Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

V snegu in ledu leta 1948 - Bavarska smer

petek, 24. maj 2013, ob 05:29, Boris Štupar, ogledov: 2127

Spomini - Rado Kočevar: Zanimanje za zimske vzpone se je začelo že kmalu ob nastopu zime, ko smo opravili prvi plezalni tečaj na Jermanovih Vratih.

Oprema je bila za tiste čase skromna. Zaradi neizkušenosti sem takrat komaj ušel tragediji v Planjavi, kjer me je odnesel snežni plaz (PV 1947- »Ponesrečeni poskus«). Kasneje smo preplezali nekaj zimskih prvenstvenih vzponov. Poleg Brane in Planjave smo obiskovali tudi vrhove okoli bivaka pod Skuto in okoli Kokrskega sedla. Želeli smo spoznati razmere, ko so gore odete v sneg in led. Pri tem naj bi si nabrali tudi izkušnje za vzpone v evropskih Centralnih Alpah in morda še kje v drugih višjih gorstvih.

Triglavska stena pa je bila še posebej zanimiva, predvsem zaradi velikosti in višine. Stena s 1000 metrsko višino in spreminjajočimi snežnimi razmerami je naravnost vabila na preizkušnjo. Predvojna alpinistična generacija se v takih razmerah in nepopolno opremo ni podajala v Steno. Meseca maja 1933 so v Jugovo grapo vstopili Joža Čop, Matevž Frelih in Miha Potočnik. Že takrat jih je preseneti plaz, a so srečno izplezali. Grapa je v poletnih dnevih zaradi dveh skalnih skokov skoraj neprehodna. Leto kasneje je Uroš Župančič poskusil v Zimmer-Jahnovi, tudi v maju, a je izplezal v Prevčevi smeri. Pred drugo sv. vojno so Slovensko smer preplezali Beno Andervald, Cene Malovrh, Bogdan Jordan in Slapar, člani akademske sekcije SPD Ljubljana. Razmere so bile težavne. Sneg suh in celo bivakirati so morali. Preteklo je desetletja in šele aprila 1948 sta Marjan Keršič-Belač in Ljubo Zupančič (AO Ljubljana), preplezala Jugovo varianto Nemške smeri s Zimmer-Jahnovim izstopom. Vremenske razmere so bile skrajno neugodne (megla in snežni metež). Smer sta preplezala brez bivaka. Leto dni kasneje sta smer ponovila Ciril Debeljak in Stanko Kokošinek (AO-Celje). Zanimiv pa je bil tudi naš neuspel poskus v Bavarski smeri, aprila 1948.

Na AO Ljubljana, smo se dogovorili za turo v dveh navezah: Keršič-Zupan in Blažina-Kočevar. Nameravali smo preplezati steno v osrednjem delu. Nekje pod Črnim grabnom smo odnehali. Začelo je namreč snežiti. Zupan se umika spominja takole: ».. v mečavi smo sestopali do trde teme. Premočeni do kože smo se utegnili razvezati šele v Aljaževem domu ... za borih 400m poledenele stene smo rabili 13 ur ...« In kako smo storili prav! Že spodaj je bilo vse zasneženo, kar je vidno tudi iz priloženih fotografij. Na njih je vidna za tiste čase tudi naša borna oprema.


Od leve: Kočevar, Blažina, Zupan in Keršič (Aljažev dom v Vratih).

Spodaj: Umik iz stene. Že v spodnjem delu stene je bilo vse »zasneženo«. Kaj je bilo višje lahko le ugibamo. Ko se spominjamo, danes po 64 letih se šele zavedamo, kako pametno odločitev smo takrat sprejeli(Keršiča žal ni več). Slike so ena redkih prič iz tistega obdobja. Tudi fotografov je bilo takrat malo. Poleg mene je zbiral posnetke še Keršič.


Na zgoraj prikazanih posnetkih se poleg naše borne opreme tudi dobro vidi, kako je »lahki« svet prekrit s snežno odejo. Kakšno pa je varovanje v takem? Na mnogih mestih ni bilo špranje za varovalni klin. Vse bi se pa še poslabšalo ob spremembi vremena in novo zapadlem snegu in padcu temperature. Danes se dobro tega zavedamo, kako smo nekoč nosili glave »na prodaj«! Kljub temu sem naslednje leto še dvakrat vstopil v zasneženo steno. Oba zimska vzpona sta uspela. Po ohranjenih zapisih in spominu jih bom skušal obnoviti, (63 let pozneje) ...

Rado Kočevar
 

Oznake: ALP
eXTReMe Tracker