Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 10.11.1986

  10.11.1986


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I. K.

ponedeljek, 10. november 1986, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 1191

Delo, Šport: ... Drugi najvišji vrh - K 2 so letos močno oblegali

Tri nove smeri v južni steni — 27 alpinistov na vrhu, med njimi tri ženske — Gašerbrum IV osvojili po 28 letih šele drugič
KRANJ - K2 (8611 m) je bil letošnjo sezono oblegan kot še nikdar doslej. To se vidi tudi v končni bilanci - tri nove smeri, skupno pa na vrhu 27 alpinistov, med njimi tri ženske. Temna stran tega naskoka na drugi najvišji vrh na svetu pa je 13 žrtev.
Sodeč po nekaterih izredno hitrih vzponih v stenah K2, bi lahko dobili vtis, da gora ni tako zahtevna. Dejansko pa je K2 eden najnevarnejših hribov. Na seznamu doslej uspešnih vzponov je vpisano 66 imen, na seznamu žrtev pa je doslej 25 alpinistov.
Letos so bile razmere še kar ugodne, ni zapadlo preveliko snega, vendar so lepo vreme večkrat zelo hitro prekinili preobrati slabega vremena. Južna stena, ki se dviga nad ledenikom Goodwin Austin in na katerem je tudi baza, vse doslej ni imela nobene smeri. Francozi so leta 1979 dosegli nekaj več kot 8000 m v južnem stebru, nato pa so drugi večkrat skušali speljati smer do konca. Letos so bile v njem kar tri skupine in na koncu je uspelo Poljakom v odpravi, ki jo je vodil Janusz Maje, so osvojili vrh Petr Bozik, Przemyslaw, Piasecki in Wojciech Wroz, ki se je na sestopu ponesrečil. V stebru so postavili tri tabore, v zadnjem naskoku proti vrhu pa so še dvakrat bivakirali Poljaka Jerzy Kukuczka in Tadeusz Piotrowski sta v alpskem stilu potegnila novo smer po sredini stene. V prvem poskusu sta dosegla 7400 m, v juliju pa sta potem uspela. Štirje bivaki so bili potrebni, najtežje delo pa sta imela tretjega dne, ko sta napredovala le za 100 metrov, saj sta morala splezati težko sklano mesto, ki je bilo sicer visoko le 25 m, vendar na višini 8200 m. Težave so dosegale V+. Že v slabem vremenu sta potem 8. julija dosegla vrh, na sestopu pa je Piotrdwski izgubil obe derezi in zdrsnil. Za Kukuczko je bil to 11 osemtisočak.
Tretjo smer je splezal avtor tega sestavka, o čemer pa je bilo nekaj že napisano.
Angleška odprava je poskušala splezati SZ greben, vendar ni bila uspešna. Bazo so postavili tam kjer vsi drugi, ker nosačev za pod zahodno stran gore ni moč dobiti, saj je ta predel precej nevaren. Tako so morali vso opremo tja znositi sami in kot se je izkazalo pozneje jih je bilo premalo. Odpravo je vodil Alan Rouse, ki je potem uspel po Abruzziju, na sestopu pa je za vedno ostal na hribu.
Ameriška odprava je iz kitajske strani poskušala splezati severni greben, vendar brez uspeha. Vse druge odprave pa so oblegale JV greben (Abruzzi). Wanda Ruitkiewicz je prva ženska na K2, še istega dne ji je sledila Liliane Barrard, potem pa še Julie Tullis. Francoski alpinist Benoit Chamoux je opravil izredno hiter vzpon na vrh. Iz baze je do vrha potreboval 23 ur! Čeh Josef Rakoncaj je sedaj osvojil K2 tudi iz pakistanke strani (leta 1983 iz Kitajske po severnem grebenu) in je sedaj edini, ki ima K2 dvakrat. Na kratko bi to bile najzanimivejše stvari o tem, kaj se je letos dogajalo na K2. Poglejmo še smeri, ki so bile splezane do sedaj. Leta 1954 so Italijani splezali JV greben (Abruzzi), to je bil hkrati tudi prvi pristop na vrh. Američani so leta 1978 plezali S greben in pod vrhom zavili na Abruzzija. Leta 1981 so Japonci plezali v JZ steni. Spodaj so se držali zahodnega grebena, proti vrhu pa so zavili na desno. Naslednje leto so spet Japonci splezali novo smer, tokrat s Kitajske severni greben. Smer je bila naslednje leto prvič ponovljena (doslej le ta ponovitev). Letos pa še tri nove smeri, dve poljski in jugoslovanska.
Gašerbrum IV (7925 m) je bil letos osvojen šele drugič. 28 let po prvem vzponu so na vrh prišli 22. junija Tim MacCartnery, Greg Child (oba Avstralija) in Tom Hail-Hargis (ZDA). Odprava je splezala doslej nepreplezan SZ greben, ki so ga poskušale že mnoge odprave v preteklih letih. Pravijo, da je zelo varna smer, v glavnem sneg in led, malo pod vrhom je 200 m visoka skalna stopnja. Sestopili so po isti smeri. Zmagovita trojka je imela tudi nekaj sreče. Najprej so morali bivakirati v snežni luknji brez vsake opreme za bivak. To je bilo na severnem vrhu, malo pred glavnim. Na sestopu je Mac Carney padel, 15. m padec pa je zadržal Child. Sicer bi najbrž sledil padec čez 3 km visoko zahodno steno. Gašerbrum IV sta prva osvojila Bonatti in Mauri leta 1958 po SV grebenu, lansko leto pa sta Kurtyka in Shauer, potem ko sta opravila vzpon čez zahodno steno, dosegla le severni vrh.
Tudi Angleži so imeli za cilj isto goro. Poskušali so zahodni greben, zaradi snežnih plazov so odnehali že pri 6600 m. Potem so se preselili na južni greben, a tudi neuspešno.
Na Broad Peaku (8047 m ) so največ naredili Jugoslovani, pa tudi Avstalci, saj so imeli osem svojih članov na vrhu. Vrh je osvojil tudi Michael Dacher, doslej svojega osmega po vrsti. Vrh so osvojile še nekatere odprave, v glavnem v juniju in juliju. Gašerbrum II (8035 m) se je na začetku otepal alpinistov s slabim vremenom. V juliju sta vrh osvojila le dva Španca, v avgustu pa je potem steklo. Najprej Pakistanci, ki jih je vodil Sher Khan. Vodja je pravzaprav napravil pot do vrha, saj je bilo precej novega snega. Gazil je sam vse do vrha. Za njim so bili uspešni Jugoslovani, o morebitnih kasnejših uspešnih vzponih pa ni poročil.

JUŽNA STENA K2 - Levo poljska smer po JZ stebru, v sredini smer Kukuczka - Piotrowski (s trikotniki so označeni tabori, s krogci pa bivaki) desno jugoslovanska smer.

Tudi na Gašerbrumu I (8068 m) so bile težave z vremenom. Švicarji so naskakovali vrh iz sedla med obema Gašerbrumoma, toda zaradi izredno močnega vremena so morali obrniti 20 metrov pod vrhom! Japonci so imeli več sreče. 2. avgusta sta dva med njimi uspela priti na vrh. Ena izmed francoskih odprav je ponovila Messnerjevo smer v severni steni. 3. avgusta so trije prišli na vrh med njimi tudi doktorica Christine Janin, druga ženska na vrhu. Švicarska komercialna odprava je sredi avgusta, potem ko so se vremenske razmere uredile, uspela po severnem stebru in sedla med enko in dvojko (najlažja smer na Gašebrum I). Trije so prišli na vrh, med sestopom se je eden smrtno ponesrečil.
Za konec pregleda vzponov v Karakorumu pa še Nanga Parbat (8125 m), ki sicer geografsko spada že v Himalajo, vendar je v Pakistanu. V prvi polovici julija so bile pod Diamirsko steno tri odprave. Španci, Italijani in skupina iz dežel Beneluksa. Dolgo časa je bilo zelo slabo vreme, 11. avgusta pa se je popravilo. Po treh dneh so alpinisti iz omenjenih odprav dosegli tabor 4 (7300 m). Naslednjega dne so trije Španci dosegli vrh, z njimi sta bila na vrhu tudi dva Italijana. 16. avgusta so v dobrem vremenu dosegli vrh tudi Belgijci, med njimi Lutgaarde Vivijs, šesta ženska na vrhu Nanga Parbat. Japonska odprava je poskušla ponoviti smer bratov Messner v Rupalski steni, vendar brez uspeha.
Še pred tem so prav tako neuspešno končali vzpon na Rakapoši.

TOMO ČESEN

Vili Guček in Andrej Kmet spet plezata v težkih smereh
Vili Guček in Andrej Kmet (oba AO Trbovlje) sta po daljši odsotnosti (v JLA) spet začela s plezanjem. Že lani sta se izkazala s težkimi prostimi ponovitvami, zdaj pa z njimi nadaljujeta. Konec oktobra sta se odpeljala v Paklenico in tam ostala štiri dni. Prosto sta preplezala Albatrosa (VII+, oba rotpunkt) potem pa še Raz malega kladiva (VIII-, Guček rotpunkt, Kmet rotkreis).
Spodaj v kanjonu, kjer so smeri krajše, večinoma le en raztežaj, pa sta plezala naslednje: Papillon (VII+, Guček on sight, Kmet rotpunkt), Šantano (VIII-, Guček on sight, Kmet rotkreis). Ker so vse dolge le en raztežaj sta seveda oba plezala ločeno, najprej eden kot prvi v navezi in potem še drugi.
Guček je nato splezal še Stimulo (VIII+, rotpunkt), potem pa še smer E.T. (IX-, rotpunkt, doslej za Metodom Škarjo drugi vzpon). Zanjo je porabil en poskus v soboto, v nedeljo potem še enkrat, drugič pa je potem uspel splezati.
V krogih vrhunskega prostega plezanja v svetu so uveljavljeni različni izrazi za proste ponovitve, opravljene na različne načine. Smeri so vse težje in vse krajše in zato je vedno bolj pomembno, kako se jo pleza, oziroma kaj v kvalitetnem smislu pomeni več in kaj mani.
ON SIGHT - Plezalec spleza smer v prvem poskusu, brez padca ali obremenitve klina, pri tem pa smeri od prej ne pozna, še nikdar prej jo ni plezal.
ROTPUNKT - Plezalec spleza smer v prvem poskusu, brez padca ali obremenitve klina, vendar smer že deloma pozna od prejšnjih poskusov proste ponovitve, oziroma je smer že plezal s pomočjo tehnike.
ROTKREIS - Plezalec spleza do določenega mesta, kjer ne more več in pade ali pa obremeni klin. Vrv pusti vpeto v vse kline in se vrne nazaj na prvo mesto, kjer lahko počiva brez pomoči klinov (če je smer brez mesta za počitek, potem se mora vrniti do varovališča, če je kratka celo vse do tal). Potem spet spleza do tistega mesta prosto in od tam naprej poskuša opraviti prosto do vrha. Če se spet pojavi mesto, kjer ne gre več, se vse skupaj spet ponovi, vse dokler jo ne spleza prosto od tal do vrha.
TOP ROPE - Prosta ponovitev vseskozi z varovanjem od vrha. Veliko plezalcev na tistem mestu, kjer so padli oziroma so prijeli za klin, študira zaporedje gibov, skratka ogledajo si mesto, ki ga niso zmogli. Tak način imenujejo v Ameriki hangdogging in pri tamkajšnjih plezalcih ni preveč priljubljen, tako da nekateri vrhunski evropski prosti plezalci s takšnim načinom niso preveč spoštovani. Vendar nekateri to zagovarjajo s tem, da le to lahko prinese napredek, vedno težje smeri.TOMO ČESEN

ALPINISTIČNE NOVICE

V Ljubljani dve AŠ
Akademski alpinistični odsek bo začel s svojo alpinistično šolo 13. t. m. ob 19. uri v društvenih prostorih na Kersnikovi 4. Poleg teoretičnih predavanj bodo kar takoj začeli tudi s praktičnimi vajami na Črnem kalu. Šola AO Matica pa se bo začela teden dni kasneje ob isti uri. Kot že nekaj let bo šolo vodil Tone Sazonov, pomagal pa mu bo Gorazd Zrimšek. Vabijo vse, ki bi se radi z ustreznim znanjem posvetili alpinizmu.

Osp
Aleš Blejčevič (AAO) in Bojan Počkar (AO Železničar) sta opravila 2. t. m. prvo ponovitev zadnje nove smeri Superhik (VII, A0/VI+, levo od Luknje). Sašo Prosenjak in Marko Lukič sta prosto splezala Muho in Hard Rain, Lukič pa prosto Prečenje (VII+).

Nova smer v Kalški gori
Splezala sta jo Rado Nadvešnik in Marko Prezelj (oba AO Kamnik) v vzhodni steni (12. oktobra). Prvi raztežaj sta splezala že konec avgusta. Vstopila sta približno 10 metrov levo od spominske plošče Mihu Lahu. V prvem raztežaju je nekaj plezanja s krempeljci (A2 in A3), naslednji raztežaj je čisto lahek, potem pa so še trije težki. Višina težjega dela smeri je 140 m, do vrha pa je potem še 250 m lažjega plezanja. Smer Rojstni dan ima oceno VI+, A2-A3/VI, A1. Za celotno steno sta potrebovala 11 ur. Skala je zelo kompaktna, nekaj razpok je tudi zasiganih. Za ponavljanje so priporočljivi jeseničani, specialni in profilni klini ter dva krempeljca.

Nove smeri v Dalmaciji
Ivica Matkovič, Luka Bučan in Zdenko Mijanič so 3. oktobra v Kučinski steni Mosorja splezali Armijsko smer (V-, 140 m). V Omišu sta plezala le Matkovič in Mijanič. 15. oktobra sta v vzhodni steni Babače preplezala Gagino smer (VI+, A2, e, 200 m), čez dva dni pa sta v severni steni opravila še tretji prvenstveni vzpon. Anino smer sta ocenila VI+, visoka pa je 160 m.

El Capitan in Half Dome v enem dnevu
Hitri vzponi po že splezanih smereh postajajo v dolini Yosemite čedalje številčnejši. Med njimi so plezalci po-stavili nekaj prav neverjetnih rekordov. Vsekakor sodi na prvo mesto vzpon Johna Bacharja in Petra Crofta. V enem dnevu sta preplezala steno El Capitana, nato pa še Half Doma, dve največji steni v Yosemitih. Dostop do El Capa. sestop in spet pod Half Dome, čez steno in sestop nazaj v dolino, vse to 30. maja v 20 urah in 40 minutah! Vse brez fiksnih vrvi, skupaj 58 težkih raztežajev. V El Capu sta plezala Nos in za smer potrebovala 10 ur in 5 minut, za Regular Northwest Face v Half Domu pa je bilo potrebnih 4 ure in 3 minute plezanja. Kdor vsaj malo pozna te stene, mu mora biti jasno, da gre za izreden vzpon.
John Middendorf in Dave Schultz sta na Nosu opravila zimski vzpon 21. decembra 1985 v 10 urah in 40 minut.

V Paklenici tudi kradejo
Ni dolgo tega, ko smo svetovali, naj se obiskovalci velike Paklenice varujejo pred osli, ki se prosto pasejo. Uničujejo vse, kar dosežejo.
Tudi sporočila o krajah niso nič novega. Posebno ob večjem obisku se vedno pritožujejo, da jim je zmanjkalo to ali ono. Mojstrančanom so razbili šipo na avtomobilu, ki je bil na parkirišču, odnesli radio, denar ... Malo pred njimi se je nekaj podobnega zgodilo tudi plezalcem iz ZRN.

ID

Po naših sledeh?
Po velikem uspehu, ko se je Messner 26. oktobra povzpel še na 14. osemtisočak, je vse pogosteje slišati njegova zagotovila, da bo še nadaljeval — tudi z raziskovanjem »nekoristnega sveta«. Torej ne le raziskovanje religij, folklore in iskanje jetija, tudi alpinizem. Pri tem pa je zanimivo, da si je izbral dva cilja, ki sta ljuba tudi nam: J steno Lotseja in J steno Daulagirija. V obeh, tako kot pred leti tudi v J steni Makaluja (našem prvem velikem himalajskem uspehu), je že poskušal, toda brezuspešno, medtem ko so bili naši alpinisti precej bolj uspešni. J steno Daulagirija je naveza Staneta Belaka preplezala na alpski način, v J steni Lotseja, »problemu po letu 2000«, kot je Messner nekoč izjavil, pa so naši uspeli uresničiti načrte nekako 90-odstotno. Kako bo v naprej? Bo Messner ob novih poskusih uspešen? Ali bomo pri nas še zbrali toliko moči, da naši alpinisti zaključijo, kar so že skoraj rešili?

ID

Slovenske gore
Ko je konec leta 1981 pri Cankarjevi založbi izšla monografija Slovenske gore, je bilo to - po mnenju vseh - naša najpopolnejša in najbolj reprezentativna edicija o slovenskih gorah in življenju v njih, o razvoju planinske ideje, vlogi le-te v umetnosti, boju za našo identiteto... Druga izdaja je še nekoliko izpopolnjena.
Prva izdaja, ki je izšla v 25.000 izvodih, je pošla v nekako štirih letih, nova pa jih ima 10.000. Tudi obseg je impozanten: 344 strani velikega formata, 470 barvnih reprodukcij, 59 avtorjev fotografij in 17 za tekst. itd.
Da Slovenske gore niso običajna monografija, tako za ogledovanje ob zimskih večerih, priča tudi dejstvo, da je postala izhodišče tistih naših planincev, ki so si postavili za cilj — povzpeti se na vse naše dvatisočake. Karel Na-tek z Geografskega inštituta, ki je avtor te preglednice tudi v 2. izdaji, ga je »posodobil«. Upošteval je najnovejše meritve, delal je izključno po temeljnih kartah 1:5000 in 1:10.000. Kot kriterij pa je vzel,, da se samostojen vrh dviga nad soseščino najmanj 50 metrov (zato je izpadlo tudi nekaj znanih imen, npr. Mali Triglav, Štajerska Rinka itd.
Slovenske gore so knjiga, ki jo lahko s ponosom pokažemo vsakomur. Zato upajmo, da bomo v bližnji pri-hodnosti dobili tudi kako izdajo v tujem jeziku. V založbi pa obljubljajo tudi nadaljevanje. V začetku prihod-njega leta naj bi izšla knjiga Slovenske stene, ki jo je pripravil Tine Mihelič s tovariši.

FRANCI SAVENC

Urednik PV bo odstopil
Našemu najstarejšemu glasilu se obetajo vse težji časi zaradi čedalje večjih izgub - Naklada se je le malo povečala

LJUBLJANA - Planinski vestnik bo spet, kot že tolikokrat v svoji 91-letni zgodovini, moral previhariti še en vihar. Ob koncu leta bo namreč glavni in odgovorni urednik Milan Cilenšek zapustil krmilo tega najstarejšega slovenskega glasila, vse težji časi pa se mu obetajo še zaradi vedno večjih izgub. Samo ponavljanje »da je Vestnik zadnja postojanka in zadnji okop, ki bi ga pustili pasti«, ni dovolj. Nujne so korenite spremembe tudi v načinu poslovanja.
Veliko je razlogov, zakaj se je glavni in odgovorni urednik odločil, da odstopi. Nenavadno je že to, da je urednik doma iz Maribora, uprava revije pa je v Ljubljani. Bodimo natančni in iskreni ter priznajmo, da uprave PV praktično ni. Tako je na urednikovih plečih še vsa korespondenca revije. Vendar pa je glavni razlog odstopa ta, da ima vsaka številka veliko izgubo. Naklada se je od začetka leta do danes - toliko časa Vestnik ureja Cilenšek - povečala le za nekaj več kot 200 izvodov, kar je mnogo manj od načrtovanega.
Vseeno lahko mirno rečemo, da je zdajšnji Planinski vestnik, predvsem po zaslugi požrtvovalnega dela Milana Cilenška, naredil izrazit korak naprej. Tu mislim predvsem na pestrost vsebine, ki v najrazličnejših odtenkih slika domala vsa področja planinske dejavnosti. Ne smemo tudi mimo nekaterih polemičnih člankov, novih rubrik ... in seveda sočasnosti prispevkov. Pri slednjem pa se pojavlja problem. Glasilo, ki izhaja mesečno, se namreč v aktualnosti še zdaleč ne more primerjati s tedniki, še manj z dnevniki. Torej sama novica, kot je v zadnji številki denimo tista o Messnerjevem dosežku, ne more priti v poštev za Vestnik. Urednik je v želji po čim večji aktualnosti predloga čakal na prispevke (le-teh mu nekateri sodelavci niso pravočasno napisali) in odlašal s tiskom. Ta slabost se je iz meseca v mesec stopnjevala in posledica tega je, da so naročniki oktobrski Vestnik dobili šele v začetku novembra.
In kaj nam deseta številka prinaša novega? Že naslovnica je nekaj posebnega. Prikazuje slovenskega alpinista na osemtisočaku. V ozadju, tik nad njegovo glavo pa se iz morja megle že dviga novi cilj - Čogori ali K2, kamor bomo Jugoslovani poskusili čez dve leti. V uvodu potem najdemo obsežen članek, kjer Luka Brvar oriše prehojeno pot mladinske komisije pri PZS, ki letos praznuje 30-letnico.
V rubriki Portret planinca preberemo tale naslov: »Ko plezaš, se moraš s steno spojiti tudi duševno« Kdo bi si mislil, da se za tem naslovom skriva lik Toneta Svetine. Seveda ga večina pozna le kot pisatelja Ukane in Stene. Vendar iz pogovora z njim, ki sta ga zapisala Marlen Premšakova in Milan Cilenšek, izvemo, da je bil Tone tudi borec, plezalec, da je lovec in se poleg pisateljevanja ukvarja še s kiparstvom. Tudi »obraz v gorah« je tokrat drugačen. Za razliko od prejšnjih ko so bili vedno predstavljeni oskrbniki planinskih koč, je zdaj pred nami sirar iz planine Zaprikraj pod Krnom. Predstavili sta nam ga dve mladi brigadirki s planinskega delovnega tabora, ki je bil poleti na tej planini.
Povsem na koncu je kritični prispevek Petra Markiča, ki govori, kakšna usoda čaka šolo za nepalske gorske vodnike v Manangu. Le-ta je bila zgrajena iz sredstev za jugoslovansko pomoč nerazvitim, vendar je po petih letih glavni vir financiranja usahnil. Naslov zapisa »Ali šole v Manangu res ne potrebujemo več?« skorajda vzbuja strah, če vemo, da se takšno vprašanje, kot navaja avtor, pojavlja celo v vrhovih naše planinske organizacije. Markič tudi predlaga, kako bi oživili naše sodelovanje s to nadvse koristno ustanovo v Nepalu. Res bi bilo žalostno, da delo v šoli, ki smo je Jugoslovani, največ po zaslugi Aleša Kunaverja, postavili na noge, v celoti prevzamejo druge alpske države. Tega si naši prizadevni gorski vodniki, ki šolo vodijo in pokojni Aleš, res niso zaslužili.

MATEJ ŠURC

V zakladnici šesttisočakov
Na zahodni obali Južne Amerike od Kolumbije do Čila so zanimive gore za manjše odprave in solo vzpone - Za vzpone ni treba plačevati posebnih taks, kot zahtevajo drugje

Južna Amerika ponuja na svoji zahodni obali od Kolumbije do Čila pravo zakladnico šesttisočakov, obenem pa je tukaj ugodno tudi to, da so to zanimivi kraji za manjše odprave ali pa kar solo vzpone, čeravno je pri slednjih težava, da stroške za prevoz v krajih, kjer ni »rednega prometa«, plačuje en sam človek.
Za pomembnejše vrhove obstaja že tudi vrsta vodičev - pisanih največkrat v španščini, nemščini in angleščini, ki pa niso vedno najbolj natančni. Prav tako v domačih klubih Antino ni mogoče računati na zanesljivo pomoč, njihovi uslužbenci pa večkrat navijajo za drag prevoz s svojimi džipi in neradi povedo za možnost cenejšega prevoza.
Za prvo vzpon sem izbral Cotopaxi v Ekvadorju, ki je skupaj s čudovito pestrim rastlinjem zanesljivo eden najlepših vulkanov na svetu. Ugoden je tudi za aklimatizacijo. Do višine 4500 m sem se pripeljal z vojaškim kamionom potem pa prespal v zatočišču José Ribas. Tam je mogoče udobno spati, oskrbnik pa ima celo kuhinjo s plinskim štedilnikom, ki ga je mogoče uporabljati. Z vremenom ta čas ni bilo sreče, kajti zelo močan veter je vsake pol ure nasul novega snega, vidljivost pa je bila minimalna. Skupaj z dvema Francozoma sem se kljub temu odločil za vrh in tako smo 15. julija dopoldne, ko je bila vidljivost boljša, a ne večja od 300 m, krenili proti ledeniku. Stara »Ruta normale, je postala zaradi široke nove razpoke neprehodna, zato je po novem potrebno najprej vsake tričetrt ure prečiti melišča desno od zatočišča, potem pa obrniti naravnost navzgor. Preplezali smo tri ledeniške razpoke, sama strmina pa ni presegla 40 stopinj. Po šestih urah smo stali na vrhu vulkana, ki je bil zadnjič aktiven leta 1911 in ima dve uradni višini: 5897 m in 6005 m. Zaradi goste megle smo se komajda videli in se zato tudi zelo hitro vrnili. Dva dni pozneje je taisti Cotopaxi bilo mogoče videti že iz Quita, ko se je kopal v jasni modrini neba brez najmanjše meglice - precej običajna nesramnost vremena za te kraje.
Chimborazo v ekvadorski Cordilleri Occidental ima slabši pristop do baze, razen če ni na razpolago veliko denarja za drag prevoz. Tukaj sem se odločil za Whymperjevo smer in na ta račun z vso opremo pešačil 12 km po drsečih peščenih poteh. Ko sem na večer prispel do Whymperjeve koče na višini 4900 m, sta se tam za vzpon že pripravljala dva Švicarja, ki ju je dva dni zadrževal orkanski veter, pod katerim je škripala celo močna konstrukcija nove koče. V troje smo 24. julija ob 1.30 uri krenili čez melišča proti snegu in ledu. Vreme se je umirilo, vendar nas je na ledeniku čakal tako mrzel veter, da se je loteval celo zanesljivih koflachovih čevljev, naše zmrznjene brade pa so se kar lomile. Po poldrugi uri vzpona smo prečkali ledenik daleč v levo, sledil je vzpon na prvi vrh — 6280 m, nato pa še pol ure do naslednjega — 6310 m. Največja strmina je okrog 45 stopinj, razpoke pa nevarne. Še največja nadloga je lahko plazovit zmehčan novi sneg, po katerem se vzpon od naših šest ur in pol lahko precej zavleče.
Zaradi težav, ki sem jih imel s perujskim vizumom (Ekvador in Peru nista v najboljših odnosih) je odpadla Cordillera Blanca in izbral sem vzpon na Huana Potosi v bolivijski Cordilleri Real. Do jezera Zongo se je iz La Paza moč pripeljati z lokalnim kamionom in prespati v kateri od majhnih kamnitih kolib ali celo na toplem pri nadzorniku elektrarniškega jezu. 3. septembra ob 3. uri ponoči sem krenil najprej ob vodnih kanalih, potem pa po meliščih ledenika. Po enournem vzponu je sledilo dolgo prečenje v desno z nekaterimi ledeniškimi razpokami in tukaj nekje se od klasične smeri loči težja francoska, ki vodi na nižji vrh. Malo zatem leži mesto, kjer nekateri postavijo vmesni tabor. Vzpon na glavni vrh popestrijo krajše strmine, od katerih je najtežja zadnja - med 45 in 50 stopinjami, ki jo spodaj zarobi razpoka, tako da pogledi navzdol ne dajo najzanesljivejšega občutka. To pot sem imel srečo s prekrasnim vremenom in trdim snegom. Ob 9. uri sem stal na vrhu 6088 visoke gore, ki me je obdarila s čudovitim razgledom na bolivijske in perujske Ande vse tja do daljnega Mistija.

MARJAN CENCEN

КОГАТО ЧОГОРИСЕ ГНЕВИ ...
• За една година — тринадесет жертви!
Това лято вторият по' височина връх в света К2 (8611 м), познат и под име то Чогори, бе твърде негостоприемен. В края на юни 9-членна американска експедиция е била принудена да прекрати опитите си за изкачването му, тъй като ненадейно откъснала се лавина погребала двама от нейните членове — Джон Смо-лич и Алън Пенингтън. Не щастието станало в момент, когато двамата изкачвали ба гаж къв височинните лагери по Южното ребро. Дебелина та на лавината била 4,6 м и според един от местните носачи тя е най-голямата в района за последните 15 години.
Условията за изкачване през август са били още по-тежки. Скоростта на вятъра достигала на моменти до 150 км/ч., а температурите до минус 30 градуса. Снежна буря блокирала за 5 дено нощия група от 7 алпинисти в техния височинен лагер на около 8000 м. Петима от тях загинали. За трагедията разказват австрийските алпинисти Курт Дим-бергер и Вили Пауер, оста нали като по чудо живи след изкачване на К2 на 4 август, с тежки измръзвания на пръ стите на краката и изтоще-
ни до краен предел:
„Загинаха общо 5 алпини сти — двама англичани, два ма наши сънародници и една полякиня. Първата жертва бе Джули Тулис. Почина през нощта на 7 август, докато спеше. Не можа да издърж^ на липсата на храна и кислородния глад. На 10 август времето малко се по добри. От два дни шестима та останали живи бяхме бел храна и вода."
И тогава Пауер решава, че е настъпил моментът за
спускане към по-долните ла гери и тръгва. Другите обаче все още не се решават да го последват и той се връща обратно в лагера. Малко по-късно тръгват всич ки, с изключение на английския алпинист Алън Роуз,
твърде изтощен, за да се движи. Междувременно австриецът Алфред Имитицер е получил увреждане на очи те и не вижда. Налага се по пътя надолу да го подкрепя сънародникът му Хьо нес Виезер. В един момент двамата загубват равновесие и падат в пропастта.
Полската алпинистка Доброслава Миодович е била видяна за последен път на 11 август. Загива заедно със сънародника си Войчех Вроз. член на друга експедиция и присъединил се към групата по пътя към спасителните лагери.
И пак на К2 загива и един пакистански алпинист, член на южнокорейска експе диция. Мохамед Али Чунда успява да се изкачи иа вьр ха, но на връщане, на около 8000 м е принуден да спре и да се опита да бивакукя:' За победата над гордия Чо гори плаща с живота си.
До момента през тази го дина по склоновете на втория по височина връх н све та са загинали общо 13 алпинисти — 2 поляци, 2 англичани, 2 австрийци, 3 а«|е риканци, 2 французи, и по един от Пакистан и Южна Корея.

О. К ( 7.11.86)

 


 

Oznake: ALP, AN, , HIM, PLE, PrV, VTG
eXTReMe Tracker