Uredništvo: [email protected]
komentarji
| Registracija

Gora ni nora

08.06.1983

Vir: arhiv planID, priredil: G.Š

sreda, 8. junij 1983, ob 05:27, Boris Štupar, ogledov: 1447

Jana (1983) - Albina Podbevšek: Dr. Mira Germovnik-Zaman, nemara edina gorska reševalka pri nas

»Človek lahko zmrzne tudi sredi julija, zato je treba najprej poskrbeti za ponesrečenca, šele potem pa teči po pomoč,« opozarja zdravnica, ki je tudi sama velika ljubiteljica gora.

Zdravnica se vsakdan vozi iz Bistrice v tovarniško ambulanto v Tržiču
Njeni koraki niso zaman, četudi se piše Zaman. Kdo ve koliko življenj je že rešila in jih še bo, kajti 30-letna dr. Mira Germovnik-Zaman ni samo obratna zdravnica, marveč je tudi gorska reševalka, edina v Jugoslaviji.
Prežeta je z ljubeznijo do človeka in gora, zato ji ni žal zapustiti toplega doma v Tržiču, ko mora iti v dežju, nevihti, temi na pomoč človeku v stiski. Na srečo se to ne dogaja pogostoma, a kadar se zgodi, ne pozna izgovorov, čeprav bi jih lahko stresla iz rokava, saj ima tri majhne otroke. Njena požrtvovalnost ne pozna meja, saj je šla na težavno pot v hribe celo v petem mesecu nosečnosti. Ni čudno, da so nas bralci prosili, naj jo predstavimo Jani.

Iz Ljubljane v Tržič zavoljo ljubezni do gora
»Sploh nič nenavadnega ni, da sem se znašla med gorskimi reševalci,« je rekla, ko sva se pogovarjali v ambulanti Bombažne predilnice in tkalnice v Tržiču, kjer dela dr. Mira Germovnik-Zaman. Malo je manjkalo, da me ni odslovila s prazno beležnico.

In vendar ste edina ženska v jugoslovanski gorski reševalni službi sem jo spodbujala, da bi se odprla.
Gledala me je izpod čela s svojimi črnimi očmi, se smehljala in me popravila: »Predvsem sem še pripravnica v gorski reševalni službi, poleg tega ne vem, ali sem res edina. Prva pa nikakor nisem. To je bila pokojna Barbka Ščetinin.«
»Čeprav je dr. Mira Germovnik-Zamanova vse skozi trdila, da je po naključju med gorskimi reševalci, je to smiselno povezano z njeno ljubeznijo do gora in s poklicem.

V Tržič je prišla samo zavoljo bližine hribov.
»Sem Ljubljančanka in pred dobrimi, tremi leti bi se še bila lahko zaposlila v Ljubljani, a me je vleklo na Gorenjsko. Nekega dne sem se usedla v fička in se odpravila spraševat po zdravstvenih domovih, ali bi me lahko sprejeli. V Tržič sem se peljala zato, ker sem vzela v avto avtoštoparja, ki sta bila namenjena tja. Srečala sem dr. Robiča in dobila službo«, je razložila.
Dobila je tudi stanovanje, saj je imela tedaj dva otroka, Andreja in Marjeto. Tako si je ustvarila dom v Bistrici pri Tržiču in pred dvema letoma je prišel na svet še Janezek

Kaj vam pomenijo hribi?
»Ne predstavljam si kako bi bilo, če bi morala živeti v ravnini. Hoja v gore človeka sprosti, razvedri in mu vlije novih moči za delo. Nepopisen je občutek sladke utrujenosti, ko se vrneš domov. V hribe gremo kadar moremo. Včasih grem tudi sama in je mož pri otrocih, včasih pa malega naprtiva v nahrbtnik in gremo vsi na pot.«

Njeno življenje je sploh povezano z gorami. Moža je spoznala na Komni, kamor je prišla skupaj s kolegico po nekem težkem izpitu. Takrat jih snežni metež ni odvrnil s poti. Mira Germovnik-Zaman se tudi vremenu ne da ukloniti. Hkrati je to preprosta in na videz krhka ženska, le odločna hoja izdaja njeno trdnost. V službo se vozi s kolesom, da si tako utrjuje telesno zdržljivost. Prav te pa po njeni presoji manjka večini tovarniških delavk. Ko začne govoriti o razmerah v tovarni, ne more skriti jeze.

Tkalnica, tovarna invalidov
»Tkalnica je tovarna invalidov. Po petnajstih, dvajsetih letih dela so ženske naglušne, imajo krčne žile, boli jih hrbtenica. Priporočljiva bi bila telovadba na delovnem mestu, v prostem času pa rekreacija, a ni nikogar, ki bi kaj prida skrbel za te ženske, moje besede pa nič ne veljajo. Tako mi nenadoma trkajo na vrata ambulante, a sem brez moči. Pišem bolniške listke, ker se zavedam, kako težke so delavne razmere in kako malo je lažjih delovni mest, kamor bi te delavke lahko premestili. Vodstvo pa se sploh ne zgane«, se je razgovorila.

Delavke so z vseh vetrov. Zdravnica je mnogokrat strelovod za njihovo nezadovoljstvo in razočaranje na delovnem mestu. Kar naprej silijo na bolezenski dopust in včasih jih mora zdravnica Mira tudi zavrniti. Njeno delo prav gotovo ni lahko, zato toliko bolj ljubi gore z njihovim mirom in lepoto. Vse po vrsti so ji pri srcu, le Kredarico postavlja na prvo mesto. Zaradi lepih spominov, zaradi čudovitih pomladanskih turnih smuk.
Kakorkoli obračaš pogovor, vedno se v krogu pripelješ spet v hribe. Dr. Miro Germovnik-Zaman je nesreča pripeljala med gorske reševalce. Poklicali so jo, ko je bila dežurna v ambulanti, pod Storžičem pa je ležal mladenič, za katerega se ni vedelo, ali je živ ali mrtev.
Ni je bilo strah nekajurne strme poti v temi k ponesrečencu, ki je tik pod vrhom zgrmel po ledu v globino. Prijatelj, ki je bil z njim, je tekel po pomoč v dolino, ne da bi bil poprej pogledal, kaj je s ponesrečencem.

»Ne obsojam ga, da se je brezglavo spustil v dolino, a prav takšno ravnanje je navadno usodno za ponesrečenca,« je dejala in potem opisala nesrečo, ki jo je pretresla, saj je zahtevala življenje mladega človeka.
Prizor je bil grozljiv: fant je ležal na dnu melišča ves krvav, napol nag, s hudo poškodovano glavo. Bil je mrtev, a mladi zdravnici se še danes mota po glavi ali ga ni pokopalo prav panično ravnanje njegovega prijatelja.

Morda bi mu bili lahko rešili življenje
»Če se zgodi nesreča, je najprej treba poskrbeti za ponesrečenega, če se le da. In v tem primeru se je dalo, saj je ležal fant blizu poti. Če bi ga bil tedaj obrnil, da ne bi bil visel z glavo navzdol, in ga pokril z vsem, kar je imel pri roki, tudi s svojo bundo, bi bil morda ostal živ. Pravim morda, ker ne vem, kakšne so bile notranje poškodbe.
Včasih namreč ljudje ostanejo pri življenju, ko že vsi opustijo upanje. Mraz je največji sovražnik v hribih, četudi je poletje. Zgodilo se je, da sta dekleti zmrznili sredi julija, ker ni nihče poskrbel zanju. Zapišite, prosim, naj človek, ki lahko pomaga, najprej poskrbi za ponesrečenca in naj se zaveda, da pomoči, zlasti visoko v gorah, ne bo prej kot v petih, šestih urah. Šele potem naj teče po pomoč v dolino.«
O tem predava tudi gorskim reševalcem, saj je poleg dr. Robiča, ki je doma v Mojstrani, edina zdravnica v Tržiču, ki se spozna tudi na to področje. Hkrati je sama pripravnica in čaka na uradno potrditev svojih sposobnosti. To se bo še nekoliko zavleklo, ker pričakuje četrtega otroka, a še vedno hodi v hribe in se vozi s kolesom.
»Včasih se zgodi, da se mi mudi pa poskusim z avtostopom. Imajo me za študentko in rajši ne povem, da sem zdravnica, ker me nejeverno gledajo in si najbrž mislijo, da lažem« Kaj bi zapletali življenje, če ga ni treba.

Tržičan je sočlovek
In življenja res ne zapleta, ker meni, da je vse mogoče storiti, samo če hočeš. Nikoli se ne izmika z izgovori zaradi otrok, ker pravi, da je v Tržiču lahko dobiti varstvo.
»Vedno ti je kdo pripravljen popaziti na otroke, ali ti napraviti kako drugo uslugo. Ljudje so prijazni in v tem okolju si še upaš pokazati, da potrebuješ sočloveka, prijatelja, dobrega soseda. Življenje v tem mestecu je mnogo preprostejše kot v Ljubljani, saj imaš vse za prvim ali tretjim vogalom,« je zapela hvalnico Tržiču.
Če mora v soboto in nedeljo z reševalci, skrbi za otroke mož ali pa pošlje otroke k babici in dedku v Ljubljano. Pozimi je večkrat dežurala na smučišču na Zelenici. Tudi to je delo gorske reševalne službe.

Ali imate kako prednost med reševalci, ker ste ženska?
»No, mislim, da bi me kolegi le v sili poslali v steno reševat ponesrečenca. Jaz skrbim za zdravstveno plat reševalne akcije. Akija na smučišču ne vozim, ker je za to delo dovolj moških.

V gorski reševalni so sami moški, ali vam je kdaj nerodno?
»Zakaj neki? Z vsemi se dobro razumem, med nami vlada tovarištvo. Tudi med ljudmi nisem nikoli slišala kake opazke.«

Kaj pravi k temu mož, saj ste vendar pogosto v nevarnosti?
Nič ne reče. Tudi sam je zagrizen planinec. Poleg tega se ne spuščam v kake hujše nevarnosti.«

So reševalne akcije pogoste?
»Zadnja čase je manj nesreč v gorah. Poleg tega me pokličejo samo, če potrebujejo zdravnika.«

Vse se da, če le hočeš

Kako ob vsem delu še najdete čas za gospodinjstvo?
»Imam to srečo, da sem po eni uri že doma in tedaj se lahko posvetim domu. Kuham preproste jedi, veliko jih pripravim že vnaprej. Pomaga mi mož, kolikor mu pač dopušča čas, saj je učitelj in se vsak dan vozi v Ljubljano.«

Vas otroci kdaj prosijo, da rajši ostanite doma?
»Ne, prosijo me, naj jih vzamem s seboj.«

Ljudje vas najbrž kličejo tudi ponoči, če so v stiski. Kako zmorete vse te napetosti?
»Vse se da, če se hoče,« je zamahnila z roko in povedala, da si je poleg vsega tega zdaj privoščila še študij akupunkture. Ta veda jo vznemirja in pred kratkim je bila na seminarju v Zagrebu, ker bi rada uvedla akupunkturo tudi v Tržiču.
»Verjamem vanjo, zlasti za boj proti bolečini, migreni, astmi.«
Ves čas pogovora je mirno sedela in prav nič ni gledala na uro, da bi me opozorila nanjo in na svoj dragoceni čas. Za Janezka je skrbela varuška, Marjeta je bila v vrtcu, Andrejček pa je prišel iz šole in se je najbrž lotil nalog. Kosilo bo že še pripravila. Zvečer, ko bodo vsi legli spat, bo ona dežurala v zdravstvenem domu.

Je naporno?
»Kakor kdaj. Do polnoči je veliko dela, potem se nekako poleže, pogostni pa so klici obupanih mater z vročičnimi otroki. Razumem jih in nočni obiski zaradi otrok so pri nas čisto običajni. Pri nas so drugačne razmere kot v Ljubljani. Tu so oddaljeni zaselki, kjer ni telefona, ni taksijev in marsikdo nima avtomobila, zato hodimo zdravniki na nočne obiske«
A dr. Mira Germovnik-Zaman se prav nič ne pritožuje. Ni rekla, da ji zmanjkuje časa, da je obremenjena, da se otepa z velikimi težavami. Občudovanja vredna je njena neomajna volja, njena zagnanost, delavnost ... In njen mir. Gorski reševalci so lahko ponosni, da jo imajo v svojih vrstah.

Tekst in slike: Albina Podbevšek

 

eXTReMe Tracker