčo.

Od robu vede na desno steza čez Brda na Pršivec. Do Črnega jezera je le še 15 minut. Pred jezerom se loči steza v Dol pod Stadorjem 1781 m in na planini Viševnik od one v dolino Zajezeram.

Črno jezero leži v zatišju pod Orličem in Vrtcem brez kote, in Stadorski Orliči 1781 m, Rigeljc stoji konec Stadórja nad Črnim Jezerom, Stador je ime za strmo steno od Črnega Jezera do nad Dola, zagrinja je ob izhodu vrbi je in do 2 metra visoko mlečje (vrsta Senecio). Od jezera je bila za vojne izvedena tovorna pot na desno k studencu, kake četrt ure v breg. Studenec izvira tik nad robom ter v močnem curku pade čez rob v grapo, ob poti iz Komarče.

Krenila sva od jezera po vojaški poti k studencu in odtod po strmem ronku v Dol pod Stadorjem. Pobočje Pršivca na zahod so travnata Brda, iz katerih se prestopi na rob »Na Križu«, od tod strmo gori naravnost na vrh.

Na planino Viševnik sva stopila ob 8,30 uri. Viševniško Brdo ima lepo solnčno lego na slemenu preval med Grivo 1758 m in Gorenjim Viševnikom 1719 m pod Pršivcem. Raz prevalo izpod sirarnice je krasen pogled proti jugozapadu na goriške mejne gore: Podrta Gora, Tolminski Kuk, Planja; proti severovzhodu Triglav, pod njim Mišéljski vrh, Ograde, Jezerniški in Krsteniški Stog, Vrh Čiprij, pod njimi lepo zeleni planinski pašniki. Planino Viševnik loči od planine Ovčarija, Griva 1758 m, četrt ure pod slemenom leži planina Pri Jezéru. Tla planine so ilovnata, mokreča, tik pod stanovi se nabira pičel studenec. Z malim trudom bi se dala poščetina (Galle) zbrati v studenec; tako se pa ob deževju prav gazi ilovnato blato med stanovi. Malokatera planina ima tako solnčno lego kakor Viševnik; razpostavljena pa je zato vetrovom od juga in severa.

Odrinila sva ob 9,30 uri na desno čez trato na Teléčnjak, pašnik za teleta, po izhojeni živinski stezi v veliko pašno konto Činkojice. Pomena besedi pastirji ne vedo. Iz konte se gre brez poti na desno okoli na vrh Pršivca.

Stopila sva nanj ob 10,10 uri predpoldne. Pregledal sem vse vrhove ob goriški meji, Komno in nad Fužinarskimi planinami; znani so mi bili že po vrsti. Imena so se skladala, kakor so mi jih napovedali različni vodniki in pastirji po Goriškem in Bohinjskem.

Hotel sem v visoki cvetlični travi poležati na solncu; no, vodnik me je opozoril, da je radi zapuščenosti vrh Pršivca ves poln rjavih gadov. Bajé jih je on sam že pet pobil. Odrinila sva torej že ob 10,45 uri predpoldne, dasi sem se komaj odtrgal od krasnega pogleda po jezeru in Bohinju.

Vzhodno pod vrhom je široka, solnčna, z redkim smrečjem porasla kopanja »Za Vahtami«; od kod to ime, mi Gašperin ni znal povedati, bo pač lovsko od nekdanjih nemških gospodarjev. Nad njo severno pod Pršivcem je V Otli Brlogi« poleg Brvoja; beseda bo pač iz borovja.

Od Pršivca se odstopi po robu nad jezerom precej strmo »Na Plešah« brez steze, hodi se po visoki travi, ki jo tudi žanjejo. Spustila sva se hitro navzdol do »Za Vahte«, odkoder vede dobra steza iz zadnjih senikov pod Pršivcem. Na levo je gozdnata glava Na Oktú (Vokt) 1500 m — bohinjski izgovor za láket - ime očitno od lege, porinjene kakor komolec proti jezeru. Stopila sva nanj ob 11,15 uri predpoldne. Držala sva se kolikor mogoče vedno ob robu nad jezerom radi krasnega pogleda, potem skozi gozd, Pri Boréh, Ušiv Hrib ali Ušivo Brdo, na levo nad potjo pod Jeglo 1627 m gozd Grofovec, ki kaže na nekdanjo graščinsko posest gozdov cele planote. Za Oktom se stopi na dobro vozno pot, ki jo je kratko pred vojno izdelalo podjetje Mencinger in dr. v Radovljici, ki je kupilo ves smrekov les od Fužinarjev. Ena vede od Vrat nad Planino Pri Jezéru po celi planoti do konec Vógarja, druga od iste planine skozi Dol do pod Medvedov Vrh in na Vogar; obe poti sta dobro ohranjeni za zimske vožnje, tudi za težke hlode. Bohinjci jih pozimi vozijo s sanmi tako, da je hlod privezan le na prve rtiče sani, zadaj pa polzi po snegu; ta način vožnje imenujejo »váž(o)vati.«

Pot vede od Ušivega Brda naprej skozi lepe bukove gozdove do Pongrta, sem in tje ob robu jezera s presenetljivo lepimi pogledi. Vzhodno od Jegle je lepa spomladanska planina Vodice, pod njo robovi nad potjo V Kopitih. Pongrt je mala raván pred drugo spomladansko planino V Hebatu (od hubada, Sambucus ebulus). Na Pongrtu je stala glavna drvarska koča, tik za njo je še žleb studenca, ki malo višje gori vre na raznih krajih po mahoviti grapi » V Studencih«. Isto ime velja tudi za močne izvirke tik ob jezeru naravnost pod Hebátom; bo pač ista voda. V pobočju nad njimi je V Badačici in gozd v Osredku. Že pred Pongrtom se vozna, vedno zložnejša pot bliža docela robu nad jezerom, pod Hebátom pa sledi robu venomer do konca Vogarja, pravi izprehod. Zdi se ti, da stojiš tik nad jezersko gladino, obrobljeno s temnimi gozdovi. Od Zlatoroga dalje ti ob bregu jezera belejejo prodasti polotoki, ki so jih nanesle grape Metučeva, Tisovec in Naklo. Pečinski rob nad gozdom nad njimi je Mirnjak (Mernek, Mern'k), pod njim vede planinska pot iz Globokega. Nad Naklom je lepa planja Jereka, od nje levo gre gozd Pod Rjavcem ali Rjavo Skalo do pod Storeč Vrh. Nad Svetim Duhom je Višnjevec, majhen rovtič.

Pot pod Hebátom zavije okoli doliča V Koritu, v južnem pobočju Vógarja. Smo na senožetih Na Kraju in Ražnovec (V južnem pobočju Ražnovca, nad jezerom, je strma pečina imenovana Bovec. Dolgo sem iskal pomena debla »bov«, »bol«, ki se tolikokrat nahaja v Alpah, n. pr. Bovec (Flitsch), Bolzano. Morfologična oblika Bovca nad Bohinjskim Jezerom kaže pravi pomen: velika = boljša pečina, točno ruski: »bolšoj«) na desno s pogledom na dolenji del jezera pri Svetem Ivanu. Mična je cerkev ob mostu čez Jezernico, v katero se izliva Mostníca, da nosi od tod ime Sava Bohinjka, nad sovodjem Peči 714, Male in Velike. Nad hotelom pri Svetem Ivanu je Mali 613 in Véliki Grad 676 m ali Skalno Brdo in razgledišče, kota brez imena 654 m, nad njim rovtič Zagradec. V pobočju gor pašnik Ráfojca (izgovor za Ráholica), tik pod teboj obroblja jezero gozdič Vrtovín in Fužinarska polja.

Na levo ob Mecesnovcu proti severu se vidijo: Debeli Vrh, Ograde, Mišéljski Konec, Škednjevec, Krsteniški Stog, za njim Jezerski Stog, Mišéljski Vrh in Triglav. Nekoliko korakov okoli Mecesnovca pa se pokažejo Tolstec, Draška vrhova, Vrh Rámornjeka, Vrševnik. Čez Rámornjek pa beleje Rjavina.

Konec Ražnovca sva stopila ob 1,15 uri. Še zadnji pogled na Bohinj in spustila sva se čez Lipje ter po kraticah čez Škule proti Stari Fužini.

Prebil sem štiri dni neprenehoma na poti ob krasnem vremenu v prelepem delu naših Alp. Zopet se mi je odkrilo toliko novega! Žal, da se mi je bilo treba posloviti od planin in od prijaznih družin pri Balantu in Medvedu.

Dobivalo se je tudi nekoliko zlata, zato Zlátarica

Dol je dober, a nekoliko močviren pašnik pod planino Viševnik med Pršivcem in stenami Stadorja 1781 m, Rigeljca in Vrtca, skoro iste višine. Med Vrtcem in Grivo 1758 m so pašniki in gozdnata visoka prevala, preko katere se pase živina obeh planin Viševnik in Ovčarija. Ondi je star rudnik, v katerem so kopali še do pred 40 leti dobro železno rudo; dobivalo se je tudi nekoliko zlata, od tod ime Zlátarica. Zlato so hodili iskat tudi laški ljudje, kakor svojčas na Bogatin; od takrat je še ohranjeno laško ime za polico pod  Grivo: Kolontín. Konec Dola pod Vrtcem je močilo »Pri Meki«. Ves podanek (Talsohle) Dola je vlažen, sem in tje močviren, pašniki polni čopov rodne (toge) trave, vrste Carex, katere goved pušča le po vrhu objedene.

Vir: besedilo: dr. Henrik Tuma


Janez Pikon

Oznake: FOT, PV
eXTReMe Tracker