Predstavljamo avtorja podlistka Prečenje Nepala, ki ga bomo začeli objavljati 30. maja 2013
Matjaž, od kje prihajaš in kdaj si pričel zahajati v gore?
Sem 48. letni Kranjčan. Živim v majhni vasici pod gorami, na obrobju mesta.
Moje življenje je že od malih nog povezano z gorami. V ta čudovit in zanimiv del našega sveta sem začel redno zahajati z desetimi leti. Skupaj s starši, z zelo skromno opremo, a zato toliko večjo željo in navdušenjem. Markiranim potem so sledila brezpotja, ki so razburkala mlado domišljijo in željo po pustolovščinah. Radovednost me je kmalu pognala v svet - v gore Jugoslavije in kasneje še višje, v Alpe.
Kako te je pot zanesla pod himalajske vršace in kaj te je tako močno navezalo na te kraje?
V Nepal me je pot zanesla davnega leta 1996, kam drugam, kot v kraljestvo Annapurn. Deželo sem raziskoval postopoma, od klasičnih trekingov Everest, Langtang, Helambu do vse bolj »eksotičnih«: Makalu, Kangchengjunga, Jugal, Dolpo, Mardi, Lamjung, Ganesh, Numbur, Manaslu, Dhaulagiri in Churen Himal. Navduševala me je prvobitna narava, barvitost in neizmerno gostoljubni in preprosti ljudje. Po prvih mojih štirih obiskih je nastala pavza, dolga 9 let. Leta 2001 mi namreč ni uspelo najti agencije in vodiča, ki bi bil pripravljen iti z menoj v skrivnostni Dolpo (problem z maoisti).
Še bolj trdno vez z deželo sem navezal po dogodku leta 2009, ko si je v mali vasici pod goro Lamjung Himal mlado dekletce zaželelo moj naslov. Sledila so pisma in povabilo na praznik Diwali (Tihar-praznik luči), v letu 2010. Odzval sem se povabilu in na glavni dan praznika Bhai Tika dobil od dekleta venček okoli vratu spleten iz trajnih rož in tiko - znamenje na čelo, s katerim sestra zaželi bratu dolgo in srečno življenje. Dogodek je name naredil zelo globok vtis.
Vsako leto se po trekingu vračam v to malo vasico. Družina me je vzela za svojega, v Nepalu sem si našel svoj drugi dom, nepalsko mamo in sestrico.
Kje si našel idejo za takšen način potepanja?
Ideja za prečenje Nepala se mi je utrnila že v najstniških letih, ko sem prebiral knjigo Zorana Jerina – Vzhodno od Kathmanduja. Neizmerno vznemirljivo se mi je zdelo potovanje dveh mož po »divjini«, v deželi tam daleč nekje pod najvišjimi gorami sveta, o kateri sem lahko takrat le sanjal …
Leta 2012, ob mojem osmem obisku, sem si rekel: »Zdaj pa je čas, da greš …«
Nešteto ur sem preždel pred knjigami, zemljevidi in računalnikom, ko sem načrtoval in pripravljal svojo pot. Ni bilo lahko najti povezave po poteh, kjer še nisem hodil. Čeprav je Nepal zelo dobro pokrit s knjigami in kartami, pa je tam, kjer se končajo turistične poti, čista tema …
Na tem dolgem potovanju sem spoznal deželo, kot je ne moreš doživeti na običajnih trekingih. Očarala so me predvsem do takrat neznana »nižinska« področja, ki sem jih v prejšnjih obiskih zanemarjal (vedno sem hodil pod gorami in čez visoke prelaze). Zlasti pristne vasi in prijazni ljudje so bogastvo tega dela Nepala, ki ga ne obišče praktično nihče.
To moje potovanje morda ni bilo tisto res najlepše, kar sem v svojem življenju videl (čeprav je potovanja med seboj težko primerjati). Je pa bilo brez dvoma najbolj čustveno, najbolj goreče, najbolj vznemirljivo in razburljivo. Z dogodki, ki se jih bom zapomnil za vse življenje …
Verjetno si v tem času prebitem pod velikimi gorami spoznal tudi slabše strani razvoja, ki ga prinaša turizem v te nekoč prvinske kraje.
Nepal se spreminja. Zelo hitro. Žal, za romantike na slabše. Ceste rastejo kot gobe po dežju in se vse bolj vzpenjajo proti visokim goram. A vendarle, za tistega, ki je vajen skromnosti in ima raziskovalno žilico, je to dežela neizmernih možnosti za potovanje in odkrivanje nekoristnega sveta.
Pred vami, bralci, je torej dolga, a zanimiva pot. Oglejte si jo. Matjaž, tebi pa hvala za pripovedi, ki jih deliš z nami ...