Jutro (1933) - Andrino Kopinšek: V Ženevi! Prišli smo naravnost iz Chamonixa! V oblekah, ki kljub zračenju še vedno diše po zemlji, ledenikih in senu ...
Utrujeni sedimo ob jezeru mesta Društva narodov. Oziramo se na mogočne snežene stene Alp, na marmonato bele vrhove Mont Blanca in Dent du Midija, ki se dvigata v ozadju Rhonske doline. Zelo dobro deneta našim, od snega vnetim očem nežna zelena barva bližnih vinogradov in kristalna bistrost modro svetlikajočih se valov Ženevskega jezera. Po viharjih preteklega tedna uživamo harmoničen mir v dolini.
Štirje velikanski nahrbtniki z vrvmi in cepini potujejo skozi okno v oddelek rivere ekspresa Geneve - Marselle. Zaspali smo, še preden se je vlak odpeljal s prostorne postaje. Spali smo trdno, brez sanj, kakor pač spijo le turisti na potovanju.
Čeprav se težko zapomnim imena rek v Severni Aziji, še teže glavne vrhove Pirenejev, a imena Grenoble ne bom pozabil nikoli! Na tej postaji so nas zbudile točno ob polnoči ne preveč nežno nežne ročice ... Dekliški penzijonat iz Barcelone je zavzel vsa prazna mesta v vagonu. Blagega miru ni več, spanja še manj. Navdušeno se učimo špansko. Moramo se učiti. O senorita! Bondadosa! Querida! Carinosa! ...
Čez dobro uro smo se razumeli že tako dobro, kakor bi bili naši očetje pravi Katalonci. Ni težek jezik, nikakor ne! Malo francoščine, malo italijanščine in latinščine, naposled nekaj požirkov malage in malo prleškega ... Špansko znamo sedaj perfektno razen nekaj tisoč besed, ki jih pa pri konverzaciji z mladimi gospodičnami itak ne potrebujemo.
Ob dveh zjutraj poznamo že ves načrt njihovega potovanja. Nepozabne deklice so te Španke. Potovali bi z njimi do konca sveta! Živahne, divje, neukrotljive! Vedno se smejejo, vedno koketirajo s komerkoli, pa naj bo le postrešček na neznani postaji ... In nebeške oči ... Vsaka posamezna je mala Dolores Del Rio, temperamentna Carmen! Iz enega vagona v drugega se obiskujejo senorite, dokler jim tega ni prepovedala nadzornica, ki pa je bila bolj stara kakor lepa. Imenujejo jo zmaj. Žal, sem španski izraz za to pozabil.
Še uro vožnje imamo do Marseilla. Zakurimo naše gorilnike s špiritom. Na njih si grejejo device kodrala in ondulirajo lase. Pomagali smo jim pri tem poslu in obžalovali, da se nismo izučili za damske frizerje. Vemo zdaj natančno: na Španskem imajo osem vrst ondulacije.
Marseille! Gare St. Charles! Pomagali smo nositi kovčege, podajali si roke, se poslavljali smeje v vseh mogočih jezikih.
»Zmaj« (sedaj ga imam: dragon se imenuje špansko) sili k odhodu ... Na svidenje! Hasta más ver! Adio senorita!
In konec romana: naša srca trpijo, da kar poka! Caramba!
Doslej smo vedeli samo, da je Marseille z 900.00 prebivalci drugo največje mesto Francije, zdaj pa vemo več, mnogo več, čeprav nismo bili v nobenem muzeju in v nobeni galeriji.
Prvi vtisk, ki smo ga dobili, je bil ta, da še nikjer na vsem potu nismo tako dobro spali kakor v grmovju postajnega parka. In to osem ur dolgo ...
V luki občudujemo oceanske velikane, ki so pripravljeni na pot v Indijo in Južno Ameriko. Ljudje se poljubujejo ob slovesu, da se nam cedijo kar sline. Sirene tulijo vsepovsod. Hodimo po brezkončno dolgem obrežju. Povsod ždijo v senci ubogi ljudje v opoldanski vročini. Daleč zunaj se dvigajo iz sopare, ki se vzdiguje nad nedoglednimi valovi Sredozemskega morja silhuete bojnih ladij. Visoko nad mestom nas pozdravlja nepozabna lepa cerkev Notre Dame de la Garde.
Ure bežijo. Oči komaj zaznavajo vse te mnogolične in pestre slike. Ob večeru smo pri Bassinu de la Joliette, v pristaniški beznici, kakršne so v Cherlok Holmesovih romanih tako napeto opisane. Med vojaki iz kolonij, pristaniškimi delavci, mornarji, Arabci, Kitajci in zamorci. Kar nepozvano prisedajo »deklice« k naši mizi in pojedo še naše poslednje domače »jetrne paštete«. Te deklice še garantirano niso bile v kakem samostanu. Kažejo nam smeje se kako se prilegajo in pritrdijo na vitke noge prozorni svilene nogavice tudi brez damskih podvez. Marsikaj smo se še naučili, kar smo doslej videli le v filmu ...
Sploh smo si bili edini, da noč v Marseilleu bolj utrudi kakor tura preko štiritisoč metrov.
Glavne ulice Marseillea so prometna Canabiere in ozka Rue St. Ferreol. Tu se nahajajo pisarne in agenture velikih parniških družb iz vseh delov sveta. Zdaj jih poznam natančno vsi! Z večino portirjev teh hiš se celo že tikam. Celo dopoldne sem hodil tod zastonj.
Namreč: že od mladosti je bila naša želja, jadrati nekaj dni no morju kot mornar delavec ali kurjač. Vožnjo in hrano za plačilo. Pa ne da bi morali. O ne! Hoteli smo samo, da se nam uresniči mladostni sen. Toda ta dan ni potoval nikak parnik proti Genovi. Jutriin pojutrišnjem tudi ne bo. Škoda! Bilo bi tako lepo ... Toda kaj zdaj z mornarskimi majcami. ki smo jih v ta namen kupili? Celo življenje smo čakali, da se nam izpolni ta želja, zdaj pa smo razdelili pisane majice med zamorce v luki. Tako so bili vsaj ti nekoliko deležni naših mladostnih sanj.
Naš D - vlak s svojimi dolgimi, elegantnimi vozovi hiti proti Cannesu. Vedno tik ob črni avtomobilski cesti, vedno ob obrežju. To morje! Ta obala! Ali je mogoče, kaj takega opisati? Videti je treba to krasoto, ta raj na zemlji, ki nosi ime Cote D'Azur. Lepoto tega morja s primeri opisovati, njegove barve orisati je nemogoče. Ni umetnika na zemlji, ki bi vse to le približno naslikal. To morje ni kakor smaragd, ni kakor srebro, tudi malahit ni, ni modro-zelena bajka. Je slano, peneče se, divje valovje, morje najlepše obale v Evropi: Cote D'Azur ...
V Toulonu je stopila v naš oddelek mlada dama. Dva srčkana fantka sta dvojčka, kakor nam je povedala pozneje. Pa ne mogoče njena, o Bog nas varuj, temveč od milostive gospe iz Nizze, kjer služi mlada spremljevalka kot guvernanta. Ta je pa doma iz Cassisa pri Marseilleu. Žal, ne poznamo Cassisa, ampak potrudili se bomo. Z otroki, ki strahovito tulijo, je bila na obisku pri njihovi teti v Toulonu. Mož milostive gospe je zelo ljubezniv gospod, samo trpi zaradi žolčnih kamnov. Pomilovali smo ga skupno, obenem smo pa izvedeli za imena vseh specialnih zdravil proti tej bolezni. Še druge novice iz Nizze nam je pripovedovala vedno hitreje in hitreje, naposled gotovo že 280 besed v minuti. Preden sta malčka naš posluh popolnoma pokvarila, smo med mrežami za prtljago napeli našo plezalno vrv in napravili nekako zibelko. Pomagalo je pa le! Lepo sta se igrala in obenem pokvarila za vedno naše snežne naočnike. Kmalu smo tudi na žalost opazili, da naši vetrni jopiči, na katerih sta dvojčka ležala, ne držijo vode ...
Vlak drvi dalje po bajni pokrajini. St. Raphael, Agay, Cannes in Antibes švignejo mimo. Antibes! Če bi vse to lahko povedal svoječasno v šoli pri geografiji! Kako bi gospod profesor pogledal. In odlično bi dobil prav gotovo!
Nizza! Na kolodvoru ni bilo niti milostive gospe, niti služkinje. Veliko razburjenje seveda. Pomagali smo gospodični, izvlekli iz vagona dvosedežen otroški voziček. Zakaj pa ne! Vozil sem smejoča se dvojčka skozi Nizzo. Skozi celo mesto po svetovno znani Promenadi des Anglais do vile gospoda, ki trpi zaradi žolčnih kamnov. Zdelo se mi je, da sem srečen oče v vedno srečnem mestu. Otroka sta bila moj ponos, guvernanta pa kras mojega zakona! Prometni policist nam je na vsakem oglu smeje se dal znamenje za nadaljevanje vožnje. Prepričan sem bil, da bi v takih srečnih okoliščinah vozil celo življenje tuje dvojčke po Nizzi..
Postavili smo si šotor tik ob morskem obrežju. Ure in ure smo ponoči občudovali večno igro valov. Majhni so se zibali v velikih kakor v zibelki, in če so se odpočili, so predrzno brizgnili do naših nog, ki so molele iz šotora. Noči na francoski rivieri so tople. Tudi morje je toplo, tako da preden smo se šli kopat, še pihali vanj, da bi ga ohladili. V zvezdni noči smo potem plavali skozi blesketajoče se valove do kopališča na umetnem ledenem otoku. Vse elegantno kopališče je samo nam na razpolago. Nikjer ni človeka, kjer se podnevi kopljejo tisoči. Čeprav smo hribovci, vendar smo popolnoma domači, kakor tam nekje pod Ojstrico. Polegali smo po ležalnih stolih, oblačili tuje pisane pižame, ki so bile tam obešene, in se titulirali s konzulom, komercialnim svetnikom, generalnim direktorjem. Nato smo pri mesečini igrali šah in tarok. Sploh smo se obnašali kakor akcionarji Banke of England. Vse bi bilo še mnogo lepše, če ne bi obstajal pojem »valute«. Zavoljo tega moramo dalje. V šotoru pri brleči sveči dela naš blagajnik bilanco: še nekaj frankov, nekaj lir in samo en dolar. Da, da. Tudi na francoski rivieri ima, človek skrbi, kajti naših cepinov tukaj ob Cote D'Azur ne moremo prodati. Tudi vrvi ne potrebujejo dandanes več v igralnici Monte Carla. Pri tej krizi je mnogo ceneje, zastrupiti se kakor obesiti ...
Potujemo naprej! Lepo Je v Monaeu, še lepše v San Remu. Pokrajina kakor na tekočem filmskem traku: vsepovsod promenadne steze, palme, bajni vrtovi, asfaltirani drevoredi, kopališča in teniška igrišča ... V ozadju pa neskončno morje. Ligursko morje.
V Genovi nas je peljal siv ribič v svojem čolnu daleč v odprto morje. V daljavi smo še gledali na Cote D'Azur, na modro obalo. Kot hribovci smo glasno vriskali v pozdrav in slovo čez morje. In dobri ribič je vriskal z nami ...
A. Kopinšek
Jutro, 18. junij 1933