Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

AN - 03.11.1986

  03.11.1986


Doslej (po)objavljene Alpinistične novice 
pa izpis objav:

o alpinizmu | o odpravah ipd.| o prvenstvenih


Vir: arhiv planID, priredila: I. K.

ponedeljek, 3. november 1986, ob 00:01, Boris Štupar, ogledov: 2973

Delo, Šport: ... Ekstremne tehnične težave in prosto na meji možnega

Rehberger še tri »devetke« - Jamnikar in Ravhekar teden dni v Pacific Ocean Wall v El Capu - Romihova vodila v smereh do VII +
KRANJ - Pred dobrim tednom dni se je s turneje po Ameriki vrnila skupina naših plezalcev. Igor Jamnikar (AO Matica), Edo Kozorog (Soški AO), Matjaž Ravhekar (AO Jesenice), Srečo Rehberger (AO Kranj) in Nuša Romih (AO Tržič) so bili na poti dobra dva meseca, medtem ko se je Janko Humar iz ZDA vrnil že prej.
Vsi so najprej obiskali Colorado, o čemer smo že poročali. Kot vemo, je Rehberger tam plezal Genesis (IX+), smer, ki je cilj mnogih plezalcev. Veliko najbrž pove podatek, da v času, ko se je Srečo ukvarjal s to smerjo (uspel je v četrtem poizkusu), nobenemu drugemu ni uspelo priti čez največje težave. Po Coloradu so se preselili v Yosemite. Ravhekar in Jamnikar sta imela v načrtu eno izmed meri v El Capitanu. Odločila sta se za Pacific Ocean Wall, ki po težavah sodi v najvišji razred smeri v El Capu. Zelo dobro sta se pozanimala, kaj vse je potrebno imeti za takšno smer. Najprej sta preplezala in fiksirala prve tri raztežaje, potem pa nabrala še ostalo potrebno opremo. 29. septembra sta vstopila. 90 vponk, 30 bakrenih glavic, 2 in pol kompleta friendov, 30 jeseničanov, 35 zatičev, 5 različnih kompletov krempeljcev, 30 drugih klinov, zraven vsega pa še hrana - to je oprema za Pacific Ocean Wall, ki je bila sprva ocenjena z A5, pozneje so nekatera mesta znižali na A3+ in sicer tam, kjer so bila že opremljena. Ostalo pa je vse tja do A5. Treba je vedeti, da so tehnične ocene v El Capu dane v veliki meri glede na dolžino možnega padca. Tako je npr. napredovanje v A2 lahko težje, vendar bi bil morebitni padec kratek. Na mestih A3 pa je lahko napredovanje lažje, vendar bi bil padec zaradi slabega varovanja mnogo daljši.
Jamnikar in Ravhekar sta plezala 7 dni. V steni sta dve nihajni prečnici. Po šestem raztežaju je povratek nemogoč zaradi previsnosti. Zelo veliko je plezanja po krempeljcih in bakrenih glavicah, stojišča pa so opremljena s svedrovci. Po Nosu, Salatheju, Shieldu in North America Wall je vzpon Jamnikarja in Ravhekarja po smeri Pacific Ocean Wall največji dosežek naših plezalcev v E! Capitanu.
Več težav je imel Kozorog, predvsem s soplezalci. V Royal Arches je plezal Serenity Crack (5. 10. d), Maxine's Wall (5. 10 c) in Greasy but Grovy (5. 11 a - težave nekje med VII+ in VIII-), vse z Italijani. Z ameriškim soplezalcem pa Butterfingers (5. 11a) v Cookie Cliffu. V El Capu je splezal East Butres (5. 10 c) prosto skupaj z nemškim soplezalcem. Potem pa je srečal Marca Gordona, ki je imel že fiksiranih nekaj raztežajev v Shieldu. Tretjega dne sta oba dosegla veliko streho v Shieldu, tam pa Američan ni bil pripravljen nadaljevati (nad streho je umik nemogoč).

USPEŠEN OBISK V ZDA Srečo Rehberger.

Rehbergerja in Romihovo El Capitan ni zanimal, ampak predvsem športno prosto plezanje izredno težkih smeri. Skupaj sta splezala Lunatik Fringe (5. 10 c -VII), Knob Job (5. 10 b), Sherie Crack (5. 10 d, VI1+), Wheat Thin (5. 10 c) in Serenely Crack (5.10 d). Vse te smeri sta splezala menjaje v vodstvu, medtem ko je v smereh Catchy Corner (5. 11 a) in Cosmic Messenger (prav tako 5. 11a,po UIAA nekje med VII+ in V1II-) na najtežjih mestih vodil Srečo, Nuša pa je prav tako vse splezala prosto.
Srečo se je potem posvetil smerem z mnogo večjimi težavami in takšnih za sedaj na svetu ni daljših kot en raztežaj, v veliko primerih pa še manj. Najprej je ponovil Crack a Go-Go z oceno 5.11c (VIII), potem pa so prišle na vrsto tri smeri devete stopnje. Ain't that a Bitch je ocenjena 5.12 (IX), splezal pa jo je »on sight«, v prvem poskusu in brez padca torej. Mirage (5.12a, IX-) in Peter's Out (5. 12) pa sta naslednji dve devetki. Slednja poteka po tipični ameriški poči, uporabni pa so le zatiči št. 1. V teh treh smereh je treba vse varovanje urediti sproti.
Joshua Tree je poleg Eldorado Canyona in Josemitov tretje plezalno področje, kjer so ocene smeri zelo precizno dodelane. V Joshua Tree celo malce »navite«, saj pravijo, da bi smer iz tega področja z oceno 5.12d bila v Coloradu ocenjena 5.13. Morda je pravi primer za to, ko sta se Edlinger in Güllich mučila v smeri Johna Bacharja z oceno 5.12d, a ju noben ni uspel zlesti, medtem ko sta v Coloradu plezala 5.13. Nekaj resnice je tudi v tem, da je Bachar (eden najboljših ameriških plezalcev) svojo smer namenoma ocenil nekoliko nižje, saj so mu nekoč neko 5.13 znižali.
Tudi naši so se odločili za obisk tega eksotičnega, s palmami in kaktusi ter seveda balvani posejanega področja. Kozorog in Romihova sta splezala 150 m visoko smer A sheap may to die (5.10d), Romihova in Rehberger pa še The Ore (5.10a) in Papa Woolsey (5.10b). Obe sta dolgi le en raztežaj, naprej pa je plezala Nuša, in to obe on sight.

EL CAPITAN - Zahtevna smer Pacific Ocean Wall. JI.

Srečo je potem vso pozornost posvetil smeri Asteroid Crack, 20 m visoko poč z oceno 5.12d (IX+ do X-). Doslej jo še noben Američan ni splezal drugače kot z varovanjem od zgoraj (top rope). Prvi, ki je splezal poč tako, da je varovanje normalno nameščal od spodaj, je bil lansko leto Patrick Edlinger. Sreču je v končni fazi zmanjkalo slabe pol metra, da bi opravil drugi vzpon z varovanjem od spodaj. Pa tudi to, da je ves čas od Genesis naprej plezal s poškodovanim gležnjem (zlasti v počeh je to velika ovira) ni zanemarljivo. Kljub vsemu izredni vzponi.

• Največ, kar je bilo do sedaj splezano na svetu »on sight« sta smeri Phoenix (5.13a, X-) in Equinox (5.12d, IX+ do X-). Prva je v Josemitih, druga v Joshua Tree, obe pa je splezal Jerry Moffat. Edlinger je lansko leto tako splezal tudi Genesis (IX-) ter še eno smer z francosko oceno 8a (X- in X) na tekmovanju v Bardonechii. Preplezati smer on sight (angleško) oziroma to flash it (ameriško) pomeni smer videti prvič, splezati jo v prvem poizkusu brez padca.

TOMO ČESEN

 

Velik prispevek zdravnikov
Prispevki udeležencev 4. posvetovanja o varnosti v gorah, ki ga je priredila komisija za GRS pri PZS bodo objavljeni v zborniku

LJUBLJANA — Na četrtem posvetovanju o varnosti v gorah, ki ga je priredila komisija za GRS pri PZS je bilo veliko tehtnih prispevkov. Objavljeni bodo v zborniku, zato poudarjamo le nekaj značilnosti srečanja.
Velik delež so prispevali zdravniki. Izvajanji o izčrpanosti dr. A. Robiča in o preživetju človeka v nekaterih izrednih razmerah dr. M. Kordaša sta se lepo dopolnjevali ter nekoliko bolj osvetlili vplivne dejavnike: utrujenost, podhlajenost, duševno izčrpanost ter vlogo razmer v okolju na človekovo sposobnost za preživetje. Ob njunih besedah je bila nenadoma jasna marsikatera zagonetna, navidez nerazumljiva smrt v gorah.
Dr. J. Četina je nanizal vrsto zelo zanimivih podatkov o ukrepih pri podhladitvi, nesrečah v plazu in v velikih višinah. Četudi to temo obravnavamo leto za letom, vedno znova dobimo nove in koristne napotke.
Dr. A. Dernikovič se je pomudil pri kačjem piku, medtem ko zelo zanimivega in dognanega prispevka dr. H. Zaveršnika nismo poslušali zaradi odsotnosti avtorja.
Bine Vengust je v prispevku tveganje in varnost obiskovalcev gora zelo izčrpno obdelal vprašanje nevarnosti hoje v gore: med najpomembnejše ugotovitve nedvomno sodi ta, da je pridobivanje spretnosti in znanja za hojo v gorah dolgotrajen proces, ki ga dajejo samo izkušnje; ne moremo si ju pridobiti samo s šolo in tečaji. Sila poučno je bilo razmišljanje o motivaciji vodnika za varnost v gorah, ki ga je podal D. Škerbinek in pri tem uporabil na moč resnična razmišljanja, pred katerimi ni imun prav gotovo noben posameznik in tudi ne vodnik, ki odgovarja za zdravje in življenje drugih.
M. Rozman od Zavoda za šolstvo je poudaril željo šol po plodnejšem sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, po usposabljanju učencev in učiteljev za hojo v gore, pri čemer naj bi planinci čim več pripomogli pri organiza-ciji pohodov in zimski šol v naravi ter v tem sodelovali že od vsega začetka.
F. Mulej je obravnaval planinske poti. Izhajajoč od motivov, ki so vodili k nastanku poti, je obdelal vse tisto, s čemer se planinci srečamo v gorah in nakazal zlasti senčne strani: opuščene in zanemarjene steze, pomanjkljivosti kartografov pri vrisovanju stez v zemljevide, klasifikacijo poti, vezne poti in pripomočke, izbor planinskih zemljevidov, uporabnost Atlasa Slovenije. Omenil je potrebo po zakonu o zaščiti planinskih poti, saj te danes marsikje izginjajo zaradi gradnje cest.
Prispevkoma F. Malešiča in M. Kordaša na temo varovanja na zavarovanih plezalnih poteh bi lahko rekli »nalivanje čistega vina« o zahtevnosti teh poti in učinkovitosti samovarovanja z vrvjo, vponko in plezalnim pasom. Pri nas niti ni malo poti, ki bi se jih smeli po pravilih varnosti lotiti le pravilno opremljeni in izvežbani. Lahko se samo čudimo, da je nesreč na teh poteh tako malo in si obljubimo, da bomo v prihodnje problem gledali z druge plati.
L. Hansel, S. Lubej in dr. Antonič iz Maribora so temeljito in izčrpno obdelali delo smučarskega reševanja. Zakon sicer zahteva za vsako organizirano smučišče zanesljivo, po možnosti poklicno reševalno službo. Kjer te ni, pomagajo gorski reševalci, saj Smučarska zveza Slovenije temu ne posveča prav nobene pozornosti.
Podobo nesreče v plazu in v gorah, vzroke nastanka in nepravilnosti, s katerimi imajo opravka reševalci, sta na zgledih nesreč pri Jaznah nad Idrijco in pod Lepim Špičjem učinkovito orisala J. Koren iz Tolmina in J. Flajs iz Bovca. Ne le da smo zvedeli za prenekatero poučno podrobnost, odkritje samo po sebi je bilo že to, kaj vsem nam razodene skrbna analiza nesreče in kako je ta lahko poučna tudi za najširše kroge.
Sodnica J. Soline s Temeljnega sodišča Gorenjske je v krajših izvajanjih pokazala različne vrste odgovornosti in opozorila, da se neka pot v gore zaradi nesreče lahko konča na sodišču. Zelo pravilno je ovrednotila večjo odgovornost vodnikov in organizatorjev pri vodenih izletih Marjan Salzberger je kot zadnji analiziral nesreče v naših gorah. Zdrsi ostajajo poglavitni razlog za tragičen konec ture, ne manjka se tudi drugih vzrokov: padca v steni, plazu, izčrpanosti, kapi in drugih. V naših gorah je lani umrlo 17 ljudi, v času med 1979 do vštevši 1985 pa 144. Kar 362 ljudi je bilo poškodovanih in še 316 vpletenih v nesrečo, a k sreči neprizadetih.

PAVLE ŠEGULA

 

Na Ama Dablamu celo trije
Agencijska novica o uspehu 3. zagrebške alpinistične odprave v Himalajo, je potrjena tudi s pismom vodje, 36-letnega Darka Berljaka. Ne le, da so uspeh, preplezali so tudi novo smer, na vrhu Ama Dablana (6856 m) pa nista bila samo dva, temveč kar trije: Benkovič, Alikalfič in Buzak.
Ves čas je bilo slabo vreme, popravilo se je le za tri dni, ki so jih izkoristili za tri pristope. Bili so tudi izredno hitri: po desetih dneh dela na gori so že bili na vrhu, pa še po prvenstveni smeri. Menda so tudi najcenejša odprava letos jeseni v Nepalu (7500 dolarjev). Oficir za zvezo je bil Taši Tenzing Šerpa, uspešen udeleženec (jugoslovanskega) tečaja v Manangu pred dvema letoma. K oceni spada tudi opomba, da so bili brez višinskih nosačev.
Fantje so sedaj, kakor kaže, na Kitajskem. Ponudila se jim je namreč ugodna priložnost in odpotovali so v Tibet.

I. D.

Dom v Kamniški Bistrici zaprt
LJUBLJANA - Dom v Kamniški Bistrici bo od 3. nov. do 25. decembra zaprt zaradi popravil, dopustov delavcev in tudi zaradi zmanjšanega obiska.

 

ALPINISTIČNE NOVICE

Leskovškova uspešna še v Netopirju
Ela Leskovšek (AO Matica) in Ajo Slamič (AO Nova Gorica) sta 28. okt. v Ospu prosto ponovila Hard Rein. V primerjavi z drugimi smermi z oceno VII- se jima zanjo zdi primernejša ocena VII.
Potem sta prosto plezala še Netopirja (VII+). Prvi raztežaj v prvem poskusu, poč v tretjem pa je terjala nekaj malo več časa.
Igor Badalič (AO Nova Gorica) in Marko Belingar (AO Matica) sta levo od Luknje opremila novo smer, visoka je 60 m in je povsem opremljena (10 svedrovcev in 8 klinov). Prvi raztežaj je VII, A0, drugi pa VI+, vsaj tako sta plezala prva dva, najbrž pa ne bo dolgo brez proste ponovitve. Posvečena je Elici in Emilu Vehar iz Ospa.

Orlovska v Golarjevi peči spet prosto
Marko Lukič (AO TAM) je 25. oktobra z Armandom Polegekom (AO Kozjak) uspel s prosto ponovitvijo te smeri, ki sta jo Karo in Knez (opravila sta 1. PP) ocenila celo IX-, vendar se je potem izkazalo, da ocena ni bila realna. Znižali so jo na VIII+, Lukič pa po primerjavi z nekaterimi smermi osme stopnje, ki jih je splezal v zadnjem času, pravi, da bi bila najprimernejša ocena VIII- za streho in VII+ za prvi raztežaj. S tem je tudi imel največ problemov, saj je bil moker, streho, ključno mesto, pa je uspel splezati v drugem poizkusu. Sicer je smer opremljena, potreben je le še kakšen friend in zatič za stojišča.
Z istim soplezalcem je Lukič slab teden pred tem prosto ponovil tudi Mrtvaškega pajka v Klemenčevi peči.

Makedonci odnehali v steni Manasluja
V soboto je ekspedicijski komite Planinske zveze Makedonije sklenil, da njihova himalajska odprava preneha s poskusom vzpona na 8156 m visoki Manaslu. Zadnji teden so imeli z odpravo radijsko zvezo prek naše ladje Portorož, tako da so lahko spremljali dogajanje na gori.
Poskus pristopa po južni steni so zaradi izredno slabega vremena zaključili po doseženih 6500 m in se odločili za ponavljanje poljske smeri. Dosegli so sedlo 6800 in na grebenu 7300 m, toda naveza, ki je čakala na naskok, se je preveč izčrpala in odstopila od vzpona. V 50 dneh je imela odprava le 9 lepih.

Vežica
Filip Bertoncelj (AO Kranj) in Marjan Kovač (AO Črnuče) sta prosto splezala smer Kramar—Močnik, Kovač pa je v navezi z Danilom Patarčičem prosto ponovil Lahovo do gredine, zaradi dežja sta se od tam spustila nazaj pod steno.

Ponudba lednih klinov
Tokrat jih ponuja Nebojša Džordževič iz Beograda, Post Restant. Gre za kline iz titana, cena pa je 8000 din za kos. V primeru večjega naročila obljublja popust.

Poskus v južnem stebru Nuptseja (7855 m)
Po opravljenem vrhunskem vzponu na Kangtego sta se Jeff Lowe in Mark Twight preselila v južni steber Nuptseja. Smer sta si zamislila po izrazitem stebru med originalno Angleško smerjo in Cassin/Messnerjevo rampo. Splezala sta 1300 m (v glavnem strmo in težko plezanje). Od tam naprej se steber manj izrazito nadaljuje v snežnih in ledenih strminah proti vrhu, medtem ko je zadnjih 400 m spet težka skala. Sneženje jima je 26. maja preprečilo, da bi na višini 6700 m nadaljevala. Toda že do sem sta opravila zelo dobro delo. Težave so bile 5.10+ (VII+), tehnične težave A4.
Lowe je komentiral: »Smer je ena od najboljših, kar sem jih plezal. Kombinacija tistega, kar sem si vedno želel - strmo, kombiniran tehnično zahteven teren, višina in povrhu vsega, linija smeri je objektivno zelo varna. Nobenih serakov nad glavo, popolnoma se lahko osredotočiš le na plezanje.« Oba alpinista sta ste odločila, da konec novembra poizkusita speljati smer do vrha. Za zdaj še ni poročil, kako jima je šlo.

Makalu II (7678 m)
Sedem članov odprave iz Colorada, pod vodstvom Glenna Forrtnerja je imelo smolo. Edwin Terrell je na višini 5200 m umrl zaradi pljučnega edema. Iz višine 6500 m so ga v dveh dneh prenesli nižje, vendar ni preživel. Preden je bil vzpon prekinjen, sta dva izmed članov dosegla najvišjo točko pri 6700 m.

Paklenica
Mirko Kranc (AO Črnuče) je v navezi z Jelko Tajnik (AO Ravne) prosto preplezal kombinacijo Rio-Jenjava (težave VII, doslej je znana le ena takšna ponovitev). Oba sta prosto ponovila še Velebitaško. Slednjo sta plezala tudi Janez Marinčič in Darjo Durjava (oba AO Matica), nato pa še Domžalsko (obe prosto).
V podstavku prvega stebra južno od grebena Tulovih gred so 18. oktobra Filip Bizjak, Brane Milič in Brane Kukič preplezali novo smer Skriti kamin (V/II-III, 130 m). Smer se imenuje po kaminu v drugem raztežaju, ki je 2 m globok in širok le 30 cm

Poročila odsekov
AO ŠKOFJA LOKA: Jernej Hudolin in Damjana Klemenčič sta v začetku oktobra v grški Meteori splezala nekaj smeri, med katerimi sta dve ocenjeni s VII, Nordwand v Kreni Petra in Weg des wassers v Hailiger Geist pa sta ocenjeni s VII + in sta po zadnjem vodniku najtežji. Plezalni vodnik, menda je odličen, se dobi v kampu v Kastrakiju.
AO RAŠICA: Marija in Slavko Frantar sta 12. oktobra v Malem Koritniškem Mangartu plezala smer Mihelič-Žumer, s tem da sta spodaj plezala po Cozzlinijevi smeri. Skala je precej porasla z mahom. Več jih je obiskalo Paklenico, kjer so med drugim splezali Klin, Fanikino, Tine Bucik je prosto ponovil Union itd.
Doma pa so s tečajniki opravili prvo skupno turo.
AO JESENICE: Benjamin Ravnik je 22. oktobra v Rušici plezal Kuštrasto smer (ocena V/IV, 4. P in 1. SP).

Še tretjič v Patagonijo
Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič nameravajo na Tone Eggerju (2987 m) potegniti prvenstveno smer v 1000 m visoki steni

LJUBLJANA — Z brniškega letališča je v Patagonijo odpotovala mini slovenska alpinistična odprava, ki jo sestavljajo Franček Knez, Silvo Karo in Janez Jeglič. Trojica bo poizkušala na 2987 m visokem Torre Eggerju v sosedstvu slovitega Cerro Torreja potegniti prvenstveno smer v markantni 1000 m visoki steni, ki se je doslej še nihče ni lotil. Sicer sta na Torre Egger, speljani le dve smeri in še ti le po grebenu.
Na odpravo, ki bo trajala dobra dva meseca, so fantje, ki so zdaj vrh jugoslovanskega ekstremnega alpinizma, odpotovali bolj zaskrbljenih obrazov. Pa ne zaradi težav, ki jih čakajo, ampak zaradi praznin v finančnem predračunu in zaradi pomanjkljive plezalne opreme. Manjka jim predvsem dragih plezalnih vrvi.
»Spodnji, previsni del stene bomo še lahko opremili s 300 m fiksnih vrvi, ki jih imamo s seboj in si tako, v prvi tretjini vzpona, zagotovili povratek. Sicer pa bomo v baznem taborišču, potem ko bo najtežji del stene opremljen, čakali na trenutke lepšega vremena in v alpskem slogu poizkušali preplezati preostali, večji del, težavne vertikalne stene,« pravi Franček Knez.
Kljub temu, da se fantje lotevajo izredno prestižnega cilja - če jim uspe bodo edini trije alpinisti na svetu, ki bodo imeli v vseh treh najmarkantnejših patagonskih ojstricah svoje prvenstvene smeri -pa alpinistom še vedno manjka precej sredstev. Silvo Karo je na kratko povedal: »Planinsko društvo Domžale je založilo 1,800.000 din. Knez pa je iz svojega žepa dal 900.000 din. Seveda pa je treba reči, da je Franček še včeraj s kompresorskim vrtalnikom vrtal luknje za Hmezadov strelovod, samo daje dokončal popoldansko delo, s katerim je zaslužil večji del denarja za odpravo...
In še dodatni informaciji: PD Radovljica pripravlja v decembru treking v Patagonijo, vse informacije daje PZS. Alpinistom lahko pišete na naslov: Yugoslav expedition, Patagonija — Torre Egger - Lago Viedma 9405, El Calafate Santa Crouse, Argentina.
Na sliki z leve: Janez Jeglič, Franček Knez in Silvo Karo N.S.

Oznake: ALP, AN, HIM, PLE, VTG
eXTReMe Tracker