Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Na Himalajo in Čomolungmo (2.)

06.06.1923

sreda, 6. junij 1923, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1252

Slovenec (1923): Da so si izbrali severno stran za dostop, je za naše pojme čudno, ker vendar vemo, da so naše gore na severu splošno strmejše ko na jugu.

Pri Himalaji je pa nasprotno; pritisnjena je od severa na jug, tako da je na severu 4000—5000 m visoka planota, na jugu pa se ti ogromni kolosi kakor izstreljeni povzpno do 9000 m visoko iz ravnine! Na južni strani bi jih tudi oviral vihar monsun z deževjem in meglo. Na severni strani pa imajo še to prednost, da morejo ves potrebni material spraviti na mulah in jakih prav do pod gore. Jak je močno tibetsko govedo črne ali bele dlake, ki ga rabijo tudi za ježo in tovore.

Člani ekspedicije so se maja 1921 po dolgih in skrbnih pripravah sešli v mestu Dardžilingu, ki leži jv. od M. Everesta na angleških tleh. Vodja ekspedicije je bil polkovnik Bury, ki si je tekom let nabral v Himalaji in Tibetu dragocenih izkušenj. Člani so bili turisti, inženjerji, geologi, zdravnik in botanik. V 2 skupinah po 20 kulijev (nosačev) in 50 mul so med vednim deževjem hiteli proti severu skozi deželo Sikim. Že so prestopili indijsko-tibetsko mejo na sedlu Dželap. Tu je dež prenehal in stopili so zopet navzdol v bajno lepo dolino Čumbi, ki je polna sonca in bujne flore: prelepe vrtnice so z vonjem napajale vso dolino, ki je zelo rodovitna in živi srečne ljudi.
Proti severu so šli mimo gore Čomalhari, 7293 m, ki straži vhod na visoki Tibet. Še nekaj pota proti severu, potem pa so zavili naravnost proti zahodu, da pridejo zaželjeni gori za hrbet. Ta pot na visoki planoti med Himalajo in Transhimalajo jim je bila kljub naporom pravi užitek. Hodili so ob visokih skalnatih utrdbah in ogromnih mejnikih, ki so tvorili v davnini južno mejo tibetsko-kitajske države, da zadržujejo vedno nemirne narode doli v 4—5000 m nižji Indiji. Videli so zelo veliko divjačine: ovc, gazel, oslov, rac, gosi.
Čez nekaj dni so se približali Kampatsongu, pa še prej jih je zadela težka izguba.

Več potnikov je že zbolelo, med njimi Dr. Kellas. Ta se je cela leta utrjeval po Tibetu in Himalaji, da se usposobi za veliki cilj; kaj čuda, da se zdaj ni hotel vrniti, ampak hitel na vsak način naprej, dasi na nosilih. Zdaj pa je omagal in umrl, ko je se od severne strani mogel videti veličastni snežnobeli vrh zemeljske matere.
Hodili so dalje proti zahodu vedno 4000 do 5000 m visoko v sladki zavesti, da
so prvi Evropci, ki stopajo po teh krajih. Ko so prišli do vasi Tinki-tsong, jim je nasproti pridirjal vaški džongpen (župan), pravi Mongol v krasni s kitajsko svilo vezeni obleki, da dostojno sprejme in pogosti tujce, ki jih je sam Dalaj lama priporočil. Dal jim je čaja, sladkarij in tibetskega piva, pa za slovo poklonil še 100 jajc in 4 ovce.
Končno so prišli do vasi Tingri, ki je prav velika, saj je važno tržišče na visoki
in široki planoti Tingri-majdanu. Tu so se utaborili, da odtod prodirajo naravnost proti jugu na Čomolungmo. Napravili so več skupin, ki so šle vsaka po svoji poti, da je tako vsaka od svoje strani preiskala in popisala svet ter se prepričala, če je dostop na vrh sploh možen.

1. Važna je bila pot, ki jo je napravil Bury s Wheelerjem in Heronom, ki so šli
naravnost na jug in priplezali na sedlo Kombu, ki loči Gavrizankar od Čomolungme. Bilo je vse pod ledom, vendar so dognali, da se ga poslužujejo Tibetanci za prehod na jug, da, spomladi gonijo sem čez celo vole.

2. Drugi so šli naravnost proti severni steni Čomolungme. Pot jih je vodila skozi bogato vas Zambu, ki ima 3000 jakov. Odtod gre proti gori vseh gora doli na Rongbuk, ki se razcepi v več grap na levo in desno, ki so vse pod ledom. Prodirati ni bilo lahko. Že čez hudournik je bila pot z vsem pratežem težavna. Poplačala pa jim je trud bajna kotlina Čebu, ki je vsa kakor en velik samostan. Mir vlada tu, kakor nikjer več na svetu, kraj je divji do neverjetnosti. Ogromne skalne škrbine stražijo vhod na obeh straneh. Potem pa se odpre potniku kakor svetišče; to so spoznali tudi Tibetanci, kajti na stotine moških in ženskih menihov biva tu v skalnih duplah in malih kolibah. To naravno veličastvo jih tako prevzame, da kmalu pozabijo na vse, kar je zunaj, mir jim sije z lic in ga razodeva vse vedenje, globoki mir; saj tu ne ubijejo nobene živali, ne moti jih ropot, ne poči strel. Divje živali so krotke; bližajo se človeku čisto brez strahu. Divje ovce prihajajo z gora in menihi jih krmijo. Tudi Angleži so jih od blizu ogledovali in skalni golobi in drugi tiči so jim jedli iz rok.
Prodirali so dalje, zlasti Mallory in Bullock s svojimi kuliji in prišli pač še na
ledenik Rongbuk, naprej pa niso iskali pota.

3. Istočasno ko Mallory od severa je Bury izkušal približati se gori od jv. strani.
Prišel je v vas Karto in tu ga je džongpen gostoljubno sprejel ter dal zanj in tovariše napraviti na vrtu šotor. Buryju je bil kraj tako všeč, da si ga je takoj izbral za oporišče, odkoder bo raziskoval vzhodno stran gore. Začela se je res že strašna doba poletnega monsuna z neprestanim deževjem, pa možje so vztrajali in bili vedno na potu, da morda saj od tu dosežejo vrh, ker jim je na zahodu in severu spodletelo.
Ker so imeli namen, dalje časa ostati, so v Karti najeli hišo. Čudno res, da je moglo biti v višini 4000 m tako lepo; vse je zelenelo, ječmen in grah, pod vasjo pa je na jug drvel potok Arun, ki skozi predivje grape zgrmi na progi 30 km 1500 m globoko.

(Dalje.)

Slovenec, 6. junij 1923
 

Oznake: HIM
eXTReMe Tracker