Alenka Goričan: Start Vižmarje! ... To pot sem bila na Dolenjskem in nastalo je nekaj za užitek, malo pa za razmišljanje.

Po zajtrku se odpravim od doma. Moram skozi mesto kar mi je najbolj zoprno, a ne gre drugače. Gonim, da bom čim prej iz mesta. Pri Botaničnem vrtu zavijem na Ižanko. Je kot avtocesta tako divjajo na njej. Želim se je čim prej rešit. Bolj kot gonim, več zanimivega vidim. Najprej se mi na enem travniku prikaže štorklja, zraven pa je travnik z narcisami. A so samonikle ali ne, ne vem. Polno jih je. Štorklja me opazuje kaj bom naredila. V grabnu ob cesti zaplava pižmavka in se mi skrije. Naredim dva posnetka in grem dalje, a ne daleč. Naletim na stare kosilnice na konjsko vprego, ki jih imajo razstavljene ob njihovi poti do hiše. Moram še to ovekovečit. Mi smo jo še imeli. Ko je ata dal koso nabrusit, sem se z nogo zadela vanjo. Na nogi sem zagledala veliko rano. Morala sem na šivanje. Še danes se mi pozna. Peljem se dalje. Kolo imam servisirano. Moj serviser Andrej, ki je res enkraten mi ga je pregledal in uredil kar je bilo treba. Imam nove sprednje in zadnje zobnike, verigo, scentrirane špice. Bremzi primeta sedaj obe in prestave delujejo kot je treba. Sedaj steče kolo kot bi imelo motor. Sem se bala, da sem serviserja izgubila. Pozimi ga ni bilo, ker je servisiral smuči ameriškim kombinatorcem. Telefonsko je zamenjal in potem sem bila čisto obupana. Pa sem ga le našla in kolo teče kot ura. Tudi planinsko članarino imam plačano. Oboje je bil kar velik znesek, saj imam A članarino. Sedaj imam vse za nove podvige in stikanja okoli. Volje mi tudi ne manjka.

Gledam levo in desno. Ne morem verjet kaj vidim. Cvetijo močvirski tulipani. Zavijem na travnik in jih fotografiram. Polno jih je. Uživam. Nisem jih pričakovala. To je današnje presenečenje. Super. Lani sem jih šla fotografirat in sem s sabo vzela eno gospo. Jaz sem uživala, njej je pa šlo na živce. Nič ji ni bilo zanimivo in se je dolgočasila. Sreča, da so take barve, da se takoj ne opazijo, tako se vozijo mimo. Kar ne morem naprej. Občudujem jih in se trudim naredit čim boljši posnetek. Pa mi ne gre. Potem se spet spravim na kolo. Peljem se mimo gospoda, ki leži na tleh in jih fotografira. Imel je folijo, da se je nanjo ulegel. Tla so namreč mokra. Približujem se Igu. Med hišami izstopa cerkev, na vzpetini pa se med drevjem skriva grad. Pri eni hiši imajo en leseni okrasni objekt, ki ga krasijo koruzni storži. Na pročelju hiše pa je naslikano mostišče. V križišču zavijem na levo. Pripeljem se do koz. Ustavim se in že so prihitele k meni. Radovedne so kot jaz. Morajo bit na tekočem. Prideta še dva petelina in obkolita kure. Peljem se dalje. Lepo je videt cvetoča drevesa. Ena so odeta v belo kot neveste in opozarjajo nase. Pripeljem se v gozd. Ob cesti je vse rumeno kalužnic, malo naprej pa vse belo podlesne vetrnice. Zavijem proti Želimljam. Pridem do kažipota, ki nas usmerja na Svarunovo pot. To mi ni znano. Enkrat bo tudi to treba raziskat. Peljem se spet mimo koz in spet v gozd. Med golimi drevesi je vse polno kalužnic, malo naprej pa polno čemaža. Prav smešno mi je kako so čredne Slovenke navalile nanj. Sedaj vse govore o njem in ga nabirajo. Nič ne gledajo kje ga nabirajo in trgajo ga kar v šopih. Dobro, da ni še več zastrupitev. Po medijih zavajajo ljudi, da ga je treba poduhat. Ne povedo pa, da čim ga boš prijemal ti roka diši po njem in potem ima vsaka rastlina ta vonj, ki jo primeš v roko. Ko tako trdijo, da poznajo podobne rastline, pa potem vidim, da ni res. Ločiš lahko samo na rastišču, potem je lahko prepozno. Eni potem doma vsak list pogledajo in mislijo, da je to sto procentno. Jaz ga od drugih ne bi vzela. Zaupam le sebi. Dajo se pa iz njega delat prave specialitete. Najboljši okus ima sveži, zato si naredim čim več jedi takrat in jih zmrznem, potem pa samo dokončam. Pesto ima čisto drug okus. Prispem do repuha. Uživam ob Želimeljščici. Ptički mi delajo družbo. Ob cesti je hiša, kateri se vidi, da je v njej umetnik.

Začnem se vzpenjat po cesti na Turjak. Pokaže se mi cerkev na Osolniku. Mislim, da je to Mali Osolnik. Med potjo me spremljajo rožice in mi dajejo motivacijo, da gonim v klanec. Najprej skočim do razvalin starega gradu, nato pa še k mogočnemu Turjaškemu gradu, ki je malo višje. Tam okoli se še malo obiram in uživam. Rozamunde ni bilo nikjer. Potem se zapeljem do pokopališča. Smukam se tam okoli kjer je tudi grobnica, a o tem kdaj drugič. V oči mi pade napis na eni vzidani plošči, ki pravi: »Zročena zemlji zdej je rožca zala, de lepši še bo enkrat zopet ustala.« To me potolaži, da če že nisem sedaj lepa pač en krat lahko, da bom. Ha,ha.

Malo se zapeljem po eni potki do ene barake ali ute. Tam skrijem kolo in akcija se začne. Zapodim se po poti za katero mislim, da me pripelje do Bajdinškega potoka. Znajdem se med rožicami. Najprej je spomladanska resa, tevje in pridem do zanimive drevesne sklede. Malo nižje je polno čemaža in že sem pri potoku. Tu naletim na Kranjsko buniko ali Kranjski volčič, latinsko Scopolia Carniolica, ki ima ime po italijanskem naravoslovcu Scopoliu, ki je delal kot zdravnik v Idriji in raziskoval po Kranjski. Mostiček me popelje na drugo stran potoka. Grem ob njem navzgor. Kamni so poraščeni z mahom. Prispem do spodnjega slapu. Je dvostopenjski in meri 8 metrov. Hura. Fotografiram ga, uživam, uživam. Po desnem bregu se skušam povzpet nad njega. Opla, saj je celo ena vrv za pomoč. Dvignem se na vrh slapu. Spomnim se, da smo tu hodili že pred mnogimi, mnogimi leti pa mi niso pustili, da bi šla naprej gor. No, sedaj sem pa v zrelih letih in sem vedno bolj gibčna, neustrašna in premišljena pa ni problema. Skačem levo in desno in iščem prehode. Ptički mi prepevajo, vodica šumu, šumi. Končno sem spet ob tem mojem ljubem zvoku. Nežno me boža ta zvok. Občutek imam, kot da pere z mene vso navlako, ki se me je prijela skoz zimske mesece v mestu. Očiščuje me in me osrečuje. Na bregovih cvetijo trobentice. Prebijam se čez podrta drevesa brez problema. Ja, nisem še za v grob, moram še kaj videt in doživet. Pa še veliko imam za pregledat. Počasi prispem do pred zadnjega slapu. Ta je visok 9 metrov. Hura, hura. Pot nadaljujem. Šumi, okoli mene šumi. Pa spet so glasni ptički. Glasovi vode in ptičk se čudovito prepletajo. Kakšna pravljica. Uživam v takih grapah. Že sem pri zapuščenem mlinu. Grem mimo njega dalje. Tam najdem past za podgane iz žice. Ogromna je, a prazna. Ljubiteljca podgan pa nisem. Tako prispem do vrhnjih slapičev, visokih okoli 5 metrov. Še se jih spomnim. Skozi drevesa se prebija sonček. Hura. Malo naprej iz ene votline priteka voda. To je en mali izvir. Opazim, da sem prispela že do kočevske ceste. Naprej pa ni več slapov. Začnem se vračat. Okoli mene šumi, ptički prepevajo sedaj eden, pa spet drugi, tretji. Vsak svojo čudovito melodijo. Mati narava je sklicala svoje godbenike, da mi igrajo božansko pomladno melodijo, božajo mojo dušo, me polnijo z neverjetno močjo, energijo in srečo. Srce pa z veseljem. Kaj hočem še več. Sem presrečna. Za mano so zgornji pahljačasti slapovi. Zagledam navadni volčin. Poduham ga. Omamno diši. Pri hiši je tudi stranišče na štrbunk. Še stoji. A je še uporaben pa nisem preverila. Med listjem leze močerad. Sploh pri sestopu mi zelo pomagajo palice. Brez njih bi bilo kar težko saj je teren zelo strm. Spet skačem sedaj na levi, sedaj na desni breg. Pa sem spet pri kolesu. Okoli mene so trobentice in vijolice. No, si rečem še mačice mi manjkajo. Zajaham kolo in si prepevam pomladno staro pesmico: »Zvončki in trobentice, mačice, vijolice …« Oh ti zlata lepa taakooo težko pričakovana pomlad. Juhuhu, da si le tu.

Pripeljem se spet na cesto. Naredim posnetek gradu in lepega čebelnjaka, ki je poslikan z rožicami. Čuva pa ga kavka. Na Turjaku je zadnji dve leti svojega življenja služboval nesrečni Kamničan Anton Medved. Od razočaranja ga je tudi kaj spil. Ko je v gostilni zaspal, je spustil mašo. Ko se je zbudil, je vprašal hišnega psa: »Kaj se tebi, Sultan zdi, ko Medved na peči leži?« Škof je naročil njegovemu očetu naj ga prime v roke. Oče mu je jezen pisal in ga ozmerjal z zverino. Tonček pa mu je odpisal v svojem pesniškem slugu: »Kot Tone sem človek, kot Medved zverina, tak je pozdrav od tvojega sina.« Kratko in jedrnato. Ja, znali so bit duhoviti ti naši duhovniki - pesniki in pisatelji, ni kaj. Pot nadaljujem proti Rašici. Domačini pravijo Rašca. Poudarek je na prvem a. Spet me čaka en lep kozolček. Kako je lep. Zavijem na prvo cesto v Rašci. Pri cerkvi sv. Jerneja se ustavim. Zraven je stara hiša katere streha je že poraščena z bršljanom in mahom.

Cerkev je na vzpetini, okoli pa so hiše. V Rašci je bilo nekoč križišče poti. Tu je bila mitnica in semenj. Še v XIV. In XV. stol. so imeli Turjačani ob potoku Rašica, ki se je takrat imenovala Fužinščica svoje fužine in plavže za železovo rudo. Izdelke so prodajali na vse strani sveta. Na potoku so bili številni mlini in žage. Čeprav je dolga komaj tri kilometre, je bilo na njej 18 žag in 16 mlinov. Voda ponikne v Ponikvah. Rašca je bila živo prometno in gospodarsko središče. 1471 je tu okoli taborilo petnajst tisoč turških konjenikov. Na koncu so vas požgali. Tudi Trubarjevo hišo so požgali leta 1528. V največji hiši v vasi je bila gostilna. Trgovali so s kozami, lanom, suho robo in drugim. Prodajali so lahko po vsem cesarstvu. Prebivalci imajo humorno ime – Raški komarji. Vsaka vas ima svoje ime. Legende o komarju se menda še vedno držijo. Za prvo žegnanje, ki je maja, ujamejo komarja in ga privežejo pod »ta suhi most«. Redijo ga do svetega Jerneja, ki je avgusta, ko ga zakoljejo. Baje takrat krvi ne manjka. Ker ima voda tu okoli silno moč imajo družine po več otrok.

Od cerkve se spustim na levo po strmem klancu navzdol. Prispem do Trubarjevega spomenika. Malo nižje pa je Trubarjeva domačija, ki je zelo lepo urejena. Zanimiv je mlin in spominska soba posvečena Primožu. Ima čudovita vitražna okna. Vitraže obožujem. Na njih so upodobljeni njegovi sodobniki. Razstavljeni so tudi posnetki njegovih knjig od 1550 – 1586 in zgodbe povezane s Primožem, ki so popisane po stenah. Ogledamo si lahko mlin, žago venecijanko, gospodarsko poslopje v katerem je bife, skedenj v katerem je galerija. Venecijanke si je zamislil že genij Leonardo da Vinci. V letih 1928 in 1930 je bilo pri nas okoli 2000 vodnih žag. Leta 1945 so jih pri nas z zakonom prepovedali. Za organiziran ogled pokažejo tudi vezavo knjig. V kašči pa prodajajo spominke. Vse te zgradbe so stare le okoli 200 let. Zadnji lastnik je bil Temkov Joža, kateri je bil posebnež. Od njega so kupili objekte. Trubarjeva rojstna hiša je bila lesena in je že v njegovem času ni bilo več. V teh prostorih pa so tudi razne delavnice.

Odložim kolo in si želim ogledat objekte. A šmenta, vse je zaprto. Pa saj je sobota. Hodim okoli in si ogledujem objekte od zunaj. V mlin lahko grem, drugam pa ne. Grem povprašat v bife. Deklica, ki je tam delala je povedala, da ključ od spominske sobe ima in mi je odklenila. Plačala sem dva evra. Tako sem si ogledovala sama brez razlage. Hitro je vstopila še ena gospa. Rekla sem ji, da je vstopnina , pa je zamahnila z roko. Izkoristila je priložnost. Za cigarete je imela, dat dva evra za kulturo ji je bilo pa odveč. No, dragi Primož, si videl kakšen odnos ima danes Slovenec do kulture? Kako bi danes rabili tvojih pridig. Danes nas ne bi več pozdravljal z: »Ljubi moji Slovenci.« Danes bi nas zmerjal in se nas sramoval. Ti si nam dal prvo slovensko knjigo. Naš zatirani, omaloževani jezik si dvignil na višino zapadnih narodov. Sprejel si latinsko pisavo in obvaroval slovenščino. Za osnovo si vzel narečja. Danes pa se narečij sramujejo. Pa so lepa, vsako po svoje. Veš, imela sem šefa, ki mi je govoril, da ne govorim slovensko, ker imam štajerski naglas. Ga ne bi smela imet? Zakaj pa potem lahko priseljenci, ki so tu že desetletja ne govorijo slovenščine, ampak lahko govorijo tuj jezik? Tuj jezik se sprejema, dialekt pa ne. Razdelili so narod na dva dela za vedno. Postali smo narod lažnivcev, lopovov in mafijcev. Pa ne vsi. Toliko stoletij smo bili v Evropi, pa niti sto let ne pod Balkanom, pa smo postali pravi Balkanci. Norčujejo se iz nas in nas sramotijo. Kako žalosten bi bil danes, ko bi videl, da v ljudeh ni narodne zavesti, ni domoljubja. Ti si ga pa imel. Tudi tebi se moram zahvalit, da lahko govorim danes slovensko- štajersko. Pa tudi vedno bom, pa če je komu prav ali ne. Tvoje razmišljanje še danes ene moti.

Trubarju se je posvetil Anton Aškerc. Ob bližanju štiristoletnega jubileja je spisal pesnitev njemu na čast. Upodobil ga je kot narodnega junaka in s tem naletel na hude kritike, a se ni dal. Aškerc pa je menil, da je Trubar naša zgodovinska oseba in da se ve kaj je za nas Slovence naredil in s kakšnimi težavami se je srečeval in v kakšnih razmerah je izvršil svoje delo. Aškerc pravi: »Vse trlo se meščanov je in kmetov, ki silili so v cerkev k opravilu … Govoril je slovensko mašnik mlad. Od kod je prišel k vam ta beli vran? … Ta mladi pridigar gospod je Primož in piše se za Trubarja, da veste! Vse ga čisla, ljubi, obožava. Učen je in goreč. Beseda naša iz ust mu teče kakor laško olje. Poslušati ga nam je prava slast. Vse Sveto pismo menda zna na pamet. Tako govoril v Celju ni še nihče. Če govori ne slišim le besed iz ust njegovih, jaz tudi čutim, veste, v srcu čutim, kar ta duhovnik mladi govori. In zdi se mi, da gleda mi v dušo in ve za grehe moje in slabosti. Pa ne, da bi me zmerjal in obsojal, naš dobri Primož dviga me le k sebi, tolaži me z usmiljenoj roko mi kaže sam rešilno pot pokore ... Hej, to je danes direndaj v Ljubljani! Vse mesto je pokoncu. Proti Šiški vali se po veliki prašni cesti procesija brezkončna pisana … Kdo hotel pač ostati bi doma, saj danes pride slavni Primož Trubar! … Na polju pri Šentvidu tam ustavi procesije se reka …Trobente zapojo! Iz tisočerih grl zaori klic: »Naš Trubar je že tukaj! Slava, slava!« … In Trubar stopi pod košato lipo, po množici ozre se tisočeri pa reče ginjen: »Bratje, Bog vas živi! … Kako ste prihiteli ljubeznivi iz mesta mnogobrojni mi naproti! Pri kraju sem težavne dolge poti, doma med svojci sem. To vidim, vem. O, hvala za slavnostni vaš sprejem! Slovenci, glejte, zopet sem med vami! Za daljnimi visokimi gorami v deželi tuji mislil sem na vas in ljubil sem iskreno vas ves čas. Iz dna srca, vas pozdravljam, s slovenskim evangeljem blagoslavljam! Pozdravljam vas, domače ve planine, vas, polja žitna, travniki, ravnine! Domači kraj, kako te gledam rad! Spet vidim te ljubljanski sivi grad. Pozdravljam te, Ljubljana moja bela! Naproti vriska duša ti vesela. Ah, spet imam te, draga domovina! Nazaj me sprejmi zvestega ti sina! Po tebi hrepenelo mi srce v naročje tvoje mi od dne do dne. In, glejte, kar sem zasnoval doma, na tuji zemlji zdaj je dozorelo slovenski domovini v prid in čast. Na Nemškem tiskajo se knjige naše, in nemški knezi in veljaki blagi, za nas globoko segli že so v žepe. Kralj Maks, velikodušni moj mecen, slovenskih protestantov viteški zaščitnik, sam podpira me pri delu. Evropa vsa stoji ob naši strani … Slovenci! Naš napočil zdaj je dan! Mi zdaj prvi smo na slovanskem jugu … Slovenci, vstajate sedaj iz groba svojega globokega. Oživil vas je evangelski duh in knjiga vas vzbudila je domača …

Hvala Trubarju in hvala Aškercu. Stopim spet v bife, da bi dobila kakšen prospekt. Na internetu sem prebrala, da bi se naj dalo celo neko literaturo kupit. Deklica ni imela druga kot prospekt v angleščini. Ljudje, ki so si prišli ogledat Trubarjevino so se pač sprehajali okoli, ko so videli, da je zaprto. Moram priznat, da je pa res vse lepo urejeno. Po Rašci in okolici so tudi sprehajalne poti. Povsod se pač kaj najde. Zapeljem se do hiše kjer bi naj bil Turistično informacijski center, a je tudi tam bilo zaprto. Temu bi se reklo turizem po »balkansko«. Peljem se dalje proti Robu. Ob cesti je hiša ob kateri najdeš vse mogoče. Namesto rož je odpad. V Robu zavijem v gozd na makadam, ki pelje čisto do slapu Kobilji curek. Tu teče geološka pot. Naletimo tudi na ostanek rimskega zapornega zidu iz 3. in 4.stol. Kolo naslonim na drevo in skočim do slapu. Kobilji curek je najvišji Dolenjski slap. V dveh stopnjah meri 30m. Poimenoval bi ga naj gozdni furman, ko je ob počitku gledal kako je njegova kobila urinirala. Tako ime ima tudi potok. Približujem se šumenju in špricanju. To je melodija Kobiljega curka. Dvignem se k spodnjemu delu slapu in nato še k zgornjemu. Malo posedim in uživam. Potem se zapodim h kolesu in naprej do konca ceste, da poiščem še Lehnjakov slap. Med potjo naletim na starejšega možaka, ki se mu takoj vidi, da je posebnež. Dolgi sivi lasje in dolga brada. Vsa srečna, nasmejana ga vprašam, če uživata, ker je imel tudi psa. On pa začne: »Ja gospa, kakšno uživanje neki? Svet propada, vi pa govorite o uživanju. To ni smešno, to se je za razjokat. Nič ja, ja, vsega je konec. Svet je uničen …« Potem mi je povedal, da so mu ljudje uničili živce. Skočila sem spet na kolo in sem pognala naprej. Na koncu ceste sem ga odložila in skočila čez potoček. Spet sem skakljala na levi in spet na desni breg. Novi potoček, nova melodija. Slapu pa ni pa ni. Grem v drugo grapo in tudi tam ga ni. Bila sem že pri njem, ampak z druge strani. Pa bo to naloga za drugič. Vrnem se h kolesu. Pri zadnjem prečkanju vode mi spodrsne in čofnem vanjo. Noge so mokre ker sem si zajela superge z vodo. Šmenta. Potem še pride pes. Gledam, če je tudi posebnež kje. Ni ga. Zapeljem se spet v Rob. Tam se začnem dvigat na 680 m. Vzbujam pozornost s svojimi torbami. Prispem do starega poslopja, pod katerim počiva stari »parizar«. Videt je že utrujen. Zadaj cveti dren.

Zapodim se proti Kureščku. Po gozdu je še veliko snega. Vmes naletim na nunke, teloh in na mačice. V grapi so bili pa zvončki. Tako imam danes vse. Žvižgam si našo staro lepo pomladno pesmico - »zvončki in trobentice, mačice, vijolice spet iz zemlje vzkljijejo saj pomlad je tu. Travica ozeleni …« Hura, da smo le dočakali pomlad. Peljem se navzdol in uživam v razgledih. Spet zavijem na barje k tulipanom. Tam se eden muči z upravljanjem jadralnega padala. Uživam ob gledanju cvetočih dreves in grmov. V mestu se ustavim pri Menartovem verzu, ki pravi , da hlastno zajemaj in pij življenje. Jaz imam v rokah veliko žlico in že segam po lopati. Po prevoženih 87 km prispem domov.

Tako sem danes bila med slapovi, rožami in kulturo. Družbo sta mi delala Trubar in Aškerc, ki piše: »V nevednosti pogubnem mraku tava še ljudstvo naše. Jezik lepi naš – kdo govori ga? Kmet zaničevani. Zakaj ne dvigne nihče ga na dan?....Ja, žalostno je, da se pri nas vse več sliši tuji, tuji jezik.

Alenka Goričan