Skupna tura AO Mojstrana - Družbo nam je delalo kar nekaj Slovencev, ki so imeli iste ali podobne cilje in petkov večer je minil v znamenju
MONTE ROSA 2007
Na velikonočno soboto smo se Grega Berce, Grega Kofler, Franci Potočnik, Maja Robič in Mitja Peternel odpravili (skupna tura AO Mojstrana) na Sonnblick (3105 m) v Visokih Turah. Med turo je pogovor nanesel tudi na Monte Roso, ki smo jo želeli obiskati konec letošnjega aprila. Vesna Ražman, Boris Madon, Romana Vidmar in Mitja Peternel smo bili tam že konec junija 2006, a takrat glavnega cilja, vrha Signalkuppe, zaradi pomanjkanja časa nismo dosegli. Grega Kofler je bil nad idejo takoj navdušen in projekt Monte Rosa 2007 je bil potrjen.
In tako smo se v petek zjutraj Grega Kofler, Anita Perger, Franci Potočnik in Mitja Peternel s kombijem PD Dovje - Mojstrana odpeljali preko Vidma, Benetk in Milana do Alagne, ki je najprimernejše izhodišče za vzpone v pogorju Monte Rose z juga. Že po dolini se je vreme pričelo slabšati, V Alagni pa nas je ob pripravi na turo dvakrat poškropila tudi popoldanska ploha. A mi se nismo ustrašili, zato smo se z žičnicami popeljali do Punta Indren (3260 m).
Ustrezno smo se zaščitili proti vetru, snegu in soncu in nadaljevali proti koči Gnifetti (3647 m). Najprej smo imeli meglo, skozi katero se je svetlikalo sonce, kasneje pa nas je zajela prava snežna ploha z vetrom. Za pristop smo si izbrali levi žleb in ne običajne poti mimo koče Mantova, kar dostop do koče precej skrajša. Nad žlebom smo v bližini že uzrli kočo, ki nam je nudila prenočišče naslednja dva dneva. Potrdili smo rezervacijo, se namestili in skozi okno opazovali vremensko dogajanje zunaj. Družbo nam je delalo kar nekaj Slovencev, ki so imeli iste ali podobne cilje in petkov večer je minil v znamenju prijetnih alpinističnih pogovorov. Po večerji smo se kmalu odpravili spat in srčno upali na izboljšanje vremena.
Proti jutru se je vreme res zjasnilo, zato smo se po zajtrku odpravili proti našemu glavnemu cilju – vrhu Signalkuppe oziroma Punta Gnifetti (4554 m). Spremljali so nas prekrasni razgledi na okoliške vrhove Lyskamm, Matterhorn, Dufourspitze, Zumsteinspitze, Parrotspitze, Ludwigshohe in Vincent Piramide. V daljavi pa se je pokazal tudi najvišji vrh Alp – Mont Blanc.
V in Z Liskamm v ozadju Matterhorn
Sled proti vrhu je bila lepo speljana, najbolj pa smo bili navdušeni nad pršičem, po katerem smo gazili. Žal so prvotno brezvetrje pod kočo nadomestili orkanski sunki vetra. Ti so poskrbeli, da smo se v koči zadržali le toliko časa, da smo odmrznili zaledenele okončine in se pripravili za smučanje. Smuka po prej omenjenemu pršiču je bila odlična in razlogov za fotografiranje in snemanje filmčkov je bilo dovolj. Ker se je vreme pričelo ponovno slabšati smo si nekatere prej omenjene okoliške vrhove raje prihranili za naslednji obisk in se zgodaj popoldan že greli v zavetrju koče. Pri oskrbniku smo se dogovorili za dodatno nočitev in preostanek dneva izkoristili za regeneracijo in počitek.
Zaradi tekmovanja Troffeo Mezzalama se je koča pričela polniti in Slovenci smo bili v nasprotju s prejšnjim dnevom v manjšini. Večer smo izkoristili za pridobivanje podatkov o samem tekmovanju in prijavljenih ekipah in se po večerji kmalu odpravili spat.
V nedeljo smo vstali ob pol šestih. Po jutranjih opravilih smo ob pol sedmih že nataknili smuči za vzpon na Vincent Piramide (4215 m). Sneg je čez noč pomrznil in vzpon do pod sedla Lisjoch je bil nekoliko bolj zahteven. Ker smo bili dobro aklimatizirani smo čez slabi dve uri že stali sami na vrhu. Vreme se je postopno pooblačilo, zato smo imeli omejene razgled
Spust po vršnem grebenu je bil po nekoliko spihani kloži, pod njim pa smo bili nagrajeni s še eno poezijo pršiča proti sedlu Lisjoch. Nižje pršiča ni bilo več, a je bilo smučanje po trdi kloži ob sledeh ostalih smučarjev povsem prijetno. Med vidnimi ledeniškimi razpokami smo prismučali na uravnavo nad kočo Gnifetti in si ogledali še smučanje najhitrejših ekip na tekmovanju Troffeo Mezzalama. Po desnem kraku žleba, ki je bil strm do 40° in poledenel smo previdno odsmučali navzdol in v pomladanskem srencu uživali do zgornje postaje žičnice na Punta Indren.
Mimo množice turistov smo se s žičnicami pripeljali do Alagne, kjer nas je čakal kombi. Poskrbeli smo za okrepčilo in se opoldan po že znani poti preko Padske nižine vrnili domov. Turo smo za spremembo zaključili v Ratečah, kjer se nam je na analizi priključila še Sandra.
Besedilo Mitja Peternel, fotografije: Grega Kofler